Jedro

Pojem središča življenjskih interesov prosilca se ne nanaša zgolj na dejstvo, kje se nahaja njegova družina in od kdaj, ampak se nanaša na prosilčevo dejansko življenjsko osredotočenost v Republiki Sloveniji.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 213-2067/2021/6 (133-01) z dne 12. 9. 2022 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila zagotovilo Upravne enote Sevnica številka 213-6/2021-6243-50 z dne 10. 9. 2021 in odločila, da se vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri Upravni enoti Sevnica vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Organ prve stopnje je izdal zagotovilo, s katerim je odločil, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovine in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V 2. točki izreka zagotovila pa je prvostopenjski organ navedel, da zagotovilo velja dve leti od dneva, ko je bilo v postopku revizije vročeno soglasje Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Zagotovilo je bilo predloženo toženi stranki v revizijo.

3.Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe našteva, katere pogoje je treba izpolnjevati za sprejem v državljanstvo in med temi pogoji je tudi ta, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Tožena stranka nadalje razlaga, kako je treba razumeti pojma "dejansko živi" in "neprekinjeno živi". Pri pojmu "dejansko živi" sta potrebna dva elementa in sicer fizična prisotnost na ozemlju Republike Slovenije in opravljanje bistvenih življenjskih aktivnosti na območju Republike Slovenije, med katerima mora biti izkazana vzročna zveza. V osmem odstavku 10. člena ZDRS je določeno, da se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave.

4.Nadalje je v obrazložitvi odločbe navedeno, da je tožnik vlogo za pridobitev državljanstva vložil 6. 7. 2021, kar pomeni, da se presoja dejanskost njegovega bivanja v Sloveniji od 6. 7. 2011 dalje, neprekinjenost pa najmanj od 6. 7. 2016 dalje. Ob prvotnem pregledu spisa je tožena stranka ugotovila, da je tožnik kot dokaz o petletnem neprekinjenem dejanskem življenju v Sloveniji predložil kopijo potnega lista, ob tem pa je izjavil, da žigov v njegovem potnem listu ne more natančno pojasniti, ker se ne spomni točno. Dokler družina še ni bila tu, je hodil dvakrat na mesec na obisk za čez vikend za dva dni. Kraj, kjer je bil doma, je oddaljen 180 km v eno smer in je pot možno opraviti v enem dnevu. Tožena stranka je glede na število žigov v potnem listu tožnika pozvala, da za vsak žig opredeli datum odhoda iz Republike Slovenije, kraj potovanja in datum prihoda v Republiko Slovenijo. Pozvan je bil tudi na opredelitev odsotnosti, ki v potnem listu niso zabeležene, ker je splošno znano dejstvo, da mejni organi ob prehodu meje vsakič ne odtisnejo žiga. Pozvan je bil tudi na izpis iz bančnega računa od julija 2011 do marca 2020, na potrdilo pristojnega organa BiH o morebitnem lastništvu nepremičnine, na pismeno izjavo o tem, kdaj so ga pred preselitvijo v Slovenijo obiskali družinski člani in pri tem naj natančno navede obdobje prisotnosti v Sloveniji in pisno izjavo o tem, kje so družinski člani živeli ob obiskih v Sloveniji. V postavljenem roku je predložil potrdilo delodajalca A., iz katerega je razvidno, da tožnik delo opravlja v skladu s pogodbo o zaposlitvi v neenakomerno razporejenem delovnem času, pri čemer sta po potrebi delovni dve soboti v mesecu. Še enkrat je predložil svoj življenjepis, kjer je podčrtal, da se je v Slovenijo preselil leta 1999, drugih dokazov pa ni predložil. Po mnenju tožene stranke potrdilo delodajalca dokazuje, da je lahko tožnik po potrebi do dve soboti na mesec opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi. Iz tega potrdila ne izhaja, za katero časovno obdobje se potrdilo nanaša. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju od 21. 6. 1999, kar dokazuje njegovo fizično prisotnost v smislu ugotavljanja dejanskega življenja po osmem odstavku 10. člena ZDRS. Dejstvo o nesporni zaposlitvi pa ne more dokazovati, da tožnik neprekinjeno dejansko živi v Republiki Sloveniji zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo. Ponovno je bil pozvan na dopolnitev vloge, vendar na poziv ni odgovoril.

