Jedro

Ob dejstvu, da ima nepremičnina, na kateri trgovina stoji, dostop za svoje delavce ter vhod za dostavo blaga na drugi parceli (svojem zemljišču) in so le kupci – obiskovalci marketa parkirali na toženčevem zemljišču, pri tem pa so dovoz in parkirišče uporabljali tudi številni drugi krajani in obiskovalci drugih lokalov, je jasno, da so vsa leta uporabljali toženčevo zemljišče za svoje potrebe. V posledici tega je tudi napačen materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da je bila služnost v korist tožeče stranke priposestvovana.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da za potrebe gospodujočega zemljišča in poslovne stavbe s parcelno št. 683/34 in 683/36, vpisanih v vložku št. 724 k.o. D, ki sta last tožeče stranke, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine brezplačna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami motornih vozil po obstoječi poti ob severozahodni meji parcele št. 683/22 s parcelo št. 683/36 k.o. D. v širini 3,5 metrov in brezplačna služnostna pravica rabe obstoječega parkirnega prostora na parceli št. 683/22 k.o. D. v breme vsakokratnega lastnika parcele št. 683/22, vpisane v vložku št. 204 k.o. D. in se toženi stranki prepoveduje poseganje v to služnostno pravico“, z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 807,26 EUR stroškov prvostopenjskega postopka in 357,77 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo (v povezavi s popravnim sklepom z dne 31.3.2008) ugotovilo, da obstaja za potrebe gospodujočega zemljišča (zemljišča in poslovne stavbe s parcelnima št. 683/34 in 683/36, vpisanima v vložku št. 724 k.o. D., ki je last tožeče stranke) brezplačna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami motornih vozil po obstoječi poti ob severozahodni meji parcele št. 683/22 k.o. D. s parcelo št. 683/36 k.o. D. v širini 3,5 metra in brezplačna služnostna pravica rabe obstoječega parkirnega prostora na parceli št. 683/22 v breme vsakokratnega lastnika te nepremičnine, ki je sedaj v lasti tožene stranke. Toženi stranki je zato prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico, višji tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.237,01 EUR pravdnih stroškov. Ustavilo pa je postopek v kolikor se je nanašal na zahtevek tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bi omogočila vpis služnostne pravice na tožečo stranko.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Najprej opozarja na napačne številke parcel v izreku sodbe in napačno številko zemljiškoknjižnega vložka ter napačno označbo tožeče stranke. Ker pa je vse te pomanjkljivosti prvostopenjsko sodišče odpravilo s popravnim sklepom z dne 31.3.2008, ki je tudi že pravnomočen, se pritožbeno sodišče do teh trditev ni opredeljevalo.

V nadaljevanju pritožba graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se šteje tožeči stranki v priposestvovalno dobo tudi obdobje, ko je bila nepremičnina – parcela št. 683/22 opredeljena kot družbena lastnina. Zemljišče je bilo v uporabi Občine, torej je bilo družbeno sredstvo, pod režimom ZTLR pa priposestvovanje stvarnih pravic na družbenih sredstvih ni moglo teči. Napačno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z vprašanjem, ali se je zatrjevana služnost sploh izvajala na zunaj zaznaven način in ali je sploh potrebna oziroma koristna za gospodujoče zemljišče. Dejstvo je namreč, da tožeča stranka že razpolaga s parkirišči, ki ležijo na njenem zemljišču. Sicer pa sporno zemljišče uporabljajo zgolj kupci oziroma potrošniki, zato takšen način uporabe ne more privesti do nastanka služnostne pravice, ker ne gre za tako na zunaj zaznavno uporabo, ki bi lahko privedla do priposestvovanja. Sodišče ni navedlo jasnih razlogov o tem, v čem se kaže vsebina služnosti, oziroma s čim je tožeča stranka to služnost izvrševala. De facto so jo namreč izvrševali krajani D., ne pa tožeča stranka. Ne glede na vse to pa sodišče ni imelo podlage za ugotovitev obstoja brezplačne služnosti. Ker gre za trajno služnost, je toženčevo zemljišče izgubilo določeno vrednost, zato je prav, da se za uporabo zemljišča plača odmena, določena po tržni vrednosti. Sodbi še očita, da nima razlogov o stroških postopka.