Jedro

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-203/23 z dne 22. 5. 2025 razveljavilo določbo 146. člena GZ-1, na kateri temelji izpodbijana odločba (enako tudi tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta daljšega obstoja), saj je ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave.

Po določbi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) lahko Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Izpodbijana odločitev, ki jo je sprejela tožena stranka in temelji na razveljavljeni določbi 146. člena GZ-1, je dokončna, ne pa tudi pravnomočna, saj je tožnik zoper to odločitev pravočasno vložil tožbo v upravnem sporu. Razveljavitev 146. člena GZ-1 je po 43. členu ZUstS pričela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi v Uradnem listu, to je 28. 6. 2025, in ker o tožnikovi zahtevi za legalizacijo objekta daljšega obstoja še ni pravnomočno odločeno, sodišče te določbe po 44. členu ZUstS ne sme uporabiti za odločanje v predmetni zadevi.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Izola, št. 351-71/2022-6213-8 z dne 3. 10. 2022, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1.Tožnik je pri Upravni enoti Izola (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložil zahtevo za izdajo odločbe za objekt daljšega obstoja brez gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju zahteva), in sicer za stavbo št. 2715-1025, na parc. št. 1464/3 k.o. ... z naslovom ... Prvostopenjski organ je tožnikovo zahtevo z odločbo, št. 351-71/2022-6213-8 z dne 3. 10. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnil.

2.V obrazložitvi odločitve prvostopenjski organ navaja dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil k zahtevi ter podatke, ki jih je sam preveril po uradni dolžnosti iz evidence zemljiškega katastra in katastra stavb, iz zemljiške knjige ter iz prostorskega informacijskega sistema občin PISO. Ugotavlja, da objekt, za katerega je tožnik vložil zahtevo, po 1. 1. 2005 ne obstaja več v enakem obsegu, kar je razvidno iz ortofoto zajema nepremičnine. Stavba je bila še leta 2006 izvedena v manjšem obsegu, delno brez strešne konstrukcije in z izkopom na zunanjem delu tlorisa stavbe. Razvidno torej je, da je po 1. 1. 2005 prišlo na stavbi do nedovoljenih posegov. Iz vpisa stavbe v kataster stavb z dne 6. 3. 2012 izhaja, da je bila stavba evidentirana kot stavba za spravilo pridelkov, površine 47,34 m2, dne 12. 4. 2018 pa je bila evidentirana sprememba dejanske rabe v stanovanjsko namembnost. Njena površina sedaj znaša 122,5 m2.

3.O opisanih ugotovitvah prvostopenjskega organa se je tožnik izrekel v dopisu z dne 4. 9. 2022. Navajal je, da je parcelo kupil leta 2011 in stanja pred tem ni poznal, zato je informacije iskal pri prejšnjih lastnikih in sosedih. Ti so bili enotnega mnenja, da je bil objekt zgrajen v letu 2024, nobeden od njih pa o tem nima slikovnih dokazov. Pri prejšnjemu lastniku A.A. zaradi njegove bolezni in kasnejše smrti ni uspel pridobiti kaj več podatkov, je pa po besedah B.B., njegove nekdanje partnerke, večina dokumentov ostala v stanovanju staršev A.A., kamor nima vstopa. Parcela in objekt sta bila ob nakupu v letu 2011 v slabem stanju in zanemarjena, zato tožnik sklepa, da je bil na ortofoto posnetku iz leta 2006 zadnji, vkopani jugovzhodni del objekta skrit pod zaraščeno brežino in se ustvarja vtis, kot da naj ne bi bil zgrajen, četudi je dejansko bil. Bolj verjetno je, da tega leta še ni bil zgrajen manjši dodani del objekta na vzhodu (sedanja garaža), razen, če se je vanj lahko vstopalo iz hiše (iz sedanje shrambe). Kovinska nadstrešnica na vhodnem delu hiše je bila, kot kaže, postavljena naknadno, ker pa je montažna, se jo lahko odstrani. Tožnik je še navedel, da če se izkaže, da sta sedanja garaža in nadstrešnica sporni, predlaga legalizacijo vsaj osrednjega dela objekta. Njegova namembnost je bila ves čas enaka, to je stanovanjska, saj je v njem bival prejšnji lastnik. V katastru stavb je bil objekt sprva evidentiran kot stavba za spravilo pridelkov zato, ker stanovanjskega objekta takrat ni bi bilo mogoče evidentirati na kmetijskem zemljišču. Glede na velikost zemljišča je bila takrat omejena tudi velikost objekta za spravilo pridelkov, zato je bil evidentiran le del objekta v izmeri 47,34 m2. Podatki iz katastrskega vpisa leta 2012 torej niso bili skladni z dejanskim stanjem objekta.