5.Nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaposlen v Republiki Sloveniji od junija 1999 dalje, nesporen je tudi podatek, da ima tu zagotovljeno materialno eksistenco iz tega naslova ter da tu od decembra 2016 živi tudi njegova družina, žena in oba otroka. Element fizične prisotnosti je torej nesporen. Vendar pa z odhodom v Slovenijo tožnik ni prekinil družinskih in družbenih povezav z Bosno in Hercegovino. Tja se je vračal dvakrat na mesec čez vikend ter na letni dopust. Tožena stranka ni imela možnosti, da bi tožnikovo izjavo preverila tudi z izpisom iz njegovega bančnega računa, ker tožnik tega ni predložil. Tožena stranka meni, da je imel možnost pripeljati svojo družino v Slovenijo iz naslova združitve družine že prej, to je pa storil šele v decembru 2016. To, da je bilo število obiskov družine v Bosni in Hercegovini zelo veliko, dokazuje tožnikova izjava, da se vseh prehodov državne meje ne spominja. Po mnenju tožene stranke preostala dokazila ne dokazujejo, da je tožnik pred decembrom 2016 vzpostavil tesne in trajne vezi tudi na družinskem, socialnem in osebnem področju. Kupoprodajne pogodbe o nakupu osebnega avtomobila dokazujejo nakup in registracijo avtomobila, potrdilo o vpisu v evidence voznikov dokazuje, da je lahko opravljal delo voznika v Sloveniji, izbira osebnega zdravnika dokazuje enkratno dejanje izbora zdravnika, ravno tako sklenitev naročniške pogodbe B., saj tožnik ni predložil nobenih dokazil o nadaljnjem koriščenju storitev. Navedena dokazila dokazujejo njegova enkratna dejanja. Je pa takšna dokazila, ki se kaže v plačevanju življenjskih stroškov, plačevanju stroškov šolanja otrok, skupnem preživljanju prostega časa, predložil za obdobje, ko je njegova družina že živela v Sloveniji, kar dokazuje, da je za tožnika od decembra 2016 dalje Slovenija predstavljala središče njegovih interesov tudi na socialnem, družinskem in osebnem področju. Da bi pa pred decembrom 2016 kontinuirano opravljal dejanja, na podlagi katerih bi bilo možno sklepati, da je vzpostavil tesne in trajne povezave z Republiko Slovenijo, pa niso v ničemer izpovedale priče C. C., D. D. in E. E. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik kljub pozivu ni dokazal, da neprekinjeno dejansko živi v Republiki Sloveniji od 6. 7. 2016 dalje.

6.Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da je prekoračila zakonski rok, v katerem mora opraviti revizijo. ZDRS v 27.c členu določa, da mora Ministrstvo za notranje zadeve najpozneje v dveh mesecih od dneva prejema upravne zadeve opraviti revizijo. Tožnik se je v postopku revizije odzval k pozivu k dopolnitvi vloge. V obrazložitvi odločbe ni zaslediti podlage za vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, saj tožena stranka ni niti preučila vseh predloženih dokazov. Ni se opredelila do številnih najemnih pogodb za stanovanje, do zavarovalne police za dopolnilno zavarovanje, do dokazil o šolanju njegovih otrok v Republiki Sloveniji. Upoštevati je treba vse okoliščine njegovega življenja v Sloveniji, ki traja že več kot 23 let. Do vseh teh relevantnih in nespornih dejstev pa se tožena stranka ni opredelila. V upravnem postopku so bili izvedeni tudi dokazi z zaslišanjem stranke in prič, za katere tožena stranka navaja, da v ničemer niso izpovedale, da bi tožnik pred decembrom 2016 v Republiki Sloveniji kontinuirano opravljal dejanja, na podlagi katerih bi bilo možno sklepati, da je vzpostavil tesne in trajne povezave z Republiko Slovenijo. Tožena stranka bi morala omogočiti, da se tožnik izjasni o teh relevantnih okoliščinah še pred izdajo izpodbijane odločbe. Če je tožena stranka ugotovila, da dokazi z zaslišanjem tožnika in prič ne zadostujejo, mora sama izvesti dokaze z zaslišanjem stranke in prič.

