Up-1481/06

23. 6. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila Igor Grossman in Boris Grossman, oba Ljubljana, ki ju zastopa Borut Grosman, odvetnik v Ljubljani, na seji 23. junija 2008

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 150/2005 z dne 13. 4. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1411/2003 z dne 6. 10. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 407/95 z dne 9. 5. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek pravne prednice pritožnikov za plačilo odškodnine v višini 359.474.915 SIT z obrestmi iz naslova izgubljenega dobička zaradi neupravičene zaplembe spornega podjetja na podlagi kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

2.Pritožnika navajata, da je njuna pravna prednica kot dedinja Julija Kleina v nepravdnem postopku prejela odškodnino (ker vrnitev v naravi ni bila mogoča), ki pa se nanaša izključno na neupravičeno zaplenjeno premoženje, navedeno v komisijskem zapisniku. Navajata, da je njuna pravna prednica v pravdnem postopku, ki se je začel že 11. 7. 1994 (torej pred sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 10/98 – v nadaljevanju ZIKS-G), zahtevala povračilo preostale škode, to je izgubljenega dobička od neupravičeno zaplenjene in likvidirane družbe Julija Kleina. Zatrjujeta, da sodba Vrhovnega sodišča temelji na zmotni uporabi materialnega prava, ker ne upošteva, da so bili vsi postopki začeti v skladu s takrat veljavno zakonodajo, in da je bil postopek v nepravdnem postopku zaključen pred uveljavitvijo ZIKS-G. Navajata, da je tožena stranka s svojim neprestanim, nekonsistentnim, nezakonitim in protiustavnim spreminjanjem Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 17/78 in nasl. – v nadaljevanju ZIKS) neupravičeno in nezakonito posegala v pravice posameznikov in s tem porušila sistem odprave posledic neupravičenih obsodb. Navajata, da sta vračanje neupravičeno zaplenjenega premoženja po ZIKS in povračilo škode zaradi neupravičene obsodbe po Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) dve različni pravni kategoriji, ki druga druge ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta. Navajata, da v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane sodne odločbe, zahtevata odškodnino zaradi neupravičene obsodbe po 538. členu ZKP, ki je širša in obsega tudi nadomestilo za druge posledice takih obsodb (izgubljeni dobiček), še zlasti glede na to, da je bilo zaplenjeno podjetje likvidirano in ni bilo mogoče zahtevati njegovega vračila. Menita, da so izpodbijane sodbe v nasprotju z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150) in U-I-156/99 z dne 15. 11 2001 (Uradni list RS, št. 101/01 in OdlUS X, 190), ker Zakon o spremembi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 59/02 – v nadaljevanju ZIKS –1A) zopet priznava tudi pravico do izgubljenega dobička za določen čas. Zato menita, da je njun zahtevek za odškodnino zaradi izgubljenega dobička utemeljen vsaj za čas, ki ga določa ZIKS –1A. Menita, da pa "nobene resne presoje ne zdrži" utemeljitev Vrhovnega sodišča, da tožnica ni upravičena do izgubljenega dobička niti za čas od razveljavitve kazni zaplembe premoženja dalje, zato ker je bila neupravičeno zaplenjena družba likvidirana in tako ni moglo biti izgubljenega dobička. Menita, da dejstvo, da je bila zaplenjena gospodarska družba s strani tožene stranke likvidirana, ne more biti v škodo pritožnikov. Izpodbijata tudi stališče Vrhovnega sodišča, da je bila škoda zaradi same likvidacije podjetja že ovrednotena in prisojena v nepravdnem postopku. Zatrjujeta kršitev pravic iz 14., 15., 22., 26. in 30. člena Ustave, kršena pa naj bi bila tudi 153. in 155. člen Ustave. Zatrjujeta tudi kršitev pravice iz 1. in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), pravice iz 1. člena Prvega Protokola k EKČP ter iz 3. člena Protokola št. 7 k EKČP. Menita, da je do kršitve zatrjevanih pravic prišlo tudi zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave.

B.

