Jedro

Tudi med solastniki oziroma skupnimi lastniki se ne glede na določbo 68. člena in 5. odstavka 71. člena SPZ načelno dopustni obogatitveni zahtevki ob predpostavki, da pride med njimi do obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se delno razveljavi, in sicer za znesek 1.023,48 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter glede odločitve o stroških postopka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem zavrnilnem delu.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 2.253,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.4.2008 v roku 15 dni, zavrnilo pa tožbeni zahtevek za plačilo v višini 2.376,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.4.2008 dalje do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da iz razlogov sodbe niti ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče sploh zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu. V uvodu razlogov sodbe je sodišče navedlo, da bremenijo toženca stroški tako kot uporabnika kot tudi lastnika hiše, ki predstavlja skupno premoženje. Tej svoji tezi pa sodišče sledi v ugoditvenem delu odločitve, ne pa potem še v zavrnilnem delu sodbe. V tem delu pa nenadoma lastništvo hiše sploh ni več pomembno, temveč le uporaba hiše, pa še ta je ugotovljena povsem napačno. Zato so v izpodbijani sodbi razlogi v medsebojnem nasprotju, razen tega pa so razlogi tudi nejasni in se sodba v napadenem delu sploh ne da preizkusiti, zato je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, zakaj sploh sodišče zavrne del zahtevka, saj ne ugotavlja, da bi v obdobju po 30.6.2006 toženec prenehal biti skupni lastnik hiše. Skupni lastniki premoženja pa morajo vse stroške povezane s takšnim premoženjem plačevati solidarno in skupno, saj gre za stroške v zvezi s skupnim premoženjem, kar pomeni, da v skladu z določbo 2. odstavka 56. člena ZZZDR ti stroški bremenijo oba zakonca nerazdelno. To pomeni, da če eden od bivših zakoncev plača več, kot znaša njegov delež na skupnem premoženju, ima regresni zahtevek do drugega bivšega zakonca. Zato bi sodišče moralo ugoditi zahtevku tožeče stranke tudi za obdobje po 30.6.2006. Ker pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, je zmotno uporabilo materialno pravo. Razen tega pa je tudi uporaba hiše po 30.6.2006 povsem napačno ugotovljena. Sodišče sicer celo ugotavlja uporabo hiše, vendar pa ne v takšnem obsegu, kakršna je bila v resnici. Sodišče bi moralo verjeti tožnici, ki je izpovedovala po resnici. Povedala je, da toženec v hišo še vedno prihaja in koristi vodo, telefon, elektriko in kurjavo. Tako prihaja v hišo skoraj vsak dan, že okoli pol osme ure zjutraj, uporablja njeno kopalnico, pa tudi vodo, s katero pere avto, prav tako pa v hiši večkrat prespi. Celo sam toženec je priznal, da uporablja tudi vodo, pa tudi priča M.Ž. je povedala, da je toženec uporabljal vodo za pranje avtomobila. Razen tega pa je priča povedala, da se je toženec odselil iz hiše skupaj s svojo partnerko pred tremi leti. Ker je bila priča zaslišana dne 16.10.2009, to pomeni, da naj bi bil po njenem pričanju toženec v hiši in jo uporabljal celo s svojo novo partnerko vsaj od 30.6.2006 do 16.10.2006, torej celo po pričanju te priče vsaj tri mesece in pol. Tudi to je sodišče povsem zanemarilo. Sodna odločitev je torej nepravilna, tudi če se upošteva zgolj pričanje te priče, ki pa kot rečeno ni v celoti verodostojno, saj priča ne potrdi, da se je toženec tudi po tem datumu torej po izselitvi njegove nove partnerke še vedno vračal v hišo, tudi zato, da bi tožnico nerviral in ji grenil življenje. Razen tega pa sodišče popolnoma spregleda, da je priča povedala, da je toženec še naprej uporabljal tudi električni radiator ter da je v pisni izjavi z dne 25.8.2009 izjavila, da toženec še vedno uporablja vse komunalne storitve (pranje avtomobila itd.), elektriko in kurilno olje. Sodišče tega dokaza sploh ni izvedlo in tudi ni soočilo priče s to njeno izjavo, razen tega pa tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo tega dokaza. Zato je sodišče storilo tudi bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da sta stranki do izselitve iz skupnega stanovanja živeli skupaj, skupaj uporabljali stanovanje ter skupaj plačevali vse stroške za uporabo hiše, prehrano, preživljanje otrok in vse druge denarne obveznosti. Denarna sredstva na računih sta imela skupaj, oba sta bila pooblaščena za vse račune. Iz teh računov so se plačevali vsi stroški. Sodišče pri izreku sodbe ni upoštevalo vseh stroškov, ki odpadejo na skupno življenje, to je stroškov za prehrano, obleko in obutev, preživljanje otrok (tudi šolskih in obšolskih dejavnosti), stroškov povečevanja skupnega premoženja ter vzdrževanja le tega, stroškov za stacionarni telefon, internet, zavarovanje hiše, davkov in ostalih stroškov. Pri ugotavljanju stanja skupnega življenja pravdnih strank se ni upoštevalo tudi to, da je imela tožena stranka v družini poglavitno vlogo, saj je tožeča stranka zaradi bolezni že od leta 1992 invalidsko upokojena ter poleg pokojnine prejema tudi dohodek iz naslova pomoči in postrežbe. Vse navedeno bi moralo sodišče upoštevati ter nato ugotavljati, kdo je kaj plačeval. Sodišče pa je pri izreku sodbe dejansko upoštevalo le izplačila iz trajnikov tožeče stranke, kar je nezakonito, ugotavljati bi moralo vse stroške in jih nato deliti, saj sodišče v obrazložitvi sodbe tudi samo navaja, da je ekonomska skupnost komponenta življenjske skupnosti, potemtakem gre za skupne stroške, ki se po zakonu plačujejo iz skupnega premoženja in dohodkov. Sodišče na podlagi predloženih dokazov ne more zaključiti, da toženec ni plačeval polovice stroškov, ki izhajajo iz življenjske in zakonske skupnosti ter vzdrževanja otrok, saj tudi navaja, da sta si pravdni stranki v času skupnega bivanja stroške po dogovoru delili na pol. Tožena stranka je svojo polovico stroškov zgledno plačevala, še več, skrbela je za dobro materialno stanje družine ter visokokvalitetno oskrbo otrok, ki bi bila zaradi bolezni tožeče stranke lahko okrnjena, prav tako pa je po razvezi izpolnjevala tudi svojo preživninsko obveznost. Zato prilaga tudi sklep Okrajnega sodišča v Kranju I 2007/00450 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, iz katerih je razvidno, da je tožena stranka v navedenem obdobju svoje preživninske obveznosti poravnala, torej je trditev priče M.Ž. o neplačevanju preživnine ter ostali materialni neskrbi zmotna in lažna. Zahteva, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi, saj je v celoti zasnovana na napačnih predpostavkah – nepopolno in nekorektno ugotovljenih dejstvih ter očitnemu ločevanju ekonomske in življenjske skupnosti, ki sta v zakonski zvezi nujno povezani in kot taki torej neločljivi.

Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti neutemeljena.

K pritožbi tožeče stranke Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 16.10.2009 soočilo pričo M.Ž. z njeno pisno izjavo in je ta dokaz torej izvedlo. Zato prvostopno sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot v tem delu tudi ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja glede tega dela tožbenega zahtevka. Razlogi izpodbijane sodbe pa so tudi medsebojno skladni in jasni in zato nadalje tudi ni zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Res sicer sodišče prve stopnje ugotavlja lastninsko pravico tudi toženca na hiši, kar pa ne pomeni, da je on kot (so)lastnik oziroma morebitni skupni lastnik v razmerju do druge morebitne (so)lastnice oziroma skupne lastnice hiše dolžan plačati regresno stroške, ob dejstvu, da storitev ni uporabljal oziroma kolikor jih ni uporabljal. V razmerju dveh skupnih oziroma dveh solastnikov nepremičnine je za presojo obogatitvenih tožbenih zahtevkov odločilno, kdo od solastnikov oz. skupnih lastnikov je stvar v solasti oziroma skupni lasti uporabljal in v kakšnem obsegu. Glede na dejansko uporabo posameznih storitev zvezanih z uporabo nepremičnine je treba porazdeliti stroškovna bremena solastnikov oziroma skupnih lastnikov v razmerju med njimi. Ali še drugače povedano: tudi med solastniki oziroma skupnimi lastniki so ne glede na določbi 68. in 5. odstavek 71. člena SPZ, ki uzakonja porazdelitev stroškov uporabe, upravljanja za druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, glede na velikost idealnih deležev načelno mogoči obogatitveni zahtevki ob predpostavki, da pride med njimi do obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani (glej določbo 190. člena OZ). Smiselno enako velja tudi, če bi šlo za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine. Odločilno je dejstvo, kdo je dejansko uporabljal storitev, v zvezi s katero so nastali stroški, ki navzven v razmerju do ponudnika storitve sicer lahko bremenijo zgolj lastnika stvari. V konkretnem primeru pa po obdobju, ko je že prenehala zakonska zveza med pravdnima strankama, tudi ni mogoče uporabiti pravil iz 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki se nanašajo le na obveznosti, nastale med trajanjem zakonske zveze in veljajo le za urejanje razmerij med zakoncema.

