Jedro

Identifikacijski znak za nepremičnino, ki je predmet stvarnopravnega tožbenega zahtevka, je parcelna številka in katarska občina ali ID znak pri nepremičnini.

V točki 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje navedene nepremičnine so identificirane s parcelno številko in številko ter imenom katarske občine, zato so določene z ustreznimi identifikatorji. Pritožba tako nima prav, ko trdi, da je ustrezen identifikator za določenost nepremičnine le ID znak nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitve pod točkami II, III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenijo tako: - da se odločitvi pod točkama II in III nadomestita z odločitvijo, ki poslej glasi: ″II. Tožena stranka je dolžna izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo na ime in v korist tožeče stranke P. M., EMŠO: ..., ..., vknjižila lastninska pravica pri nepremičninah parc. št. .../1, ..., ... in .../1, vse v k.o. ... ..., takrat, ko ji bo tožeča stranka plačala kupnino 15.000,00 EUR kot obveznost iz točke I izreka te sodbe.‶, - da se v odločitvi pod točko IV izreka znesek ″1.482,85 EUR‶ nadomesti z zneskom ″1.745,30 EUR‶.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 po prejemu te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka 28,11 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da se ugotovi, da je bila med pravdnima strankama 25. 5. 2020 sklenjena pogodba o prodaji nepremičnin parc. št. .../1, ..., ... in .../1, vse v k.o. ... ..., na podlagi katere je toženec prodal tožniku navedene nepremičnine za ceno 15.000,00 EUR (točka I izreka), - da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo na ime in v korist tožeče stranke P. M., EMŠO: ..., ..., vknjižila lastninska pravica pri nepremičninah parc. št. ..../1, ..., ... in .../1, vse v k.o. ... ..., v roku 15 dni pod izvršbo (točka II izreka), - da se tožeči stranki naloži, da mora izpolniti svojo obveznost (plačilo kupnine) takrat, ko svojo obveznost izpolni tudi tožena stranka (točka III izreka) in - da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.482,85 EUR pravdnih stroškov v roku 15 od prejema sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, v presežku se predlog za povrnitev stroškov zavrne (točka IV izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitve v točkah II, III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se v točki II izreka določene nepremičnine s parcelnimi številkami nadomestijo z ID znaki parcel, da se v točki III izreka tožeči stranki naloži, da mora toženi stranki plačati kupnino v znesku 15.000,00 EUR za nakup kmetijskih zemljišč parc. št. .../1, ..., ... in .../1, vse k.o. ..., v 15. dneh po pravnomočnosti sodbe ob dodatnem pogoju, da toženec plača davek na promet nepremičnin, oziroma drugi davek in tožeči stranki nemudoma predloži izvirnik potrdila finančne uprave o plačilu tega davka (točka III izreka), da toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke postopka na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (točka IV izreka) in da toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker prvi odstavek 31. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) določa, da mora biti v listini nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, po četrti točki prvega odstavka 3. člena ZZK-1 pa je identifikacijski znak nepremičnine v primeru zemljiške parcele parcelna številka in oznaka katarske občine. Tožnik je v tožbenem zahtevku tej zahtevi sledil in zemljiške parcele označil z identifikacijski znaki, s katerimi so vpisane v zemljiški knjigi, sodišče prve stopnje pa tega ni storilo v točki II izreka sodbe, zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Navajal je, da so tudi sodbeni razlogi delno napačni, ker je nepravilno pravno stališče sodišča v točki13 obrazložitve, da mora biti konkretna pogodba v skladu z 52. členom Obligacijskega zakonika (OZ), na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki. Vrhovno sodišče RS je v načelnem pravnem mnenju zapisalo, da v primeru, ko ponudnik kmetijskega zemljišča prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je kupoprodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve pravnega posla s strani pristojne upravne enote. V konkretnem primeru je bila že z odločbo o odobritvi pravnega posla o nakupu kmetijskih zemljišč z dne 26. 10. 2020 med tožnikom in tožencem sklenjena kupoprodajna pogodba, zato se za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih dodatno ne zahteva še sklenitev kupoprodajne pogodbe v pisni obliki, kot to materialno zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve. Zahteva po predložitvi pogodbe o pravnem poslu v postopku odobritev pravnega posla iz 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) je izpolnjena, če se predkupni upravičenec, ki je pravočasno sprejel ponudbo, sklicuje na izjavo o sprejemu ponudbe, kot izhaja iz tretjega odstavka načelnega pravnega mnenja sodišča RS z dne 6. 4. 2012. Na področju nepremičninskih razmerij je temelj pridobitve stvarnih pravic na nepremičnini razpolagalni pravni posel, to je zemljiškoknjižno dovolilo. Po petem odstavku načelnega pravnega mnenja je tožnik kot predkupni upravičenec, katerega pravni posel je bil odobren s pravnomočno odločbo upravne enote, s tožbo od toženca kot prodajalca zahteval izročitev zemljiškoknjižnega dovolila. To dejanje bi moral opraviti toženec, saj je po 23. