Jedro

Pogojno izgovorjena pravica v korist tretjega se lahko realizira le ob izpolnitvi pogoja, ki pa ga je treba ozko razlagati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženca pri Geodetski upravi občine L. naročila odmero parcel št. 576/1, 576/2 in 576/3 k.o. Š. tako, da naj bi iz teh parcel ponovno nastala nova parcela v izmeri 2975 m2 in gospodarsko poslopje 36 m2, pa tudi nadaljnji zahtevek na izstavitev za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tožnikovo ime sposobne listine glede novo nastale parcele. Pritožbo tožnika proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevu. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnikov oče je namreč ves čas govoril, da je s pogojem, zapisanim v pogodbi z dne 20.2.1967, z besedilom "ako se kdaj vrne domov" mislil na to, da bo tožniku sporno zemljišče pripadlo takoj, ko se bo znova zglasil doma in sicer ne glede na to, ali se bo pozneje vrnil v tujino. Iz države je namreč emigriral zato, da bi se izognil služenju vojaškega roka. Z vrnitvijo domov torej ni bila mišljena naselitev za stalno bivanje. O tem bi lahko sodišče zaslišalo številne priče. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je sporno razmerje presojala s stališča pravnih pravil o pogodbi v korist tretjega, ki so bila povzeta tudi v določbah 149. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Izhajala je iz klavzule v pogodbi z dne 20.2.1967, po kateri si je prodajalec zemljišč - tožnikov oče - izgovoril, da se njegovemu sinu tožniku, ako se vrne kdaj domov (že v letu 1957 je emigriral v Nemčijo) odstopi parcela št. 89 (pravilno 90) z na njej stoječo zidanico.

Ugotovljena dejstva dejanskega stanja je pravilno presojalo s stališča interpretacije besedila "ako se vrne kdaj domov", štelo to besedilo kot zapisani pogoj za realizacijo upravičenja do spornega zemljišča in pogodbeno določbo o pogoju razlagalo tako, kot se glasi. V tem obsegu je sprejelo dokazno oceno sodbe sodišča prve stopnje o neizpolnitvi zapisanega pogoja in se pri tem - očitno zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage na tožnikovi strani - ni posebej ukvarjalo s problemi vsebinske narave (problem razlage, pojma "odstopiti" tudi s stališča načina pridobitve spornega zemljišča v last pravnega prednika tožene stranke). V opisanem okviru pravne presoje besedila "ako se kdaj vrne domov", ki mu s stališča pravilne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati napak, pa sprejeta dokazna ocena ne more biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Nižji sodišči sta ocenili, da se po dobesedni razlagi spornega zapisa pogodbeni pogoj še ni izpolnil in se pri tem oprli na lastno tožnikovo izjavo, da še vedno stalno živi v Nemčiji. Zato predstavlja revizijska trditev, da je tožnikov oče mislil le na občasno vračanje (pred amnestijo se tožnik ni upal priti domov), kar naj bi potrdile številne priče, tudi revizijsko novoto. Ta po določbi 387. člena ZPP ni dopustna.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.