Jedro

Pospešeni postopek obravnave prošnje za azil je po svoji vsebini skrajšani postopek, redni postopek pa ugotovitveni postopek. Ko organ že začne redni postopek in izda odločbo po izvedenem postopku, ni več podlage, da v ponovljenem postopku obravnava prošnjo v skrajšanem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.7.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 16.9.2003 in mu določila rok treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka, da zapusti Republiko Slovenijo.

Tožena stranka je o tožnikovi prošnji odločala že četrtič, tokrat v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 696/2005-7 z dne 4.5.2005. Tudi v odločbi, ki je predmet sedanjega upravnega spora, je tožena stranka glede na nasprotujoče si izjave prosilca o bistvenih elementih njegove zgodbe, in sicer glede razlogov za odhod iz izvorne države Srbije in Črne gore oziroma Kosova, menila, da so podani zadostni razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, ker prošnja temelji na zavajanju, saj je tožnik predstavil lažne razloge, na katere se sklicuje v prošnji za azil. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je tožena stranka skrbno in natančno zbrala razlike med izjavami tožnika v prošnji za azil (kjer je trdil, da so med vojno na Kosovu Srbi ugotovili, da on in njegovi domači pomagajo albanskim vojakom in se je morala zato družina izseliti iz hiše, po vojni pa je bila hiša zasedena z Albanci, ki so ga pretepli) in pri njegovem zaslišanju (na katerem je povedal, da s Srbi med vojno ni imel težav, imel pa jih je z Albanci, ki so se vselili v bratrančevo hišo in so ga pretepli) in na tej podlagi sklepala, da so si tožnikove izjave nasprotujoče v bistvenih elementih njegove zgodbe glede razlogov za odhod iz izvorne države. Ta sklepanja sodišče prve stopnje sprejema še posebno zato, ker je bilo tožniku predočeno, da se njegove izjave razlikujejo od izjave v prošnji za azil. Tožena stranka je v postopku zaslišala kot pričo tudi prevajalca za albanski jezik (tožnik je namreč po narodnosti Rom s Kosova in govori albanski jezik), ki naj bi po tožnikovih trditvah napačno prevajal njegove izjave. Zato sodišče prve stopnje sprejema sklep tožene stranke, da bi tožnik v primeru, če bi govoril resnico, enako izpovedal tako pri podaji prošnje kot tudi kasneje na zaslišanju. Tožnikove izjave so se spreminjale tudi glede tega, kje je bila njegova družina v času vojne, saj je različno navajal, da živijo njegovi starši v Nemčiji oziroma v P. Sodišče prve stopnje je tožbene ugovore glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve postopka zavrnilo kot preveč pavšalne, zavrnilo pa je tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka odločati o njegovi prošnji za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, kot ji je bilo naloženo s sodbo sodišča prve stopnje, saj je v ponovljenem postopku oprla svojo odločitev na drugo pravno podlago.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Poleg kršitev ZAzil in ZUS tožnik uveljavlja tudi kršitve določb Ustave Republike Slovenije in mednarodnih predpisov, ki urejajo položaj beguncev oziroma prosilcev za azil. Zatrjuje tudi kršitev pravil o nevračanju. Izpodbijana sodba je preuranjena. Tožena stranka bi namreč morala odločati o pogojih za priznanje azila po določbah 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tudi če bi se pojavil dvom v skladnost oziroma verodostojnost tožnikovih izjav, že zgolj ta razlog ne more biti odločilen za zavrnitev tožnikove prošnje na način, da se sploh ni odločalo o pogojih za priznanje azila po določbah 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Znano je namreč dejstvo, da določeni prevajalci ne znajo pravilno prevajati odgovorov in lahko pride do navideznih neskladnosti. Zato je treba primere določenih prosilcev še posebej natančno proučiti. O teh tožbenih navedbah upravno sodišče ni odločalo. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka o vlogi že odločala in je tedaj vlogo zavrnila iz povsem drugih razlogov kot sedaj. Tožena stranka ni sledila napotkom prvostopnega sodišča iz sodbe št. U 696/2005-7 z dne 4.5.2005. Tožena stranka je vezana na napotila sodišča prve stopnje in ne more spremeniti pravne podlage za svojo odločitev. Meni, da bi moralo biti tudi v tem postopku spoštovano načelo prepovedi reformacije in peius.