3.Ustavna pritožnika z navedbami v ustavni pritožbi oporekata pravilnosti uporabe materialnega prava, kar pa samo po sebi ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in nasl. – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato pritožnika ustavne pritožbe tudi ne moreta utemeljiti s sklicevanjem na 153. in 155. člen Ustave, ker navedeni določbi neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.V zvezi z očitkom pritožnikov o nekonsistentnem in protiustavnem spreminjanju ZIKS je treba pojasniti, da je Ustavno sodišče ravno zaradi posega v pravni položaj upravičencev, ki so vrnitev premoženja uveljavljali po določbah ZIKS, pa o vrnitvi premoženja do uveljavitve ZIKS-G še ni bilo pravnomočno odločeno, navedeno ureditev presojalo s strogim ustavnosodnim testom. V odločbi št. U-I-60/98 je Ustavno sodišče presodilo, da ni v neskladju z 2., s 3., s 14., s 15., s 30. in s 33. členom Ustave. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da Ustavno sodišče ni upoštevalo le finančnega bremena, ki bi ga zaradi številčnosti neupravičenih kazenskih zaplemb v obdobju do leta 1958 povzročile vse vrste odškodnin po splošnih odškodninskih predpisih. Pri presoji ureditve ZIKS-G, ki je glede obsega in načina vračanja (vključno z metodologijo vrednotenja podržavljenega premoženja) upravičence po ZIKS izenačila z upravičenci po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – ZDen), je med drugim upoštevalo tudi, da je zakonodajalec izhajal iz predpostavke, da so bili sodni postopki, ki so temeljili na takratni kazenski zakonodaji in kaznovalni politiki, sredstvo za podržavljanje. Krivice, ki so bile storjene z neupravičenimi zaplembami, naj bi bile zato popravljene v kontekstu popravljanja krivic iz preteklega obdobja, tj. po enakih merilih za vse, ki jim je bilo premoženje na kakršenkoli način podržavljeno.

5.Zatrjevanje pritožnikov, da "nobene resne presoje ne zdrži" stališče Vrhovnega sodišča, da tožnica ni upravičena do izgubljenega dobička zato, ker je bila neupravičeno zaplenjena družba likvidirana in tako ni moglo biti izgubljenega dobička, je mogoče razumeti, kot uveljavljanje očitne napačnosti in s tem kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih izraz načela enakosti pred zakonom. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da od prenehanja družbe dalje tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova izgubljenega dobička zato, ker je ni bilo več, in je ni bilo več mogoče upravljati, in ker ni bilo dobička. Stališče Vrhovnega sodišča, da utemeljenost zahtevka za odškodnino iz naslova izgubljenega dobička podjetja predpostavlja obstoj podjetja, pa ni mogoče označiti kot očitno napačno. Vrhovno sodišče je torej zavrnilo zahtevek tako na podlagi ZIKS (tudi za čas od razveljavitve kazni zaplembe premoženja dalje) kot tudi na podlagi ZKP zato, ker je podjetje prenehalo, zato je nepomembno zatrjevanje pritožnikov, da je tožnica uveljavljala zahtevek iz naslova izgubljenega dobička po določbah ZKP (538. člen in nasl.).

6.Navedeno stališče Vrhovnega sodišča samo po sebi tudi ni v nasprotju z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 in št. U-I-156/99. ZIKS –1A sicer ne izključuje odškodninskih zahtevkov iz naslova izgubljenega dobička za določen čas (od razveljavitve kazni zaplembe premoženja dalje), vendar to Vrhovnemu sodišču ne preprečuje, da zahtevek iz navedenega naslova zavrne, če na podlagi okoliščin konkretnega primera (da je družba prenehala) presodi, da zahtevek ni utemeljen.

7.Pritožnika izpodbijata tudi ugotovitev sodišč, da je bila škoda zaradi same likvidacije podjetja že ovrednotena in prisojena v nepravdnem postopku. Tožbeni zahtevek pravne prednice pritožnikov iz naslova izgubljenega dobička je bil zavrnjen, ker podjetje ne obstaja. Ugotovitev sodišč, da je bila tožnici škoda zaradi same likvidacije podjetja že ovrednotena in prisojena v nepravdnem postopku, torej za odločitev ni pomembna, zato Ustavnemu sodišču navedenega očitka ni bilo treba preizkusiti.

8.Glede zatrjevane kršitve pravice do rehabilitacije in odškodnine (30. člen Ustave) pa je treba povedati, da je pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe ustavna pravica tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske obsodbe (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/98; točka 12 in nasl.).

9.Pritožnika zatrjujeta kršitev 15. člena Ustave in pravice iz 26. člena Ustave ter kršitev pravic iz 1. in 6. člena EKČP, iz 1. člena Prvega Protokola k EKČP ter iz 3. člena Protokola št. 7 k EKČP, vendar teh svojih očitkov ne pojasnita, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

10.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso podane (1. točka izreka).

11.Pritožnika uveljavljata tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrgel, ker ne gre za posamični akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnikov (2. točka izreka).

C.

12.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka in prve alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jan Zobec ter člana Jasna Pogačar in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

Jan Zobec Namestnik predsednice senata