Jedro

Identitete storilca v zvezi s časovno odmaknjenim kaznivim dejanjem in po prestani kazni, ni mogoče izključiti iz sfere storilčeve zasebnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila 3.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala s časopisno objavo njegovega imena v seznamu najhujših umorov na Slovenskem. Sodišče je presodilo, da je bila objavljena resnična informacija javnega značaja in članek ni predstavljal posega v tožnikovo zasebnost in osebnostne pravice.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Stališče tega sodišča je, da je tožnik zaradi storjenega dejanja postal tako imenovana relativna oseba iz javnega življenja, torej oseba, ki je zanimiva za javnost v zvezi z določenim dogodkom, pri čemer pa tožnik ne spada v kategorijo tistih oseb, glede katerih bi bila v določenih primerih prepovedana uporaba osebnega imena (zaradi domneve nedolžnosti, varstva otrok ali intimne sfere posameznika).

3.Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Bistveno kršitev postopkovnih določb vidi v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o pritožbenih trditvah, da gre "v konkretnem primeru za konkurenco dveh ustavnih pravic in temeljnih svoboščin" in bi bilo treba pri odločanju upoštevati tudi namen kaznovanja. Revident nasprotuje stališču, da zapis besedila: "5. januarja 1966 je A. A. v ... ubil 72-letnega B. B., njegovo gospodinjo, 46-letno C. C., 52-letnega podnajemnika D. D. in prav toliko stara E. E. in njegovo ženo F., ki sta bila pri D. na obisku. Morilec naj bi jih pobil v patološkem afektu" ne posega v njegovo osebnost in dostojanstvo in si lahko tudi po izbrisu obsodbe iz kazenske evidence objavljajo podatki o kaznivem dejanju, brez vseh omejitev. Revident se s tem v zvezi sprašuje, zakaj je treba po 31 letih "izpostavljati" obsojenca, ki je prestal kazen in bil rehabilitiran. Relativno osebo iz javnega življenja bi bilo mogoče opisati tudi humanejše, tako da je po prestani kazni in izbrisani obsodbi najožje okolje ne prepozna, saj za seznanjanje javnosti z najhujšimi umori v preteklosti ne bi bilo treba omenjati njenega imena in priimka.

4.Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ta pa na revizijo ni odgovorila.

5.Revizija je utemeljena.

6.Sodba pritožbenega sodišča ima razloge o vseh odločilnih dejstvih v kontekstu materialnopravnega stališča, ki ga je sodišče zavzelo kot podlago zavrnitve tožnikove pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje. Sodba ima tudi vse elemente, ki jih predpisuje prvi odstavek 360. člena ZPP. Zato ni utemeljen revizijski očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Napačno je stališče sodišč(a), da toženka ni nedopustno posegla v tožnikovo zasebnost že zgolj zato, ker je javnosti posredovala resnične podatke, pri čemer je treba tožnika zaradi storjenega kaznivega dejanja uvrstiti med "relativne osebe iz javnega življenja" (brez vsakih časovnih omejitev). Revident s tem v zvezi pravilno opozarja na časovne dimenzije relevantnih dogodkov (storitev kaznivega dejanja, pravnomočnost kazenske sodbe, zaključek prestajanja kazni, objava spornega članka).

8.V okviru zasebnosti je varovana tista sfera posameznikovega življenja, ki drugih ne zadeva in glede katere se prizadeti sam odloči, ali bo iz nje izstopil ali ne1. Ta sfera vključuje tudi posameznikovo identiteto. Ključni in primarni objekt varstva osebnostne pravice do zasebnosti je posameznikov duševni mir2. S tako opredelitvijo zasebnosti je tožnikova trditev, da je bilo z zapisom njegovega imena in priimka v zvezi z resnično informacijo o petkratnem umoru leta 1966, poseženo v njegovo zasebnost, le na videz protislovna. 102. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije - KZ določa, da imajo obsojenci po prestani kazni zapora vse pravice, ki so določene v ustavi, zakonih in drugih predpisih. Tudi storilec najhujših kaznivih dejanj ima po prestani kazni nedvomno upravičen interes, da se brez upravičenega razloga ponovno ne opozarja javnosti na njegovo identiteto v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem. Smisel kaznovanja storilca kaznivega dejanja je med drugim tudi, da se storilec po prestani kazni resocializira in aktivno vključi v okolje. Takega cilja pa brez dvoma ni mogoče doseči, če se njegova identiteta v zvezi s časovno odmaknjenim kaznivim dejanjem, izključi iz sfere njegove zasebnosti.

9.Pravica do zasebnosti pa sama po sebi ne more preprečiti nobene objave v zadevah, ki so v splošnem interesu javnosti. Za odločitev ali ima ravnanje tožene stranke element nedopustnosti, je zato bistvena ugotovitev ali je bila objava tožnikovega imena in priimka (razkritje tožnikove identitete) v splošnem interesu javnosti. Splošnega interesa javnosti ni mogoče enačiti s pojmom radovednosti, temveč ga je treba presojati kot upravičenje do izčrpne informacije v kontekstu objavljenega članka.

10.Tožena stranka je objavila podroben članek o dvojnem umoru, "seznam najhujših umorov na Slovenskem" pa je v kontekstu splošnega interesa javnosti dodatek, ki umešča v članku obravnavana umora po svoji "teži" v določeno razmerje do najhujših kaznivih dejanj v preteklosti. S tem v zvezi pa razkritje tožnikove identitete načeloma ni nujno v splošnem interesu javnosti in lahko predstavlja nedopusten poseg v sfero tožnikove zasebnosti.

11.Ugotavljanje obstoja nedopustnega škodljivega dejstva (kot elementa toženkine odškodninske obveznosti) je tako v konkretnem primeru povezano s presojo konflikta med tožnikovo osebnostno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave Republike Slovenije) in toženkino svobodo izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo tako relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločitev revizijskega sodišča pa ima podlago v drugem odstavku 380. člena ZPP.

12.Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. 1: Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-25/95. Op. št. 2: Primerjaj dr. Rok Lampe, Sistem pravice do zasebnosti, Ljubljana 2004, str. 271.