7.Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in v veljavi obdrži zagotovilo prvostopenjskega organa in naj se zadeva vrne v novo odločanje toženi stranki, podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v novo odločanje toženi stranki. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ocenila, da izvedeni dokazi na prvi stopnji niso mogli pripeljati do zaključka, da je za tožnika Republika Slovenija za obdobje desetletnega dejanskega življenja predstavljala središče njegovih interesov tudi na socialnem, družinskem in osebnem področju. Tožena stranka tudi navaja, da vsi prehodi državnih mej niso zabeleženi v potnem listu, zato je hotela ugotoviti, kolikšna je bila fizična odsotnost tožnika iz Slovenije v petletnem obdobju pred vložitvijo prošnje. Hotela je tudi narediti primerjavo morebitne odsotnosti, ki bi jih izkazovale bančne transakcije, opravljene v tujini, kar bi bilo možno razbrati iz bančnih izpisov osebnega računa tožnika. Vendar tega dokaza tožnik ni predložil, tožena stranka pa ga ne more pridobiti po uradni dolžnosti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

9.Tožba je utemeljena.

10.ZDRS v 3. točki prvega odstavka 10. člena določa, da je eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo, tudi ta, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. V osmem odstavku 10. člena ZDRS pa je določeno, da se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave.

11.Sodišče ugotavlja, da je med strankama sporno vprašanje, ali je ta pogoj izpolnjen. Pri tem ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik dovolj časa fizično prisoten na ozemlju Republike Slovenije, pač pa je sporno, ali je ves čas tu središče njegovih interesov. Sporno je to, ali je imel tožnik središče življenjskih interesov v Republiki Sloveniji, še preden se je v Republiko Slovenijo preselila njegova družina. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji v tem obdobju zaposlen, prav tako ni sporno, da je imel v Sloveniji osebnega zdravnika, da je predložil dokazila o nakupu osebnega avtomobila, potrdilo o vpisu v evidence voznikov, o naročniškem razmerju s B. in o plačevanju stroškov šolanja otrok, vendar pa je bila po presoji izvedena napačna in deloma pomanjkljiva dokazna ocena o pomenu teh dokazil, zaradi česar je posledično temu tudi obrazložitev odločbe pomanjkljiva, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče zato pritrjuje tožbenim navedbam, da v obrazložitvi odločbe ni dovolj obrazložena dokazna ocena. V obrazložitvi odločbe morajo biti navedeni razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V skladu z načelom proste presoje dokazov je potrebno o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presoditi na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP).

12.Sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da za izpolnjevanje spornega pogoja ni dovolj, da je oseba le fizično prisotna, ampak mora biti v Republiki Sloveniji središče njenih interesov, kar se presoja v vsakem primeru posebej glede na okoliščine posameznega primera in na podlagi prosilčevih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med prosilcem in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave, vendar pa s tem v zvezi tožniku ni mogoče kot obteževalne okoliščine šteti dejstva, da se je njegova družina preselila šele v letu 2016, saj takšno stališče ne sledi namenu ZDRS. Tesne vezi med prosilcem in Republiko Slovenijo se ne kažejo zgolj skozi okoliščino, da se je v Republiko Slovenijo preselila tudi njegova družina, ampak pomeni, da se je prosilec, ki zaprosi za državljanstvo, ustrezno asimiliral v okolje, da ima v Republiki Sloveniji zaposlitev in prijateljske ter druge socialne vezi in da se podreja pravnemu redu Republike Slovenije. Pojem središča življenjskih interesov prosilca se ne nanaša zgolj na dejstvo, kje se nahaja njegova družina in od kdaj, ampak se nanaša na prosilčevo dejansko življenjsko osredotočenost v Republiki Sloveniji.

