Jedro

Obročno plačilo takse je oblika taksne oprostitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke za obročno plačilo sodnih taks za zvišanje tožbenega zahtevka in za sodbo zavrnilo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je bil predlog vložen dne 11.07.2005, taksna obveznost za sodbo pa je nastala že dne 24.04.2002, za zvišanje tožbenega zahtevka pa 17.01.2002, takrat bi tožnica morala podati predlog.

Zoper ta sklep se je tožeča stranka pritožila. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o sodnih taksah (ZST) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka meni, da lahko obročno plačilo sodne takse predlaga kadarkoli, če za to obstoje z zakonom določeni razlogi. Dejstvo je, da je bila tožnici sodna taksa, za katero predlaga obročno plačilo, pravilno odmerjena šele s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 31.05.2005 in pred tem tožnica ni vedela, kakšno sodno takso mora plačati, saj ji je prvostopenjsko sodišče odmerilo očitno previsoko takso in je zato šele po prejemu sklepa lahko predlagala obročno plačilo. Določb ZST glede oprostitev plačila sodnih taks ni mogoče analogno uporabiti tudi za obročno plačilo sodnih taks. O tem ZST in tudi ne ZPP nimata posebnih določb, razen določbe 2.odst. 13.čl. ZST, vendar je dovolitev obročnega plačila takse možno razlagati le v smislu pomoči zavezancu zaradi nezmožnosti takojšnjega plačila takse. Taksa je plačana, gre le za časovni zamik plačila in to le v izogib povzročitvi pomanjkanja in socialne stiske z razbremenitvijo plačila relativno visokih zneskov takse.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 4. čl. ZST je takso treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Tožeča stranka je z vlogo z dne 11.07.2005 predlagala, da ji sodišče dovoli obročno plačilo sodne takse za sodbo in zvišanje tožbenega zahtevka v skupnem znesku 214.586,00 SIT in to v roku enega leta. Predlagala je, da bi plačala takso v 11-ih mesečnih obrokih. V 13. čl. ZST (v poglavju o taksnih oprostitvah) je določeno, da sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo družinski člani, lahko pa stranki plačilo taks tudi odloži do izdaje odločbe ali pa ji dovoli obročno plačilo (1. in 2. odst.). Taksna obveznost za sodbo je nastala dne 24.04.2002 (2.odst. 4.čl. ZST). Ker sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. čl. ZST nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje (1.odst. 14.čl. ZST), ter, ker je obročno plačilo takse oblika taksne oprostitve, bi morala tožnica, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, predlog podati ob nastanku taksne obveznosti, če bi želela, da učinkuje tudi za takso za sodbo oziroma takso za zvišanje tožbenega zahtevka (ta obveznost je nastala že prej). Predlog za taksno oprostitev je namreč vložen po tem, ko je za te vloge oziroma dejanja že nastala taksna obveznost. Res je, kar poudarja pritožnica, da je zahtevala, da sodišče izda odločbo o odmeri takse v smislu 27. čl. ZST in je bil postopek zaključen s sklepom višjega sodišča z dne 31.05.2005, ki ga je pooblaščenec tožnice prejel dne 24.06.2005, kot izhaja iz podatkov spisa. Vendar pa tudi ob prejemu navedenega sklepa, ko je bila tožnica seznanjena z višino taksne obveznosti (taksna obveznost je celo nižja kot po sklepu sodišča prve stopnje - ta je bil s strani pritožbenega sodišča po pritožbi tožnice spremenjen), ni predlagala, da se ji dovoli obročno plačilo, pač pa bistveno kasneje, šele dne 11.07.2005. Ker torej tožeča stranka ni pravočasno predlagala, da se ji dovoli obročno plačilo taks, je njen predlog sodišče prve stopnje pravilno kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo (2. tč. 365. čl. ZPP).