Pritožnica pa ima prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je priča M.Ž. ne le v pisni izjavi temveč tudi pri zaslišanju na naroku povedala, da je toženec še naprej uporabljal tudi električni radiator ter da je pral avtomobil. To pa pomeni, da je lahko tudi ustvarjal stroške v zvezi s postavko komunala v znesku 568,12 EUR in postavko – elektro v višini 1.478,84 EUR, skupaj torej –2.046,96 EUR oziroma v terjanem polovičnem znesku – 1.023,48 EUR. V kakšnem obsegu je ti storitvi uporabljal in v kakšni višini so stroški nastali, pa sodišče prve stopnje ni razčiščevalo. Zato je v tem delu storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15.točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba v tem delu vsebuje nasprotje med povzetkom dejanskih izpovedb te priče v razlogih prvostopne sodbe in samimi izpovedbami in se sodbe zato ne da preizkusiti. Zato je moralo pritožbeno sodišče v tem obsegu ugoditi pritožbi ter razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 353. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), ker je ocenilo, da je navedena priča resnicoljubno izpovedovala tudi v preostalem delu, ko pa je navedla, da pa je toženec v hiši po 30.6.2006 sicer uporabljal telefon, vendar pa je te stroške poravnal, ostalih storitev pa ni uporabljal, torej ni uporabljal več ogrevanja oziroma kurilnega olja. Izpodbijana odločitev, kolikor se nanaša na polovico od zneskov 164,18 EUR in 2.541,40 EUR, je torej pravilna.

Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, kolikor je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ostal nepojasnjen samostojen dejansko-pravni sklop odločilnega spornega vprašanja in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisanih smereh. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS (1).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšen del omenjenih stroškov je glede na uporabo storitev dobave električne energije in komunalnih storitev dolžan toženec plačati tožnici, pri čemer bo lahko uporabilo tudi prosti preudarek na podlagi določbe 1. odstavka 216. člena ZPP.

K pritožbi tožene stranke Pritožnik ima sicer prav, da so v izpodbijanem delu sporni stroški nastali še v času, ko je med pravdnima strankama obstajala zakonska pa tudi ekonomska skupnost in sicer vse do trenutka, ko se je s svojo novo partnerico preselil drugam. Vendar pa spregleda, da ima po določbi 3. odstavka 56. člena ZZZDR zakonec pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga. Tožničin obligacijski zahtevek iz takšnega naslova, kakršen je uveljavljan v tem delu v tem pravdnem postopku (v bistvu gre na prvi pogled za obogatitveni zahtevek tožnice do toženca - za „regresno“ poplačilo dela stroškov, nastalih še v času njune ekonomske skupnosti, ki jih je ona v celoti plačala, po razpadu zakonske skupnosti pa jih terja od toženca), pa je utemeljen na drugi podlagi. Pritožnik namreč zaobide z omenjenimi trditvami pravno odločilno okoliščino, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, katero v pritožbi sicer celo priznava, da sta se namreč pravdni stranki, očitno upoštevaje razpadanje njune življenjske skupnosti že pred toženčevim odhodom iz nekdaj skupnega prebivališča pravdnih strank dogovorili, za polovično plačilo spornih stroškov, torej, da te stroške vsak od njiju krije do ene polovice. Tožnica torej uveljavlja svoj zahtevek tudi na pogodbeni podlagi oziroma v zvezi z njo. Tega dogovora po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec ni izpolnjeval in zato mora tožnici plačati polovico nastalih stroškov, ki jih je sama v celoti poravnala. Brez pravne podlage oziroma celo v nasprotju z njo je tožnica prikrajšana, toženec pa obogaten za sporne zneske (primerjaj določbo 1. odstavka 190. člena OZ). V tej pravdi, ko le tožnica terja s tožbo svoje zahtevke, tudi ni pomembno, ali je toženec plačeval druge stroške namesto tožnice oziroma tudi v obsegu, ki naj bi bremenili tudi njo, kot še navaja v pritožbi (stroške preživljanje otroka, ter druge stroške nastale v zvezi z uporabo hiše oziroma v zvezi s skupnim premoženjem). V izpodbijani sodbi je tako na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.