Jedro

Element oderuške pogodbe je tudi obstoj očitnega nesorazmerja med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2010-63 z dne 26. 7. 2010, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je III. točka najemne pogodbe z dne 20. 6. 2008, sklenjene med pravdnima strankama, glede višine najemnine nična, in da znaša pravična najemnina 350,00 EUR mesečno. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek, da je toženec dolžan vrniti tožnici 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2009. Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 1.362,84 EUR, v primeru zamude v zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje.

Zoper navedeno sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala, hkrati pa je vpogledalo v najemno pogodbo z dne 25. 8. 2008, česar ni predlagala nobena stranka. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je vpogledalo v dva pravdna spisa, ne da bi navedlo, v katere listine v teh dveh spisih je vpogledalo. Nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je priča K. prepričljivo izpovedovala, saj meni, da je ta izpovedovala za potrebe in v korist toženca. Toženec tako po njeni oceni ni dokazal, da je imel možnost oddati sporno nepremičnino drugemu v najem za višjo najemnino, zato ni dokazal, da ni izkoristil tožničine stiske. Poudarja še, da ni imela namena plačevati najemnine, pač pa odkupiti nepremičnino nazaj, o čemer je bila s tožencem ustno dogovorjena. Toženec pa si je izgovoril nesorazmerno korist v nasprotju s tistim, kar se ji je ustno zavezal. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008). Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbene trditve, ki naj bi utemeljevale tožbeni zahtevek na ugotovitev delne ničnosti najemne pogodbe z dne 20. 6. 2008 (glede višine najemnine), ne omogočajo ugoditve tožbenemu zahtevku. Tožnica je namreč zatrjevala, da jo je toženec pri določitvi višine najemnine v znesku 1.100,00 EUR spravil v zmoto ter da je izkoristil njeno nevednost, stisko in težko gmotno stanje ter jo tako napeljal k podpisu pogodbe. V pogodbi določena najemnina se ji zdi pretirana, zato meni, da je oderuška.

Tožnica je tako zatrjevala zmoto oziroma napako volje pri sklenitvi najemne pogodbe, kar pa v skladu s 1. odstavkom 94. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) povzroči izpodbojnost pogodbe in ne njene ničnosti, katere ugotovitev s tožbo zahteva.

Nadalje je tožnica zatrjevala, da je toženec izkoristil njeno stisko, nevednost in težko gmotno stanje, kar pa, tudi če bi se to v dokaznem postopku, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, izkazalo za resnično (pa se ni), samo po sebi še ne bi povzročilo (delne) ničnosti najemne pogodbe. Tožnica namreč ni zatrjevala, da bi si toženec s tem, ko naj bi izkoristil njeno stisko ali težko premoženjsko stanje ali nezadostno izkušenost ali lahkomiselnost, izgovoril zase ali za koga tretjega korist, ki bi bila v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu (1. odstavek 119. člena OZ). Tožnica tako ni zatrjevala objektivnega elementa oderuštva, to je obstoja očitnega nesorazmerja med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. O oderuški pogodbi, ki je sicer nična, namreč govorimo le, če sta hkrati izpolnjena objektivni in subjektivni element. Pritožbena trditev, da si je toženec izgovoril očitno nesorazmerno korist v nasprotju s tistim, kar se je zavezal tožnici, ki tudi sicer ostaja le na pavšalni ravni, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Tožnica je namreč pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le subjektivni element oderuške pogodbe.

Ne glede na navedeno pa se v zvezi z zatrjevanim subjektivnim elementom oderuške pogodbe pritožbeno sodišče v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi če je bila tožnica zaradi poroštva res v finančni stiski, še ni bila prisiljena skleniti sporne najemne pogodbe za stanovanjsko hišo z gospodarskim poslopjem, pač pa bi lahko vzela v najem manjše stanovanje za precej nižjo najemnino. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da iz izvedenih dokazov (izpovedb strank in prič) ne izhaja, da bi toženec kakorkoli izkoristil tožničino stisko, saj je imel možnost oddati nepremičnino drugemu najemniku za precej višjo najemnino. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja in se nanjo sklicuje. Ker pa že tožničine trditve niso takšne, da bi omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku (tudi če bi bile vse dokazane), so pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo pomanjkljivo izveden dokazni postopek in ki poizkušajo prikazati, da toženec ni dokazal, da ni izkoristil tožničine stiske, tudi sicer nerelevantne. Zato pritožbeno sodišče na njih podrobneje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbena trditev o tem, da je imela tožnica namen s plačili najemnin odkupiti nepremičnino, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnica tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. O tem je sicer izpovedovala, vendar pa izpovedba stranke ne more nadomestiti trditvene podlage (212. člen ZPP).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).