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zemljiškoknjižno dovolilo izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Sprejem ponudbe za nakup kmetijskega zemljišča je toženca kot prodajalca zavezoval k temu, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa zavezoval tožnika kot kupca. Izrek sodbe v točki 3 izreka je nerazumljiv in neizvršljiv, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti in je ni mogoče preizkusiti, podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pa tudi sicer sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno tolmači določbo 101. člena OZ v povezavi z določbami ZKZ. Kupnina za kmetijska zemljišča še ni bila plačana, vendar načelo sočasnosti izpolnitve v konkretnem primeru nima absolutnega učinka na že odobren (sklenjen) pravni posel za kmetijska zemljišča. V konkretnem primeru toženčev ugovor sočasne izpolnitve plačila kupnine ne more biti upoštevan, saj do vknjižbe tožnikove lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih še ni prišlo. Tožnikova obveznost plačila kupnine lahko nastane šele ob pravnomočnosti sodbe in takrat lahko toženec tudi pridobi istočasni zahtevek za plačilo kupnine, mora pa pred tem izpolnitvi še plačilo davka na promet nepremičnin, ki je po prvem odstavku 37. člena ZKZ-1 pogoj za vpis pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Delno je napačna tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov dolžniku. Tožnik v stroškovnem delu sodbe ni našel pravnih temeljev in pravne logike v sprejeti odločitvi, zato očita sodišču prve stopnje, da gre za pravno nevzdržno stališče. Kot pravno podlago citira 442. člen ZPP, kot da gre za spor majhne vrednosti, že po določbi 444. člena ZPP se spori o nepremičninah ne štejejo za spore majhne vrednosti. To pomeni, da izpodbijani stroškovni izrek sodbe temelji na napačni razlagi ZPP in odvetniške tarife (OT) in je brez razumne in prepričljive obrazložitve. V postopku je tožnik v celoti uspel s tožbenim zahtevkom, zato je upravičen do povračila pravdnih stroškov v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP in OT. Po točki 5 tarifne številke 39 OT obračuna odvetnik za pribavo zemljiškoknjižnih izpiskov za vsak izpisek 50 točk. Tožnik zemljiškoknjižnih izpiskov, ki so bili dokazano priloženi k tožbi, ni pridobil z brezplačnim vpogledom v zemljiško knjigo, njegov pooblaščenec jih je pridobil iz elektronskega portala zemljiške knjige E-sodstvo, do katerega dostopa z digitalnim potrdilom, za kar mesečno plačuje izvajalcu storitve. Več kot arbitrarna je obrazložitev sodišča, da predložitev izpiskov tudi sicer ni potrebno dejanje glede na ostala listinska dokazila v spisu. Sodišče prve stopnje spregleda, da se dokazilo o lastništvu nepremičnine izkazuje le z veljavnim zemljiškoknjižnim izpiskom. Po točki 4 tarifne številke 39 OT obračuna odvetnik 20 točk za kratke dopise in obvestila, 20 točk za prošnjo za razpis naroka z dne 25. 3. 2021 ni bil nepotreben strošek, kot to zmotno meni sodišče glede na dne 26. 10. 2020 odobren pravni posel. Po točki 1 tarifne številke 19 OT obračuna odvetnik za obrazloženo prvo pripravljalno vlogo enako kot po tarifni številki 18 OT in tožnik je s prvo pripravljalno vlogo z dne 31. 3. 2021 pozval toženca na pripoznavo tožbenega zahtevka, s čimer bi se občutno zmanjšali stroški postopka. Toženec tožbenega zahtevka ni pripoznal, sodišče pa je tožnika nerazumno in arbitrarno kaznovalo iz razloga nepotrebnosti sestave te vloge in zavrnitvijo odvetniške storitve za to vlogo. Po točki 2 tarifne številke 19 OT obračuna odvetnik 75 % iz tarifne številke 18 OT za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 12. 4. 2021. Sodišče je tožniku za drugo pripravljalno vlogo priznalo zgolj 20 točk, kot da gre za kratko obvestilo sodišču po točki 4 tarifne številke 39 OT. V tej vlogi je tožnik dodatno pojasnil dejansko podlago spora, izpostavil pravno podlago in načelno pravno mnenje, sodišče prve stopnje pa samovoljno in arbitrarno to vlogo ocenjuje kot odgovor, ki ustreza standardu kratkega dopisa. Po 1. točki tarifne številke 39 OT odvetnik obračuna za posvet s stranko za vsake začete pol ute 50 točk. Sodišče je nagrado za konferenco s stranko pred razpisanim narokom zavrnilo, češ, da je zajeta v priznani storitvi zastopanja odvetnika na naroku. To ne drži, saj če je že storitev konference s stranko pred vložitvijo tožbe zajeta že v sestavi tožbe, to ne more držati za konferenco s stranko pred razpisanim narokom. V vsakdanjem delu odvetnika je, da se vsaj pred narokom s stranko sestane, saj si na drugačen način zastopanja stranke ni mogoče predstavljati. Zaznamoval je še pritožbene stroške.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in je predlagal zavrnitev pritožbe, zahteval pa je povrnitev stroškov sestave odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je toženec v odgovoru na tožbo uveljavljal ugovor neizpolnjene pogodbe. To je materialnopravni ugovor, ki vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko je sodišče prve stopnje toženčevemu ugovoru ugodilo, ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tožniku je prisodilo nekaj manj, ne pa nekaj drugega. Prodajna pogodba je dvostranska pogodba in velja pravilo sočasne izpolnitve. Sodišče prve stopnje je moralo odločitvi o toženčevem ugovoru neizpolnitve pogodbene obveznosti, vendar izrek pod točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje ni v skladu z določbo drugega odstavka 101. člena OZ, ki določa, da sodišče nasprotni stranki (tožencu) naloži, da mora svojo obveznost izpolniti takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (tožnik).

Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je izrek sodbe sodišča prve stopnje v točkah II in III spremenilo, kot to izhaja iz izreka pod točko I te sodbe.

Pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, glede na obrazloženo pa je utemeljen očitek o napačni uporabi materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče pa sicer ni ugotovilo, da bi bila sodba sodišča prve stopnje obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

7. Na podlagi dne 1. 12. 2020 pravnomočne odločbe Upravne enote Š. o odobritvi pravnega posla o nakupu v tej pravdi predmetnih kmetijskih zemljišč je šteti, da je bil med pravdnima strankama sklenjen zavezovalni pravni posel že takrat, ko je toženec prejel tožnikovo izjavo o prejemu ponudbe. Tožnik kot kupec ne more od toženca kot prodajalca zahtevati ponovno sklenitve zavezovalnega posla, lahko pa z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom zahteva od sodišča, naj ugotovi, da je bila med njima sklenjena pogodba z vsebino, kot izhaja iz ponudbe in sprejema ponudbe (iz obrazložitve načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012). In takšen vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP) je tožnik postavil pod točko I izreka, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo, zmotno pa je pri tem štelo, da pomeni zavezovalni pravni posel. Vendar pa to ni vplivalo na pravilnost sodbe.

8. Identifikacijski znak za nepremičnino, ki je predmet stvarnopravnega tožbenega zahtevka, je parcelna številka in katarska občina ali ID znak pri nepremičnini.

V točki 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje navedene nepremičnine so identificirane s parcelno številko in številko ter imenom katarske občine, zato so določene z ustreznimi identifikatorji. Pritožba tako nima prav, ko trdi, da je ustrezen identifikator za določenost nepremičnine le ID znak nepremičnine.

9. Sodišče odloča o tožbenem zahtevku v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Tožnik je s tožbo in vse do konca glavne obravnave zahteval od toženca, da mu mora ta izstaviti zemljiškoknjižno listino za predmetne nepremičnine, da se bo tožnik lahko vpisal kot njihov lastnik. Zato v pritožbi povsem neutemeljeno predlaga spremembo tega dela odločitve v izpodbijani sodbi z dodatkom pogoja, da toženec plača davek na promet nepremičnin in tožniku nemudoma predloži izvirnik potrdila finančne uprave o plačilu tega davka.

Pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o toženčevem ugovoru sočasne izpolnitve plačila kupnine pa so pritožbene novote, ki niso dovoljene (prvi odstavek 337. člena ZPP), ker tožnik v pritožbi ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje.

10. Pritožba zoper odločitev o stroških je tudi delno utemeljena. Določba 442. člena ZPP res ni pravna podlaga za odločitev o stroških pravdnega postopka, vendar pa zapis v 17. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, da izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 442. člena ZPP, ni vplival na pravilnost odmere in odločitve o stroških pravdnega postopka.

