Jedro

Tožnik ni bil neposredno izpostavljen nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom okupatorja v smislu 1. in 2. člena ZZVN, zato ni upravičen do statusa begunca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1157/97-6 z dne 2.12.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 22.5.1997, s katero je ta v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote Š.L. z dne 7.5.1996, in odločila, da se E.D. ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker ne izpolnjuje pogojev iz 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). S prvostopno upravno odločbo je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za obdobje od 11.10.1943 do 10.9.1944 ter od 16.9.1944 do 28.4.1945 in pravice, izhajajoče iz tega statusa.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS). Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik niti s svojimi izjavami, niti z izjavami prič, niti z listinami ni dokazal, da bi njegovi starši skupaj z njim bežali pred prisilno izselitvijo oziroma vojnim nasiljem. Tožnikov oče je bil od junija 1941 do druge polovice leta 1942 v koncentracijskem taborišču D., mati pa je iz Ž., ki so bile pod nemško okupacijo, pobegnila v L., ki je bil pod italijansko okupacijo. Oče se je po izpustitvi iz taborišča pridružil družini v L., kasneje so se preselili v R. Iz upravnih spisov tudi ni razvidno, ali in kakšna nevarnost pred prisilno izselitvijo ali drugim vojnim nasiljem je grozila neposredno tožniku oziroma preko njegovih staršev posredno tudi tožniku od vrnitve njegovega očeta iz taborišča oziroma od tožnikovega rojstva 11.10.1943 do vrnitve tožnikove družine v Ž. septembra 1944. Nesporno je, da je bil tožnikov oče 13.9.1944 ustreljen kot talec in da se je mati s tožnikom po tem dogodku preselila v T., vendar tožnik ni navedel oziroma dokazal nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da je po usmrtitvi njegovega očeta pa do vrnitve v Ž. (28.4.1945) njemu neposredno oziroma posredno preko matere grozilo vojno nasilje oziroma prisilna izselitev, zaradi česar naj bi mati z njim pobegnila v T. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da mu je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbe prizadelo novo krivico, saj sam meni, da je po vseh merilih žrtev vojnega nasilja. Prilaga fotokopije člankov, objavljenih v različnih glasilih, v katerih je opisana tragična usoda njegovega očeta (Kdo je kdo na Žirovskem, avtorja Mihe Nagliča; Po sledeh črne roke, avtorja Jožeta Vidica; Pomniki NOB na Škofjeloškem; Lesena žlica, avtorja Juša Kozaka; članek iz argentinskega glasila Tabor - izdaja maj - junij 1987) in predlaga, da pritožbeno sodišče presodi v njegovo korist in mu prizna status žrtve vojnega nasilja - begunca za obdobje, kot mu ga je priznal prvostopni upravni organ.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi izpodbijane sodbe. Obrazložitev, s katero zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih navaja, so po presoji pritožbenega sodišča v skladu z odločbo tožene stranke, izvedenimi dokazi, listinami v upravnih spisih ter imajo podlago v določbah ZZVN, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje.

ZZVN kot žrtev vojnega nasilja opredeljuje državljane Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen). Med žrtve vojnega nasilja ZZVN šteje tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem (begunec). Begunec je po določbi 2. odstavka 2. člena ZZVN tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je treba ob vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni imelo podlage za drugačno odločitev. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz upravnih spisov izhaja, da tožnik ni bil neposredno izpostavljen nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom okupatorja v smislu 1. in 2. člena ZZVN in glede na navedeno, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne izpolnjuje pogojev za priznanje žrtve vojnega nasilja - begunca.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je z novelo ZZVN (Uradni list RS, št. 43/99, v nadaljevanju ZZVN-D) zakonodajalec določil, da je žrtev vojnega nasilja, ob pogojih iz 1. člena ZZVN, tudi otrok, katerega starša sta bila ubita zaradi sodelovanja v NOB ali sta bila ubita kot talca. Novela ZZVN (Uradni list RS, št. 28/2000, v nadaljevanju ZZVN-E) je pogoj za uveljavitev navedene pravice omogočila tudi otrokom, katerim je bil ubit le eden izmed staršev. Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-13/2000-8 (Uradni list RS, št. 1/2000) razveljavilo 16. člen ZZVN-D in 3. člen ZZVN-E, ki sta določala 6-mesečni rok (od uveljavitve zakona) za vložitev zahteve in priznanje statusa in pravic iz ZZVN-D in ZZVN-E, ima tožnik še vedno možnost na drugi pravni podlagi uveljavljati status žrtve vojnega nasilja in pravice po navedenem zakonu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.