4.Prvostopenjski organ se v nadaljevanju obrazložitve sklicuje na 146. člen Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1), ki določa, da lahko investitor, lastnik ali imetnik stavbne pravice zahteva izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, in sicer za stavbo, ki obstaja pred 1. januarjem 2005 v bistveno enakem obsegu in bistveno enake namembnosti. Meni, da objekt, za katerega tožnik predlaga legalizacijo, teh pogojev ne izpolnjuje, saj po 1. 1. 2005 ne obstaja v bistveno enakem obsegu. Iz ortofoto zajema izhaja, da je bila stavba še leta 2006 izvedena v manjšem obsegu, delno brez strešne konstrukcije. Osrednji del objekta, kot ga poimenuje tožnik, ni bil izveden pred 1. 1. 2005, saj je iz ortofoto 2006 razvidno, da je bil takrat osnovni kubus brez strešne konstrukcije, z razvidnimi obodnimi zidovi, danes pa tvori funkcionalno celoto stavbe. Vse to vodi prvostopenjski organ do zaključka, da tožnik ni izkazal nespremenjenega obstoja in namembnosti stavbe, kot ga zahteva 146. člen GZ-1, zato je njegovo zahtevo za legalizacijo objekta daljšega obstoja zavrnil.

5.Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za naravne vire in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 35108-240/2022/2 z dne 15. 2. 2023, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino tožnikove pritožbe in vsebino izpodbijane odločbe, za katero meni, da je pravilna in zakonita. Tožniku pojasnjuje, da je njegova navedba o slabi kvaliteti ortofoto posnetka iz leta 2006 pritožbena novota, saj tega ugovora tožnik v postopku prvostopenjskega organa ni uveljavljal in v pritožbi ni navedel, zakaj tega ni storil, zato te navedbe drugostopenjski organ ne more upoštevati. Ne glede na to pa drugostopenjski organ tudi sicer ugotavlja, da so iz tega posnetka jasno razvidni obodni zidovi na mestu, kjer se glede na tloris pritličja sedaj nahajajo dnevna soba in predprostor s kopalnico. Da gre za obodne zidove in ne za strešni zidec, je razvidno iz barve tal znotraj obodnega zidu. Ta so namreč zaradi globine temnejša. To je še bolj razvidno iz ortofoto posnetka iz leta 2006, ki ga je k zahtevi priložil tožnik. Da ne gre za zidec, izhaja tudi iz risbe Prerez 1-1, kjer je razvidno, da je nad pritličjem le streha, brez strešnega zidca, enako izhaja tudi iz Opisa obstoječega stanja, kjer je v tretjem odstavku navedeno, da naj bi objekt stal na armiranobetonski temeljni plošči, pokriva ga armiranobetonska plošča v minimalnem naklonu. Del objekta na parc. št. 1464/3 k.o. ... je po DGD in glede na ortofoto posnetek iz leta 2017 vkopan. Gre za del, kjer se nahajajo kuhinja, shrambi ter garaža, kot to izhaja iz skic. Iz primerjave ortofoto posnetkov objekta iz leta 2006 in 2017 v istem merilu je nadalje razvidno, da je bil objekt po letu 2006 prizidan s prostori, ki so vkopani. Iz ortofoto posnetka iz leta 2006 je razvidno, da ni vkopan noben del objekta, sedanji objekt pa ima en del vkopan, kar je razvidno tudi iz ortofoto posnetka iz leta 2017. Iz vpogleda v Elaborat za vpis v kataster stavb z dne 1. 10. 2011, ki ga je naročil in odobril tožnik izhaja, da je bil objekt leta 2011 velik le 47,34 m2 uporabne površin in, glede na skico tlorisa stavbe na obrazcu K-2, velikosti cca 10,2 x 5,6 m. Iz grafičnih prilog k zahtevi pa izhaja (iz skice Tloris pritličja), da je osnovni objekt sedaj velik 10,97 m x 9,89 m + 4,01 m x 5 m (garaža). Iz tega drugostopenjski organ sklepa, da se je objekt po letu 2011 dozidal z garažo ter prizidal po celi dolžini na jugovzhodni strani v širini 4,03 m, to je za del objekta, ki je glede na skico Prerez 1-1 vkopan. Na podlagi vseh opisanih podatkov drugostopenjski organ zaključuje, da je bil objekt od leta 2005 večkrat prizidan in od 1. 1. 2005 ne obstaja več v bistveno enakem obsegu, kar je pogoj za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po prvem odstavku 146. člena GZ-1.

