Jedro

Ker obsojenec in njegov zagovornik v rednem postopku dokaznega predloga, s katerim bi dokazovala zatrjevano (razbremenilno) dejstvo, nista podala, ni bila s tem, da je sodišče ugotovilo dejansko stanje, ki ga vložniki zahteve za varstvo zakonitosti ne sprejemajo, prekršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega E.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 250.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 24.9.2003 obsojenega E.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ in mu na podlagi 2. odstavka iste zakonske določbe izreklo kazen treh let zapora, v katero mu je po 3. odstavku 49. člena KZ vštelo 50.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je plačal za prekršek. Po 68. členu KZ je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja B kategorije za dobo treh let, v trajanje ukrepa pa vštelo čas od 13.10.2001, ko je bilo obsojencu odvzeto vozniško dovoljenje. Odločilo je tudi, da je obsojenec po 2. odstavku 105. člena ZKP dolžan plačati oškodovani zavarovalnici glavnico v znesku 7.008.910,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2002 dalje do plačila in glavnico 6.626.656,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2002 dalje do plačila. Obsojencu je po 1. odstavku 98. člena ZKP naložilo v plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnino, določeno na 100.000,00 SIT.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na štiri leta zapora, trajanje varnostnega ukrepa po 68. členu KZ podaljšalo na štiri leta, zvišalo povprečnino, določeno pred prvostopenjskim sodiščem na 200.000,00 SIT, pritožbo obsojenčevega takratnega zagovornika, odvetnika V.R., pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je po 1. odstavku 98. člena ZKP naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, odmerjene na 150.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Navajajo, da je sodišče ravnalo v nasprotju s 17. členom ZKP in s tem kršilo načelo iskanja (materialne) resnice ter kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), saj da sploh ni upoštevalo navedb, ki jih je v prvostopenjskem postopku navajala obramba. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zato kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 17. členu ZKP mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, pri čemer mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi tista, ki so mu v korist. Udejanjanje načela (materialne) resnice in način ugotavljanja relevantnih in drugih dejstev (indicev in kontrolnih dejstev) je podrobno določeno v posameznih postopkovnih določbah. Da bi bile te kršene, zahteva ne trdi, pač pa ostaja le na ravni zatrjevanja, da je sodišče prekršilo omenjeno načelo.

Kršitev navedene procesne določbe utemeljuje z navedbami, da se sodišče, kljub obsojenčevim zatrjevanjem, da je bil krmilni mehanizem njegovega vozila v okvari, s tem odločilnim dejanskim vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Poudarjajo, da bi sicer postavilo izvedenca avtomobilske stroke, ki bi pregledal obsojenčevo vozilo in bi na podlagi njegovega izvida in mnenja lahko presodilo, ali do prometne nesreče ni prišlo zaradi okvare na krmilnem mehanizmu obsojenčevega vozila.

Ni točna trditev v zahtevi, da se sodišče z razjasnjevanjem tega odločilnega dejstva ni ukvarjalo. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne in avtomobilske stroke ing. S.Š. ugotovilo, da so zavore obsojenčevega vozila pred trčenjem delovale normalno in da je tudi krmilni mehanizem omogočal vodljivost vozila (prvi odstavek na 5. strani). Takemu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je zapisalo, da je navedeni izvedenec ugotovil, da ni bilo nobenih napak na krmilnem ali zavornem mehanizmu, ki bi lahko povzročile, da se je obsojenčevo vozilo nenadoma znašlo na nasprotnem voznem pasu. Gre torej za odločilno dejstvo, ki ga je sodišče v postopku ugotavljalo, le da vložniki dokazne presoje sodišča ne sprejemajo. Na ta način zato uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obramba v rednem postopku odreditve izvedenstva cestnoprometne stroke zaradi pregleda vozila in ugotavljanja stanja krmilnega mehanizma ni predlagala. Na podlagi lastne dokazne ocene, da je bila tehnična neustreznost vozila dovolj jasno izkazana, kar pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno, vložniki trdijo, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali navedb, ki jih je navajala obramba in s tem kršili 29. člen Ustave in 6. člen EKČP. Glede na to, da obsojenec in njegov zagovornik v rednem postopku dokaznega predloga, s katerim bi dokazovala zatrjevano (razbremenilno) dejstvo nista podala, tudi ni mogoče sprejeti stališča v zahtevi, da je bila s tem, da je sodišče ugotovilo dejansko stanje, ki ga vložniki (očitno) ne sprejemajo, prekršena obsojenčeva pravica do obrambe oziroma navedeno ustavno in konvencijsko jamstvo. Sprejeti stališče v zahtevi in očitek, da sodišče ni ravnalo v skladu z instrukcijsko (inkvizicijsko) maksimo, bi pomenilo skozi stranska vrata dopustiti izpodbijanje pravnomočne sodbe s tem izrednim pravnim sredstvom tudi zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na procesno ureditev ni mogoče. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega E.Š., niso podane, pač pa so jo vložili zgolj zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 250.000,00 SIT. Pri odmeri povprečnine se je Vrhovno sodišče oprlo na ugotovitve o obsojenčevih gmotnih razmerah, kot jih je navedlo sodišče druge stopnje ter dejstvo, da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za nezahtevno zadevo.