13.Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da dokazila, kot je naročniško pogodbo s B., potrdilo o izbiri osebnega zdravnika, nakup osebnega avtomobila in potrdilo o vpisu v evidence voznikov iz razloga, ker predstavljajo enkratno dejanje, ne zadostujejo za sklepanje, da je imel tožnik trajno povezavo z Republiko Slovenijo. Pri tem pa so nekatera od teh dokazil takšna, da že po naravi stvari ne morejo biti drugačna kot enkratno dejanje, vendar pa posameznik s temi enkratnimi dejanji ustvarja trajno razmerje. Če si nekdo na primer osebnega zdravnika izbere v določeni državi je povsem razumljivo, da je tako dejanje lahko enkratno, vendar pa izbira osebnega zdravnika pomeni, da je ta zdravnik izbran za daljše obdobje. Enako velja tudi za naročniško pogodbo s B. v konkretnem primeru.

14.Nadalje je v obrazložitvi odločbe navedeno, da zaslišane priče v upravnem postopku niso dokazale, da bi imel tožnik tesne in trajne povezave z Republiko Slovenijo, pri čemer pa ni obrazloženo, zakaj to iz njihovih izpovedb ne izhaja. Iz izjav teh prič izhaja, da je tudi tožnikov oče živel v Sloveniji, v Sloveniji živi tudi njegov bratranec C. C., ki je zaslišan kot priča povedal, da se s tožnikom družita v prostem času in skupaj delata. Priča E. E. je povedal, da je tožnika od leta 2012 do 2015 videval trikrat na mesec in da so se dobivali v stanovanju, kjer je bival s sodelavci.

15.Poleg tega ugotavljanja pogoja neprekinjenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni mogoče izpeljati le iz dejstva, da se tožnik ni opredelil do žigov v svojih potnih listinah in bančnih transakcijah. Po mnenju sodišča pojasnjevanje žigov v potnih listinah in potrdilo o bančnih transakcijah nima večje dokazne vrednosti od izpovedb prič, dokazil o zdravstvenem zavarovanju, dokazila o osebnem zdravniku, najemnih pogodb, dokazila o naročniškem razmerju s B., od pogodbe o zaposlitvi in podobno. Tožena stranka je pri dokazni oceni žigov v potnih listih in pri dokazni oceni odsotnosti dokazil o bančnih transakcijah izhajala iz prestrogih zahtev in ni presojala na podlagi vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotavljanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Poleg tega od stranke ni mogoče zahtevati, da se opredeli do odsotnosti, ki v potnem listu niso zaležene, ker mejni organi ob prehodu meje vsakič ne odtisnejo žiga, saj ni mogoče pričakovati, da bo dokazovala negativna dejstva, ki izhajajo zgolj iz predpostavke, da je zagotovo večkrat prečkala mejo, kot pa je zabeleženo v potnem listu.

16.Iz vseh navedenih razlogov je sodišče iz ralogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče še pripominja, da tožbeni očitek, da je tožena stranka prekoračila rok za odločanje o reviziji po mnenju sodišča ne vpliva na presojo pravilnosti vsebinske odločitve.

17.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takih primerih daje ZUS-1 sodišču skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

18.Sodišče v navedeni zadevi ni odločilo v skladu s primarnim tožbenim zahtevkom, da naj sodišče odloči tako, da se odločba odpravi in da mora zagotovilo ostati v veljavi, kar bi smiselno pomenilo naložiti toženi stranki izdajo soglasja k zagotovilu. Treba je upoštevati, da je prosilec lahko sprejet v državljanstvo le po prostem preudarku, glede katerega pa lahko sodišče preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Zaradi tega sodišče v tovrstnih upravnih sporih ne more odločati v sporu polne jurisdikcije.

K točki II izreka:

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva ni bila rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 285 EUR, povečani za 22 % DDV.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 10, 10/1, 10/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.