6.Drugostopenjski organ še ugotavlja, da je prvostopenjski organ bolj zaupal ortofoto posnetkom, ki objektivni prikazujejo stanje objekta v letu 2006 in 2017, kot pa pričam, ki so subjektivne in nagnjene k pričanju v dobro tožnika, pričajo pa o časovno oddaljenih dogodkih in zato ne morejo biti verodostojne. Njihovo pričanje je tudi premalo konkretizirano glede dejanskega stanja obsega in uporabe objekta leta 2005, hkrati pa se je glede na pridobljene ortofoto posnetke dejanskega stanja objekta izkazalo, da je pričanje prič zmotno, saj objekt ne obstaja v istem obsegu od dne 1. 1. 2005 pa do vložitve zahteve ter je v nasprotju s preostalimi dokazili. Drugostopenjski organ zato meni, da je prvostopenjski organ iz navedenih razlogov pravilno upošteval ortofoto posnetke iz leta 2006 in leta 2017 ter podatke vpisane v katastru stavb GURS, ne pa pričanja prič.

7.Glede namembnosti objekta, ko tožnik zatrjuje, da je prejšnji lastnik A.A. v objektu živel od leta 2004 dalje, drugostopenjski organ navaja, da je prvostopenjski organ podatke o namembnosti objekta ugotovil na podlagi podatkov iz katastra stavb GURS. Četudi bi A.A. v letu 2004 živel v objektu, za kar sicer tožnik ni priložil nobenega dokazila, je bil objekt do leta 2012 opredeljen kot objekt za spravilo pridelkov, šele leta 2018 pa se je njegova namembnost spremenila v stanovanjsko stavbo. Te podatke je lahko v kataster stavb GURS vpisoval le lastnik objekta, torej tožnik, kar pomeni, da objekt na parc. št. 1464/3 k.o. ... ne obstaja od 1. 1. 2005 z bistveno enako namembnostjo, kar je eden od pogojev za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po prvem odstavku 146. člena GZ-1. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sledita dokazilom in podatkom iz uradnih evidenc, tožnik pa ni z nobenim drugim dokazom izkazal, da so ti podatki napačni.

8.Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi ter tožnikovi zahtevi ugodi tako, da mu izda dovoljenje za objekt na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 1464/3 k.o. ..., ali pa naj se oba upravna akta odpravita in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbo vlaga na podlagi 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9.Po tem, ko tožnik povzame ključne poudarke iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, navaja, da sta upravna organa obeh stopenj menila, da se na ortofoto posnetku iz leta 2006 jasno vidijo obodni zidovi, in ne strešni zidanec, ker naj bi bilo to razvidno iz barve tal znotraj obodnega zidu, saj so tla temnejša zaradi globine. Iz ortofoto posnetka naj bi bilo razvidno, da je nad pritličjem le streha, brez strešnega zidca. Nato sta oba upravna organa primerjala ortofoto posnetke iz leta 2006 in 2017, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je bil objekt po letu 2005 prizidan s prostori, ki so vkopani, ter da leta 2006 ni bil noben del objekta vkopan, medtem, ko je iz ortofoto posnetka iz leta 2017 to menda razvidno. Tožnik se s takimi zaključki ne strinja in poudarja, da je objekt od leta 2004 dalje v enakem obsegu in da se k objektu ni nič dozidalo. Leta 2006 se je dodal le nadstrešek, ki ga tožnik lahko odstrani, saj gre za montažno/kovinsko konstrukcijo. Iz ortofoto posnetka iz leta 2006 je pred vhodom opaziti zidec, nadstrešnice pa ne.