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Kljub večkratnemu odločanju je v obravnavanem primeru predmet upravnega spora tožnikova prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 16.9.2003. To v obravnavanem sporu niti ni sporno, sporno pa je po izdaji sodbe prvostopnega sodišča, št. U 626/2005-7 z dne 4.5.2005, ali je tožena stranka z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, lahko odločala v tako imenovanem pospešenem postopku, čeprav je bilo z navedeno sodbo prvostopnega sodišča med drugim toženi stranki naloženo, da mora pribaviti še ažurirane podatke o stanju na Kosovem in potem o prošnji odločiti.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča, ki je potrdilo odločitev tožene stranke, da se lahko tožnikova prošnja za priznanje azila obravnava v tako imenovanem pospešenem postopku po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil, ni pravilna. Obravnavanje prošnje za azil v takem postopku je utemeljeno tedaj, ko že iz same vloge izhaja, da so podani pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tedaj je treba vlogo obravnavati samo z vidika 2. odstavka 35. člena ZAzil in odločiti na tej podlagi. Če pa se ugotovi, da pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil niso podani, se o prosilčevi vlogi odloča v rednem postopku in se v tem postopku ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Zato bi morala tožena stranka in prvostopno sodišče že v prvotnem postopku obravnavanja tožnikove vloge z dne 16.9.2003 skrbno presoditi, ali so podani pogoji za odločanje v pospešenem postopku po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ker pa je tožena stranka že začela obravnavati tožnikovo vlogo vsebinsko v rednem postopku, sodišče prve stopnje pa (v treh postopkih) ni imelo pomislekov glede vrste postopka za odločanje, tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča ni smela več obravnavati tožnikove prošnje po pospešenem postopku. Pospešeni postopek je po svoji vsebini skrajšani postopek, kjer upravni organ odloča o prošnji le na podlagi podatkov iz prosilčeve vloge; redni azilni postopek pa je ugotovitveni postopek, v katerem mora upravni organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, potrebne za odločanje o prošnji za azil na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča po izdaji sodbe sodišča prve stopnje ob prvem odločanju, zlasti pa še po izdaji sodbe tega sodišča, št. U 626/2005-7 z dne 4.5.2005, niso bili več izpolnjeni pogoji za obravnavo tožnikove vloge za azil po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka bi morala po izdaji navedene sodbe sodišča prve stopnje dopolniti ugotovitveni postopek in o prošnji odločiti meritorno, torej po določbah 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ne pa že začeti ugotovitveni postopek nadaljevati in končati po skrajšanem postopku, kjer ima prosilec manj varstva svojih procesnih pravic. Pa tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožnikove tožbe na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS, saj tožena stranka ni izvedla dopolnitve ugotovitvenega postopka, kot ji je bilo naloženo. Pa tudi sicer je sklicevanje na kontradiktorne tožnikove izjave sklicevanje na dejstva, ugotovljena v ugotovitvenem postopku in ni sklicevanje na podatke iz prosilčeve vloge, kar je procesna predpostavka za odločanje v pospešenem postopku.

Glede na tožnikove navedbe v prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji v primerjavi z njegovimi izjavami na kasnejših zaslišanjih je po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo tožene stranke, ki je prav na podlagi primerjave tožnikovih izjav sklepala, da je tožnik lažno prikazoval razloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji, brez opravljene glavne obravnave, preuranjena. Pri odločanju sodišča prve stopnje je zaradi potrditve pravilnosti odločanja tožene stranke na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, ne pa odločanja na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil, torej zaradi napačne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ni ugotavljalo najrelevantnejših dejstev (kontradiktornosti tožnikovih izjav), na katera je oprlo svojo odločitev (355. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS). Zato bo moralo v novem sojenju po opravljeni glavni obravnavi ponovno odločiti o tožnikovi tožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.