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem ocenjuje pritožbene trditve kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so bile nepremičnine, ki so sedaj last tožeče stranke in v korist katerih naj bi bila po toženčevem zemljišču priposestvovana služnost, do prodaje tožeči stranki (do leta 2005) v lasti P. d.d., pred tem pa je bila pri teh nepremičninah vpisana družbena lastnina v uporabi Občine (ki je pravico uporabe na P. prenesla), pri čemer so nepremičnine v naravi predstavljale poslovni prostor – M.D. ter funkcionalno zemljišče. Parcelo št. 683/22, po kateri naj bi potekla zatrjevana služnost, pa je toženec kupil od svoje pravne prednice družbe H. d.d., nepremičnina pa je bila pred uveljavitvijo Zakona o lastninskem preoblikovanju nepremičnin v družbeni lasti, torej do leta 1997, družbena lastnina v uporabi H. oziroma pred tem v uporabi Občine. Na ogledu na kraju samem, ki ga je opravilo sodišče, je bilo ugotovljeno, da je na zadnji strani marketa, to je na parceli št. 683/44 k.o. D., vhod za dostavo blaga, na isti parceli vhod za uslužbence marketa in na parceli št. 683/43 tudi vhod v tožničino skladišče ter parkirišče. Gre za dostope, ki torej ne potekajo po obravnavanem zemljišču. Na podlagi zaslišanja prič S.P., L.S. in T.V. ter zaslišanja toženca pa je sodišče ugotovilo, da se je sporno (toženčevo) zemljišče od leta 1977 brezplačno uporabljalo kot pešpot, kot dovoz in kot parkirišče (tudi) za potrebe izkoriščanja tožničine nepremičnine oziroma marketa, stoječega na njej. Priče so namreč povedale, da so to zemljišče, ki je v sodbi prikazano tudi na fotografiji, brezplačno uporabljali vsi, ki so potrebovali parkirišča; kupci marketa, gostje restavracije, komitenti banke, balinarji, okoliški stanovalci ter drugi, kar vse je potrdil tudi toženec. Ugovor tožene stranke, da so tožničini kupci pri uporabi sporne nepremičnine „konkurirali mnogim drugim obiskovalcem okoliških lokalov“ je prvostopenjsko sodišče v sodbi zavrnilo z argumentom, da uporabniki, ki služeče zemljišče uporabljajo z neko dovolj redno frekvenco, tudi če jih je več, pač vsak zase oziroma za potrebe svoje gospodujoče nepremičnine izvajajo služnostna upravičenja, in jih ob izpolnjenih pogojih lahko tudi priposestvujejo. Po oceni pritožbenega sodišča pa temu materialnopravnemu stališču glede na prej povzete dejanske ugotovitve, torej glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve, ni mogoče pritrditi. Ob dejstvu, da ima nepremičnina, na kateri trgovina stoji, dostop za svoje delavce ter vhod za dostavo blaga na drugi parceli (svojem zemljišču s parcelno št. 683/44 in 683/43) in so le kupci – obiskovalci marketa parkirali na toženčevem (in prej H-jevem) zemljišču, pri tem pa so dovoz in parkirišče uporabljali tudi številni drugi krajani in obiskovalci drugih lokalov, je jasno, da so vsa leta uporabljali toženčevo zemljišče za svoje potrebe (nakupovanje v trgovskem objektu, parkiranje v bližini stanovanja, obisk banke, gostilne ....). V posledici tega je tudi napačen materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da je bila služnost v korist tožeče stranke priposestvovana, ker je bil dostop in parkiranje koristno „če že ne za tožničine zaposlene in dobavitelje, pa prav gotovo za njene kupce“. Povsem iste ugotovitve veljajo tudi za dostop do parkirnih mest na tistem delu parkirišča, ki predstavlja sestavni del parcele, ki je v lasti tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4.tč. 358.čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo, je moralo na podlagi 165.čl. ZPP odločiti tudi o vseh stroških postopka. Pritožbene stroške tožene stranke je odmerilo na 357,77 EUR (sestava pritožbe 375 odvetniških točk, 2% materialni stroški, 20% DDV ter sodna taksa 147,78 EUR). Stroške prvostopenjskega postopka pa je odmerilo na 807,26 EUR (odgovor na tožbo 300 odvetniških točk, narok 19.6.2007 300 točk, urnina 19.6.2007 50 točk, ogled 4.12.2007 150 točk, narok 4.12.2007 150 točk, urnina 4.12.2007 100 točk, narok 16.1.2008 150 točk, urnina 16.1.2008 50 točk, odsotnost iz pisarne 60 točk, kilometrina 24 EUR, stroški ogleda 30 EUR, taksa za odgovor na tožbo 31,72 EUR, 20% DDV).