10.Ugotovitve obeh organov se opirajo zgolj na dva ortofoto posnetka (iz leta 2006 in 2017), ki sta nejasna, meglena in nepregledna ter zato ne bi smela biti edini dokaz, na katerem temelji izpodbijana odločitev, spregledani pa so bili drugi dokazi, ki jih je v postopku predložil tožnik. Kot je tožnik zatrjeval že v pritožbi, je bil njegov objekt sprva evidentiran kot objekt za spravilo pridelkov, ker takrat na kmetijskem zemljišču ni bilo mogoče zgraditi stanovanjskega objekta. Zaradi strahu pred pristojnimi organi je bil del objekta "skrit" v hribu in pod zelenico in je bil zato v katastru stavb zaveden le bistveno manjši obseg stavbe. Od kar je prvotni lastnik A.A. objekt zgradil v letu 2004, je bil ta namenjen bivanju. To je potrdila tudi A.A.- jeva nekdanja partnerica B.B. v pisni izjavi. A.A. se je namreč v objektu nastanil po tem, ko se je s to partnerico razšel in bival v njem vse do takrat, ko ga je prodal tožniku. Zaslišanje A.A. na žalost ni mogoče, saj je preminil in so zato tožniku nedostopni tudi drugi morebitni dokazi, s katerimi je razpolagal. A.A. je objekt zasnoval tako, da pristojni organi ne bi opazili, da gre za stanovanjski objekt. Tožnik, ki je objekt kupil v letu 2011, se je odločil, da objekta ne bo več "skrival" in je zato porušil stopnice, ki so zakrivale del prostora, na objektu pa vse od 2004 dalje ni bilo nič dozidanega in se objekta, z izjemo porušenja stopnic in postavitve nadstreška, ki se lahko odstrani, ni spreminjalo, pač pa je obstajal ves čas v enakem obsegu in z isto namembnostjo. Tožnik je le spremenil uradno namembnost objekta, saj se je želel vanj preseliti, uskladil pa je tudi podatek o njegovi pravilni velikosti.

11.Tožnikovih navedb upravna organa nista upoštevala oziroma sta jih razlagala napačno. Splošno je znano, da so ljudje, ki so gradili objekte brez gradbenega dovoljenja, želeli izigrati pristojne organe in "skriti" svoje stanovanjske gradnje ter si, podobno kot A.A., zgradili objekte pod pretvezo, da so namenjeni za nek drug namen (npr. spravilo pridelkov, napajalnike, zbiralnike vode in podobno). Zakonodajalec se je odločil, da bo tovrstne gradnje legaliziral pod pogojem, da objekt obstaja v bistveno enakem obsegu in bistveno enake namembnosti od 1. 1. 2005 dalje, in da investitor, lastnik ali imetnik stavbne pravice zahteva izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj ima objekt bistveno enak obseg in bistveno enako namembnost od 1. 1. 2005 dalje.