11. Tožnik neutemeljeno trdi, da so stroški za pridobitev zemljiškoknjižnih izpiskov po tarifni številki 39/5 bili potrebni. Odločilni razlog, ki ga navaja sodišče in mu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, je, da zemljiškoknjižni izpiski niso potreben dokaz glede na ostala listinska dokazila v tej pravdi. Pravno relevanten dokaz je namreč odločba upravne enote v prilogi A 11. 12. Tožnikova vloga z dne 31. 3. 2021 je bila vložena preden je bil vložen odgovor na tožbo. Tožnik bi že v tožbi lahko pozval toženca na pripoznavo zahtevka in že k tožbi bi lahko predložil dokazno listino, ki jo je predložil sodišču prve stopnje s to vlogo. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ta vloga ni bila potrebna in posledično pravilno ni priznalo stroškov za sestavo te vloge.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da stroški za sestavo prošnje za razpis obravnave niso potrebni stroški pravdnega postopka. Tožnik je namreč tožbo vložil 16. 2. 2021, dne 26. 3. 2021 pa vložil prošnjo za razpis obravnave, ko niti še ni potekel rok za odgovor na tožbo in je glede na potek časa od vložene tožbe ta prošnja brez dvoma nepotrebna.

14. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnikova vloga z dne 12. 4. 2021 obrazložena pripravljalna vloga, tožnik sam jo je opredelil kot drugo pripravljalno vlogo in jo je vložil na poziv sodišča prve stopnje, kar je v 5. alineji točke 18 obrazložitve napadene sodbe ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Nato pa je to vlogo po presoji pritožbenega sodišča zmotno ocenilo kot kratek dopis ali obvestilo sodišču in zmotno priznalo kot strošek zgolj nagrado v višini 20 točk. Pravilno priznani stroški za to vlogo znašajo 375 točk po tarifni številki 19/2 OT, zato je pritožbeno sodišče priznalo tožniku še stroške v višini 355 točk s pripadajočimi materialnimi stroški 1 % (tretji odstavek 11 člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 262,45 EUR.

15. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno trditvijo, da je posvet s stranko pred narokom samostojno odvetnikovo opravilo v smislu tarifne številke 39 OT. To opravilo je brez dvoma, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vsebovano v nagradi za zastopanje na naroku, ker za čas trajanja naroka gre odvetniku še nagrada v obliki urnine.

16. Tožnikova pritožba v zvezi s priznanimi stroški pravdnega postopka je tako utemeljena le za znesek 262,45 EUR in v tem delu ji je pritožbeno sodišče ugodilo in odločitev o stroških postopka v točki IV izreka napadene sodbe spremenilo tako, da je znesek 1.482,85 EUR nadomestilo z zneskom 1.745,30 EUR.

17. Glede na vse obrazloženo je tožnikova pritožba delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), kar pa je le zanemarljivo vplivalo na tožnikov pravdni uspeh pred sodiščem prve stopnje, ki ga je to ocenilo kot popoln pravdni uspeh. Tudi iz razloga, ker se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil le tožnik (359. člen ZPP) pritožbeno sodišče ni posegalo v oceno sodišča prve stopnje o popolnem pravdnem uspehu tožnika.

18. Glede pritožbenega uspeha pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožnik uspel s približno ¼.

Tožnik je priglasil stroške pritožbenega postopka v obsegu 50 točk za pritožbeno konferenco s stranko, 750 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 20 točk za prejem odločbe pritožbenega sodišča in poročilo stranki, 22 % DDV in sodno takso za pritožbo.

Pritožbeno sodišče mu je priznalo 625 točk po tarifni številki 21/1 OT v zvezi s tarifno številko 18 OT za sestavo pritožbe (glede na vrednost spora 15.000,00 EUR, oziroma 25.000 točk), 20 točk po tarifni številki 39/4 OT za poročilo stranki in 22 % DDV, kar skupaj znaša 802,63 točk. Ni mu torej priznalo 50 točk za pritožbeno konferenco s stranko, ker je to opravilo vsebovano v nagradi za sestavo pritožbe in ni mu priznalo nadaljnjih 125 točk za sestavo pritožbe upoštevaje vrednost spornega predmeta 15.000,00 EUR, oziroma 25.000 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in še stroškov 531,00 EUR za plačano sodno takso za pritožbo, znašajo tožnikovi potrebni pritožbeni stroški 1.012,57 EUR, pritožbenemu uspehu ustrezen del teh pa znaša 253,14 EUR.

19. Toženec je zahteval povrnitev stroškov sestave odgovora na pritožbo 750 točk. Upoštevaje vrednost spora, kot je obrazloženo že zgoraj, znaša nagrada po tarifni številki 21/1 OT 625 točk, to pa ob vrednosti 0,60 EUR znaša 375,00 EUR. Glede na ocenjen ¾ toženčev pritožbeni uspeh znašajo njegovi potrebni stroški pritožbenega postopka 281,25 EUR.

20. Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov mora tako tožnik povrniti tožencu 28,11 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po prejemu te sodbe.

21. Pritožbeno sodišče je o vseh stroških pravdnega postopka odločilo na podlagi določb drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.