Jedro

Tožena stranka je predlog za obnovo postopka utemeljevala s kršitvijo po 2. točki 394. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku do izdaje sodbe, ne pa, če stranka trdi, da ji sodba sploh ni bila vročena oziroma ji je bila vročena nepravilno. Pogoj za pravnomočno sodbo je njena vročitev stranki, pravnomočnost sodbe pa je predpostavka za obnovo postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 714,00 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je tožeča stranka (pravilno tožena stranka) iz prostorov na naslovu ... v Mariboru dejansko odselila na naslov ..., kamor je prenesla celotno poslovanje, poslovne prostore, proizvodnjo in skladiščne prostore, saj je kupila te poslovne prostore, na ... pa jih je imela v najemu. Sedež je pravilno spremenila tudi v uradni evidenci, kjer je v registru sprememba vpisana in javno dostopna vsem od 22. 7. 2008. Od takrat dalje tožena stranka tudi posluje na novem naslovu. Nekaj mesecev prehodnega obdobja je sicer prejemala pošto tudi na starem naslovu, nato je pošto še mesec dni prejemala preko urejene preusmeritve na Pošti, potem pa nehala sprejemati pošto na starem naslovu. V času spremembe sedeža tožene stranke tožnik še ni vložil tožbe. Če na naslovu ni bilo hišnega predalčnika, bi moral vročevalec pošiljko vrniti sodišču z navedbo „preseljen“, ali „neznan“. Po vpogledu v sodni register bi bilo moč takoj ugotoviti tako vročevalcu kot sodišču ali toženi stranki (pravilno tožeči stranki) na katerem naslovu tožnik (pravilno tožena stranka) sprejema pošto. Ne gre spregledati niti dejstva, da zahteva tožnik plače za čas od julija 2009 do februarja 2010, iz njegove tožbe pa izhaja, da je bil pri toženi stranki zaposlen vse do 1. 12. 2009, ko je bil že spremenjen sedež družbe in je tožnik to prav gotovo vedel. Ni res, da bi vročevalec pustil obvestilo o pošiljki in tožbo v predalčniku tožene stranke na naslovu ..., saj predalčnika takrat tam ni več imela, niti v času vročitve ni bilo nikjer napisa tožeče stranke (pravilno tožene stranke). Vročitev tožbe toženi stranki je bila evidentno nepravilna. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna poskrbeti za pravilno oznako na novem sedežu, za namestitev predalčnika in objavo v poslovnem registru, saj je vse to storila. Okoliščina, da je tožena stranka tožniku poslala dopis na starem, že natisnjenem papirju s starim sedežem, pa ne more pomeniti, da je tožena stranka tam dejansko še poslovala, saj ni. Predlaga tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, saj je ta odločitev vezana na odločitev o glavnih stvari.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu dne 14. 12. 2010 izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da po predhodnem obračunu davkov in prispevkov izplača tožniku neto prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od junija 2009 do novembra 2009, stroške prevoza na delo in stroške prehrane za isto obdobje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, regres za letni dopust za leto 2009 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožniku pa mora povrniti tudi pravdne stroške, vse v zneskih, kot izhajajo iz izreka navedene zamudne sodbe. Dne 23. 6. 2011 je tožena stranka podala predlog za obnovo postopka (predlog je bil s priporočeno pošiljko oddan na pošto 24. 6. 2011), iz katerega izhaja, da se zaradi napačne vročitve tožbe ni mogla udeležiti postopka in v njem sodelovati, zaradi česar je sodišče izdalo zamudno sodbo, ki ji tudi ni bila vročena. Tožena stranka je za ta postopek izvedela šele, ko je prejela dopis prvostopenjskega sodišča za povrnitev pravdnih stroškov, ki so bili pooblaščencu tožnika izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Zatrjevala je, da ji je sodišče prve stopnje pisanje vročalo na starem naslovu, kjer pa tožena stranka ni več poslovala. Predlog za obnovo postopka je torej smiselno utemeljevala s kršitvijo po 2. točki 394. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Predlog za obnovo postopka po 2. točki 394. člena ZPP se vloži v 30 dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki, kar določa prvi odstavek 396. člena ZPP.

Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku do izdaje sodbe, ne pa, če stranka trdi, da ji sodba sploh ni bila vročena oziroma ji je bila vročena nepravilno. Pogoj za pravnomočno sodbo je njena vročitev stranki, pravnomočnost sodbe pa je predpostavka za obnovo postopka.

Z ozirom na člen 398/1 ZPP mora predsednik senata najprej preizkusiti pravočasnost, popolnost in dovoljenost predloga za obnovo postopka. Če ugotovi, da je predlog za obnovo postopka prepozen, nepopoln ali nedovoljen, ga zavrže brez naroka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, če je sodišče prve stopnje opravilo preizkus pravočasnosti, popolnosti oziroma dovoljenosti predloga za obnovo postopka. Izpodbijani sklep o tem nima nikakršnih razlogov (čeprav je pravočasnost, popolnost in dovoljenost predloga za obnovo postopka odločilnega pomena za njegovo nadaljnje vsebinsko obravnavanje). Pritožbeno sodišče kot primeroma navaja, da bi bilo mogoče na podlagi podatkov o vročanju zamudne sodbe (list. št. 16) zaključiti, da je bila le-ta toženi stranki vročena 15. 12. 2010. To pa bi pomenilo, da je bil predlog za obnovo postopka (ki je bil s priporočeno pošiljko oddan na pošto dne 24. 6. 2011) vložen po izteku roka 30 dni od vročitve sodbe, ki ga določa 2. točka člena 396/1 ZPP. Glede na to, bi bilo potrebno predlog za obnovo postopka že zaradi nepravočasnosti zavreči. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da tožena stranka v predlogu za obnovo postopka zatrjuje, da ji je bila zamudna sodba (enako kot tožba) vročena nepravilno, kar bi pomenilo, da zamudna sodba ni postala pravnomočna, s tem pa tudi, da ne predstavlja pravno veljavnega izvršilnega naslova. Po členu 19/1 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) postane sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Če stranka meni, da sodna odločba kljub danemu potrdilu o izvršljivosti (člen 42/1 ZIZ) ni izvršljiva, ker zaradi nepravilnega vročanja sploh ni postala pravnomočna, lahko na podlagi člena 42/2 ZIZ poda zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti pri sodišču, ki ga je izdalo. Neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti pa lahko razveljavi sodišče, ki ga je izdalo, tudi po uradni dolžnosti (člen 42/2 ZIZ). Kolikor se v postopku obravnavanja zahteve za razveljavitev tega potrdila ugotovi, da odločba, na kateri je potrdilo o pravnomočnosti oziroma izvršljivosti, ni izvršljiva, ker zaradi nevročitve oziroma nepravilne vročitve sploh ni postala pravnomočna, sodišče takšno potrdilo (o pravnomočnosti in izvršljivosti) razveljavi in sporno odločbo ponovno vroči stranki skladno z določbami ZPP. Zoper takšno vročeno odločbo pa lahko stranka v okviru zakonsko določenega roka vloži pritožbo iz razlogov po 338. členu ZPP, če meni, da so ti podani. Kolikor je tožena stranka menila, da ji sporna zamudna sodba ni bila vročena na pravilen in zakonit način, bo lahko na podlagi drugega odstavka 42. člena ZIZ zahtevala pri sodišču prve stopnje razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti te zamudne sodbe (tako tudi sklep VSRS II Ips 309/2010 z dne 21. 10. 2010, sklep višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 557/2009 z dne 27. 3. 2009, I Cp 3256/2009 z dne 19. 11. 2009, sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 378/2005 …). Neizvršljivost odločbe je sicer razlog za ugovor zoper sklep o izvršbi, zaradi katerega se lahko izvršba prepreči (3. točka člena 55/1 ZIZ).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, če so bili za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka izpolnjeni pogoji pravočasnosti, popolnosti oziroma dovoljenosti predloga (člen 398/1 ZPP). Če bo ugotovilo, da teh pogojev ni bilo izpolnjenih, bo moralo predlog tožene stranke zavreči, v nasprotnem primeru pa ponovno vsebinsko odločiti o tem predlogu tudi upoštevaje v sodnih praksi uveljavljeno stališče, da nevročitev oziroma nepravilna vročitev sodbe ni razlog za obnovo postopka (temveč je za odpravo te kršitve predvidena razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.