12.Tožnik poudarja, da sta se upravna organ oprla le na nekatere dokaze in nista upoštevala vseh dokazov, ki so bili predloženi v postopku, pač pa sta jih pavšalno zavrnila. Tako sta na podlagi večje kvadrature, zapisane v katastru stavb, napačno sklepala, da se je k tej stavbi nekaj prizidalo, hkrati pa nista upoštevala razlage tožnika in izjav prič, da se objektu po letu 2005 ni nič prizidalo in da objekt obstaja v enakem obsegu vsaj od 1. 1. 2005 dalje. Kvadratura (velikost) objekta je bila prvotno napačno zapisana v katastru stavb zgolj zaradi prikrivanja dejanske velikosti in namembnosti objekta, saj je bil zgrajen brez potrebnih dovoljenj. Prvostopenjski organ je dal veliko večjo težo podatku GURS-a, kot pa pisnim izjavam prič, ki so opisale objekt. Slovenska zakonodaja skladno z načelom proste dokazne ocene ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato bi moral prvostopenjski organ obrazložiti, zakaj je določenim dokazom dal večjo težo in zakaj določenih dokazov ni štel za verodostojne. Enako tega ni pojasnil drugostopenjski organ. Slednji je le zapisal, da ni sledil izjavam prič, ker naj bi bile neverodostojne, subjektivne in ker so njihove izjave v nasprotju z ortofoto posnetki. Skliceval se je še na oddaljenost dogodkov, četudi se priče spomnijo, ali je bilo objektu kaj prizidano ali pa je od izgradnje dalje ostal enak. Priče, to so žena prejšnjega lastnika objekta in tožnikovi sosedje, ki so bili tudi sosedje nekdanjega lastnika, zagotovo vedo, če se je kaj spreminjalo na objektu, saj se prizidave ne zgodijo čez noč, pač pa gre za dalj časa trajajoče posege. Priče so nepristranske, ker v predmetnem postopku nimajo nobenega interesa. Upravna organa bi jih lahko tudi zaslišala in se tako prepričala o verodostojnosti njihovih izjav, sta se pa namesto tega do izjav prič le pavšalno opredelila in jih nista upoštevala, pač pa se oprla le na nejasne, nepregledne in meglene ortofoto posnetke, posledično pa napačno ugotovila dejansko stanje.

13.Iz priloženih fotografij prvotnega stanja objekta je razvidno, da je imel objekt že pred letom 2005 streho ter bivalne prostore, ki so jih deloma zakrivale stopnice ter zelenica, del stavbe pa je bil skrit v bregu pod zelenico. Kolikor bi tožnik oziroma prvotni lastnik karkoli prizidal, bi moral poseči v hrib za hišo, kar pa bi predstavljalo hud gradbeni poseg in nevarnost morebitnega porušenja hiše. Tudi iz tega razloga tožnik in prejšnji lastnik nista nikoli prizidala oz. širila objekta, zaradi česar so napačni sklepi upravnih organov, da naj bi bil stavbi prizidan del, ki je vkopan v hrib. Hipotetično bi lahko obravnavanemu objektu prizidali le del, ki bi se nahajal spredaj, kjer pa se že od izgradnje objekta nahaja terasa z zidcem, nadstrešnica pa je bila dodana v letu 2006.

14.Tožnik nadalje navaja, da sta upravna organa zavzela zmotno stališče tudi glede namembnosti objekta, ki naj bi bil po uradnih evidencah ob izgradnji namenjen spravilu pridelka, četudi je tožnik predložil dokaze, da temu ni tako. Te dokaze, zlasti pisne izjave prič, ki dokazujejo, da podatki v uradni evidenci niso bili točni, sta upravna organa spregledala. Da se je objekt uporabljal za bivanje in da je v njem živel prvi lastnik objekta A.A. že od leta 2005 dalje, sta potrdila njegova nekdanja partnerica B.B. in C.C., ki je povedal, da so pri A.A. od leta 2005 dalje organizirali razne zabave in da mu je zato poznana velikost objekta. Vpis namembnosti in prijava prebivališča tedaj nista bila možna, ker objekt ni bil legaliziran in je predstavljal "črno gradnjo". S prijavo prave namembnosti objekta bi A.A. tvegal, da bo objekt porušen in da mu bo naložena denarna kazen, tako da je šele tožnik kasneje poskrbel, da evidence odražajo pravo dejansko stanje. Poleg tega je s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije leta 2021 sklenil pogodbo o služnosti poti za dostop do parcele, ter za to plačal nadomestilo v višini 6.308,76 EUR, v letu 2022 pa je plačal še komunalni prispevek.

15.A.A. je skrival podatek o resnični velikosti in namembnosti objekta, ker je objekt zgradil brez potrebnih dovoljen. Ne glede na to pa ga je od začetka izgradnje leta 2004 uporabljal kot svoje stanovanje in ga po 1. 1. 2005 ni nikoli dozidal. Tudi tožnik objekt uporablja kot stanovanje in v njem stalno prebiva. Objekta ni spreminjal, pač pa je na njem izvajal le vzdrževalna dela. To, da je kasneje, še pred sprejemom GZ-1, želel zadevo pravno urediti z vpisom pravilne kvadrature objekta v katastrski register ter z namenom pridobitve poštne številke in prijave stalnega bivališča, mu ne sme iti v škodo, saj je želel narediti vse, da bi popravil napake prejšnjega lastnika.

