Jedro

Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo. Poroštvena pogodba obremenjuje samo poroka, ne pa tudi upnika, pri čemer porok za svoje poroštvo ne prejme plačila. Ker neodplačno jamči za tujo obveznost, ga zakonska določba varuje pred prenagljeno odločitvijo in pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Interes drugega toženca kot poroka v tej zadevi ni bil v ničemer prizadet, saj je brez dvoma vedel za glavno obveznost, za katero se je zavezal kot porok. Če interes toženca ni bil v ničemer prizadet, pa ni razloga, da bi se poroštveni izjavi odrekla veljavnost.

Izrek

I. Pritožba drugo tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.660,18 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 179507/2010-4 z dne 28. 12. 2010 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka, (II.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do prve toženke in drugega toženca kot solidarnih dolžnikov v znesku 85.953,39 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi po 9% obrestni meri letno, ki tečejo od 26. 11. 2010 do plačila, in za izvršilne stroške v znesku 71,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2011 do plačila. V presežku je ugotovilo, da terjatev tožeče stranke do tožencev ne obstoji, (III.) ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev prvo tožene stranke do tožeče stranke v znesku 107.078,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2010 ne obstoji, (IV.) prvo in drugo toženi stranki nerazdelno naložilo plačilo zneska 85.953,39 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi po 9% obrestni meri letno, ki tečejo od 26. 11. 2010 do plačila, in izvršilne stroške v znesku 71,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2011 do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka od prvo in drugo tožene stranke več ali drugače, je sodišče zavrnilo, (V.) zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko, (VI.) prvo in drugo toženi stranki nerazdelno naložilo plačilo nadaljnjih stroškov postopka v znesku 2.538,00 EUR v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti ter (VII.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tretje toženke v znesku 3.181,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem ni uspel, pravočasno pritožil drugi toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je drugi toženec vložil pritožbo v svojem imenu in jo zgolj tako tudi podpisal. Kljub temu v točki 3. pritožbenih navedb izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na v pobot uveljavljeno terjatev prvo tožene stranke, glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji. Ne glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe drugega toženca niso utemeljene niti v delu, v katerem slednji odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da sta prvo in drugo tožena stranka skušali zastavljeno blago prodati in tako poravnati vtoževani dolg do tožeče stranke, kar pa naj bi jima tožeča stranka preprečila. V zvezi s tem višje sodišče v celoti sledi sodišču prve stopnje, ki je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da navedbe drugega toženca niso resnične. Višje sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, in sicer, da dokazni postopek navedb drugega toženca ni potrdil, nasprotno: toženca možnosti prodaje nista izkoristila in k prodaji zalog tudi nista resno pristopila, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

6. Pritožbene navedbe so neupoštevne v delu, ki se nanaša na vrednost blaga, s katerimi drugi toženec izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka ni dokazala vrednosti zastavljenih stvari. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prva toženka glede svoje terjatve, ki jo je uveljavljala v pobot, ni podala sklepčnih navedb, niti ni v pobot uveljavljene terjatve dokazala. Ker prvo tožena stranka pritožbe ni vložila, se višje sodišče glede pritožbenih navedb, ki se tičejo pobotnega ugovora prvo tožene stranke, podrobneje ne izjasnjuje.

7. Drugi toženec sodbo sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je sodišče veljavnost njegove poroštvene izjave zmotno presodilo. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na veljavno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede predpisane obličnosti poroštvene izjave. Sodišče prve stopnje je solidarno poroštvo drugega toženca pravilno ugotovilo na podlagi zapisa 5. člena pogodbe z dne 4. 1. 2010 ter 3. in 4. člena aneksa z dne 14. 5. 2010. V pogodbi o kratkoročnem krediti št. 01/10-ME z dne 4. 1. 2010 se je drugi toženec izrecno zavezal za izpolnitev pogodbenih obveznosti kot porok, (5. člen pogodbe), kot solidarni porok pa je pogodbo tudi dvakrat podpisal: enkrat kot samostojni podjetnik in drugič kot fizična oseba. Kot solidarni porok je podpisal tudi aneks št. 01/2010-ME z dne 14. 5. 2010, kjer je izrecno navedeno, da veljajo vse oblike zavarovanja iz prej citirane pogodbe.

8. Na podlagi navedenega višje sodišče kot zmotno ocenjuje stališče drugega toženca, da njegova poroštvena izjava ne zadošča obličnostnemu pogoju pisnosti 1013. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Drži pritožbeno navajanje, da je skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (prim. II Ips 232/2005, II Ips 135/2008, II Ips 969/2007, III Ips 138/98) in stališčem teorije (V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1034-1035) predpisani obličnosti zadoščeno, če sta v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in če je identificirana obveznost glavnega dolžnika. Obveznost je identificirana, če razkriva vse elemente (zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze), ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, pri čemer je za vsebino standarda opredeljenosti obveznosti pomembno tudi, ali je porok gospodarski subjekt ali pa posameznik (prim.II Ips 374/2008). Vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati (in tega drugi toženec s pritožbo ne izpodbija), da je tožeča stranka kredit prvi toženi stranki odobrila prav na prošnjo drugega toženca, ki se je v imenu prve tožene stranke za kredit tudi dogovarjal. Drugi toženec je bil pred sklenitvijo sporne pogodbe zaposlen pri tožeči stranki kot vodja hranilno kreditne službe, in ravno zaradi tega dejstva mu je tožeča stranka zaupala ter odobrila sporna kredita. Drugi toženec je bil tudi soustanovitelj prvo tožene stranke, sprva njen direktor, tudi kasneje pa je, kot je pokazal dokazni postopek, za prvo toženo stranko sprejemal vse relevantne poslovne odločitve in družbo dejansko še naprej vodil kot njen direktor. Nobenega dvoma torej ni, da je bil drugi toženec v vsem seznanjen z vsebino obveznosti iz kreditne pogodbe. Le-to je po navedbah tožeče stranke tudi sam pripravil, česar drugi toženec niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ni uspel izpodbiti.

9. Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo. Poroštvena pogodba obremenjuje samo poroka, ne pa tudi upnika, pri čemer porok za svoje poroštvo ne prejme plačila. Ker neodplačno jamči za tujo obveznost, ga zakonska določba varuje pred prenagljeno odločitvijo in pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika (V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1034, prim. II Ips 374/2008). Interes drugega toženca kot poroka v tej zadevi ni bil v ničemer prizadet, saj je brez dvoma vedel za glavno obveznost, za katero se je zavezal kot porok. Če interes toženca ni bil v ničemer prizadet, pa ni razloga, da bi se poroštveni izjavi odrekla veljavnost. 10. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.