Jedro

Za judikatne terjatve zakon določa desetletni zastaralni rok, vendar se zastaranje judikatne terjatve nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa ali poravnave, sklenjene pred pristojnim organom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati znesek v višini 5.885,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sklenitve sporazuma opr. št. II R 176/97 z dne 12.2.1997 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zamudnimi obrestmi.

Zoper sobo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je potrebno glede opredelitve časa, kdaj je tožeči stranki nastalo prikrajšanje oziroma škoda, upoštevati navedbo na zadnjem naroku v zvezi z vlogo oziroma zahtevkom na Državno pravobranilstvo z dne 30.12.2005, ko je tožeča vložila zahtevo za plačilo. Šele tedaj je tožeča stranka zvedela za prikrajšanje oziroma za škodo in šele od tedaj teče materialni rok. Kar pa se tiče 10-letnega zastaralnega roka in postopka po 251. členu tedanjega ZIP, pa tožeča res ni bila sklenitelj takega sporazuma, pač pa je posledično obveznost plačila prešla na toženo zaradi odgovornosti delavca na delovnem mestu, ki je vodil postopek v smislu 251/c člena ZIP. Sklenjeni sporazum o zavarovanju denarne terjatve pa ima moč sodne poravnave, terjatev iz sodne poravnave pa zastara v desetih letih. Opozarja, da stranke res same pripravijo podlago sporazuma, vendar iz prakse sodišč prve stopnje v zvezi z uporabo 251/c člena ZIP izhaja, da je vsako sodišče, ki je obravnavalo oziroma vodilo postopek po 251/c ZIP, preverilo zemljiškoknjižno stanje in če le to ni omogočalo zavarovanja, takega postopka sodišče ni izpeljalo. Ker sodišče ni preverilo, ali sploh lahko sestavi in izda sporazum na podlagi 251/c ZIP, ki ima moč sodne poravnave, pa velja 10-letni zastaralni rok. Tožeča se pri tem sklicuje na izgubljeni spis v času, ko je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani „aktualno izgubljanje spisa“ in ravno v tej zvezi je tožeča želela opraviti ustrezne poizvedbe in zaslišanje prič v zvezi z izginulim spisom ter obnovo tega spisa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v tej zadevi tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je bil s strani tožene stranke v zadevi podan ugovor zastaranja, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je ukvarjalo najprej z ugovorom zastaranja. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 10-letni zastaralni rok. Za tako imenovane judikatne terjatve zakon res določa daljši desetletni zastaralni rok, vendar se zastaranje judikatne terjatve nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa ali poravnave, sklenjene pred pristojnim organom. V danem primeru pa tožeča stranka vtožuje odškodninsko odgovornost države, v zvezi s katero nima judikatne terjatve, saj se sklenjeni sporazum nanaša na drug pravni posel in je sklenjen med drugimi strankami, kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča o tem, kdaj je škoda tožeči stranki nastala in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje, zaradi izteka objektivnega zastaralnega roka pa niso pomembne okoliščine o tem, kdaj je tožeča stranka izvedela za škodo oziroma za prikrajšanje in so pritožbene navedbe v zvezi s tem brezpredmetne. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v danem primeru niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, vendar ob ugotovitvi zastaranja tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo preostalih dokazov, ki bi vplivali na drugačen končni rezultat in v zvezi s tem se izkaže neutemeljena tudi pritožbena navedba, ki se sklicuje na izgubljeni spis ter dokazovanju v zvezi z izginulim spisom.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in zakonita, pritožba pa ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi pritožbene zadeve, nosi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).