16.Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

17.Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je odločitev sprejelo le na podlagi listin, obe stranki pa sta se strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki I izreka:

18.Sodišče je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, saj je med tekom tega postopka Ustavno sodišče razveljavilo določbo 146. člena GZ-1, na kateri temelji izpodbijana odločitev.

19.Sodišče najprej pojasnjuje, da je tožnik s tožbo zahteval odpravo izpodbijane in drugostopenjske odločbe, četudi drugostopenjski organ v vsebino izpodbijane odločbe ni posegel. Predmet odločitve je zato lahko le izpodbijana, ne pa tudi drugostopenjska odločba. Če se namreč v postopku prvostopenjski upravni akt odpravi, organ druge stopnje pa s svojo odločitvijo v ta akt ni posegel (in je izdal odločbo, s katero je zavrnil vloženo pritožbo), se v primeru odprave takega upravnega akta postopek vrne v ponoven postopek pred organ prve stopnje, ki mora o zadevi ponovno odločati, odločba organa druge stopnje pa preneha veljati po samem zakonu (tako Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

20.146. člena GZ-1, na katerem temelji izpodbijana odločba, je v prvem odstavku določal, da lahko investitor, lastnik ali imetnik stavbne pravice za objekt, del objekta, rekonstrukcijo objekta ali spremembo namembnosti objekta iz prvega odstavka 142. člena tega zakona, ki od 1. januarja 2005 obstaja v bistveno enakem obsegu in bistveno enake namembnosti, zahteva izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Tožena stranka je presodila, da tožnikov objekt, to je stavba št. 2715-1025, na parc. št. 1464/3 k.o. ..., z naslovom ..., teh pogojev ne izpolnjuje, saj od 1. 1. 2025 ne obstaja v enakem obsegu in ni enake namembnosti. Tožnik temu nasprotuje, zatrjuje, da tožena stranka v zadevi ni v celoti ugotovila dejanskega stanja, in uveljavlja, da sporni objekt zakonsko zahtevane pogoje izpolnjuje.

21.Ustavno sodišče je z odločbo U-I-203/23 z dne 22. 5. 2025 razveljavilo določbo 146. člena GZ-1, na kateri temelji izpodbijana odločba (enako tudi tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta daljšega obstoja), saj je ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost izpodbijane zakonske ureditve že iz tega razloga, drugih očitkov predlagatelja ni presojalo. Ta odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 47/2025 z dne 27. 6. 2025.

22.Po določbi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) lahko Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS).

23.Izpodbijana odločitev, ki jo je sprejela tožena stranka in temelji na razveljavljeni določbi 146. člena GZ-1, je dokončna, ne pa tudi pravnomočna, saj je tožnik zoper to odločitev pravočasno vložil tožbo v upravnem sporu. Razveljavitev 146. člena GZ-1 je po 43. členu ZUstS pričela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi v Uradnem listu, to je 28. 6. 2025, in ker o tožnikovi zahtevi za legalizacijo objekta daljšega obstoja še ni pravnomočno odločeno, sodišče te določbe po 44. členu ZUstS ne sme uporabiti za odločanje v predmetni zadevi.

24.Ob upoštevanju navedenega je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

25.V ponovljenem postopku bo moral upravni organ tožnika pozvati k izjasnitvi, na kateri pravni podlagi želi sedaj legalizirati objekt, saj prvotna pravna podlaga, torej 146. člen GZ-1, ne obstaja več, mu skladno s tem dopustiti dopolnitev vloge, nato pa ob upoštevanju eventualno dopolnjene vloge v zadevi ponovno odločiti.

K točki II izreka:

26.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Te stroške je sodišče po določbi 3. člena Pravilnika odmerilo v pavšalnem znesku 285,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena brez izvedbe glavne obravnave, tožnika pa je zastopala odvetnica, ki ni zavezanka za plačilo DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne stroške, razen sodne takse, ki bo tožniku povrnjena po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona). Odmerjene stroške mora tožena stranka tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).