Jedro

Za oceno o tem, ali določena oseba v Republiki Sloveniji dejansko živi (1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I), je bistvena okoliščina, kje oseba dejansko prebiva, in ne, kje si je z zakoncem ustvarila pogoje za nameravano prebivanje v prihodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za pridobitev državljanstva. Ugotovila je namreč, da tožnica ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker v Republiki Sloveniji dejansko ne živi in v njej tudi nima prijavljenega stalnega prebivališča. Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega zakona. Ne drži namreč, da na dan 23.12.1990 ni imela v Republiki Sloveniji prijavljenega stalnega prebivališča in da tu dejansko ne živi. Svojo trditev tožnica opira na listinske dokaze, priložene tožbi, med drugim na potrdilo krajevne skupnosti, da je glasovala na plebiscitu in da je bila vpisana v volilnem imeniku, in na dejstvo, da ji je osebno izkaznico dne 10.8.1990 izdal Mestni sekretariat za notranje zadeve. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji in njene tožbene navedbe ne morejo vplivati na oceno o tem, ali izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona; zato predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov, predloženih sodišču, je razvidno, da tožnica pred odhodom v tujino (1969) ni bivala v Sloveniji in tu tudi ni bila zaposlena. Z možem, ki je leta 1976 kupil v Sloveniji parcelo in na njej zgradil stanovanjsko hišo, sta se vanjo vselila 1980. V Slovenijo se vračata za praznike in prihajata na letni dopust, za stalno pa se imata namen vrniti čez približno pet let, ko bosta upokojena (izjava tožnice in njenega moža, podana pri Mestnem sekretariatu za notranje zadeve mesta dne 3.3.1992). Pri takem dejanskem stanju je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje enega izmed pogojev, ki jih za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) določa 1. odstavek tega člena. Državljanstvo Republike Slovenije pridobi po tej določbi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Po mnenju sodišča pa ni mogoče šteti, da tožnica v Sloveniji dejansko živi, saj zaradi zaposlitve živi v Nemčiji in prihaja v Slovenijo le ob praznikih in med letnim dopustom. Za oceno o tem, ali določena oseba v Republiki Sloveniji dejansko živi ali ne, je bistvena okoliščina, kje oseba dejansko prebiva in ne, kje si je z zakoncem ustvarila pogoje za nameravano prebivanje v prihodnosti. Ker tožnica ne izpolnjuje enega od predpisanih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, le-tega na podlagi 40. člena ne more pridobiti, tudi če bi sicer izpolnjevala ostale pogoje, določene v 1. odstavku tega člena, zato je za presojo utemeljenosti tožbe pravno nepomembno, ali je tožena stranka obstoj drugega pogoja za pridobitev državljanstva, to je dne 23.12.1990 prijavljenega stalnega prebivališča, ugotovila pravilno ali ne. Tožba torej ni utemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.