Jedro

Po prvem odstavku 598. člena ZOR res zakup preneha po samem zakonu, ko je v zakup vzeta stvar uničena zaradi kakšnega primera višje sile.

Tožena stranka je sicer zaradi protipravne odtujitve vozila res izgubila posest in možnost uporabe vozila, vendar v konkretnem primeru ne gre za uničenje predmeta zakupa, kot ga ima v mislih citirano zakonito določilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4,249.765,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka ter tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 69.273,00 SIT v osmih dneh.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožnica očita prvostopnemu sodišču zmoten zaključek, da riziko naključnega uničenja stvari bremeni lastnika. Vozilo namreč ni bilo uničeno, pač pa ukradeno, zaradi tatvine pa tožeči stranki lastninska pravica ni prenehala. Leasing pogodba še traja, zato tožena stranka tožeči dolguje tako najemnino, kot tudi protivrednost odtujenega vozila. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Leasing pogodba (ki sta jo pravdni stranki sklenili zaradi najema večjega števila vozil, tudi avtomobila znamke Nissan NX 100), je pogodba z elementi zakupne pogodbe, zato se zanjo smiselno uporabljajo določila o zakupu (člen 567 - 599 ZOR). Po prvem odstavku 598. člena ZOR res zakup preneha po samem zakonu, ko je v zakup vzeta stvar uničena zaradi kakšnega primera višje sile. Med strankama ni sporno, da se je tožena stranka kot leasingojemalec (zakupnik) ukvarjala z rent-a-car dejavnostjo in da je tožena stranka vozilo Nissan NX 100 naprej oddala v najem (podzakup), ki pa ga najemnik (podzakupnik) v dogovorjenem roku 21.8.1993 ni vrnil. Tožena stranka je sicer zaradi protipravne odtujitve vozila res izgubila posest in možnost uporabe vozila, vendar v konkretnem primeru ne gre za uničenje predmeta zakupa, kot ga ima v mislih citirano zakonito določilo, na katerega je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev. O uničenju je mogoče govoriti le v primeru, ko predmeta zakupa zaradi njegovega propada, dejansko ni več tako, da ga nihče več ne more uporabljati. Uničenje stvari je tudi ena od načinov prenehanja lastninske pravice na stvari (47. člen ZTLR). Za tako situacijo pa v primeru protipravne odtujitve vozila ne gre. Pravilno je stališče pritožnice, da zgolj zaradi protipravne odtujitve vozila njena lastninska pravica na vozilu ni prenehala in torej tudi iz tega vidika ni mogoče govoriti o uničenju predmeta zakupa. Zaključek prvostopnega sodišča o prenehanju zakupa zaradi protipravne odtujitve predmeta zakupa, opirajoč se pri tem na prvi odstavek 598. člena ZOR, je zato materialnopravno zmoten.

Ker je tožena stranka kot leasingojemalec (zakupnik) vozilo Nissan NX 100 oddala v zakup drugemu (podzakupniku), ta pa vozila ni vrnil, je tožeči stranki odškodninsko odgovorna za dejanja podzakupnika kot za svoja lastna. Za njegova ravnanja odgovarja objektivno. Po drugem odstavku 586. člena ZOR namreč zakupnik (tožena stranka kot leasingojemalec) jamči zakupodajalcu (tožeči stranki kot leasingodajalcu), da bo podzakupnik stvar uporabljal skladno z zakupno pogodbo. Zmoten je zato zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka zaradi dejanja tretjega tožeči stranki ni odškodninsko odgovorna, ker ni podana njena krivdna, niti pogodbena odškodninska odgovornost (primerjaj še tretji odstavek 154. člena ZOR v zvezi s tretjim odstavkom 581. člena ZOR).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje, relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine zaradi kršitve leasing pogodbe, ostalo nepopolno ugotovljeno.

Prvostopno sodišče ni ugotavljalo obstoja ostalih (poleg odgovornosti) splošnih pogojev obravnavanega odškodninskega primera (škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza). Na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP je bilo potrebno pritožbi zato ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 29/99).