Jedro

Glede na to, da je toženka na eni strani ugotovila, da je tožnikova prošnja nekonkretizirana, je nerazumljiva njena ocena, da dopolnitev prošnje ni bila potrebna. Ob ugotovitvi, da tožnikova prošnja ni dovolj konkretizirana, in še posebej ob dejstvu, da je tožnik že v prošnji zaprosil za rok, v katerem bi lahko prošnjo dopolnil s predložitvijo osnutka ustavne pritožbe, bi morala toženka po presoji sodišča tožnika pozvati, da konkretizira okoliščine oziroma dejstva, zaradi katerih meni, da je sodna odločba, ki jo želi izpodbijati z ustavno pritožbo, nezakonita oziroma mu krši določeno pravico, ali mu vsaj omogočiti, da svojo prošnjo dopolni.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 333/2024 z dne 28. 3. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo, št. Bpp 333/2024 z dne 28. 3. 2024, je toženka zavrnila prošnjo tožnika z dne 19. 3. 2024 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru v zadevi I K 42661/2022 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 42661/2022 z dne 7. 2. 2024.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik vložil obravnavano prošnjo in predlagal izvajalca BPP. Toženka pojasni, da mora prosilec v skladu z določbami 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) za dodelitev BPP kumulativno izpolnjevati materialni ali t.i. subjektivni kriterij in vsebinski ali t.i. objektivni kriterij po 24. členu ZBPP. V tej zvezi citira prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP.

3.Toženka v nadaljevanju pojasni, da je ustavna pritožba posebno pravno sredstvo, s katerim je mogoče pred Ustavnim sodiščem uveljavljati kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjenih s posamičnimi akti državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil. Ker je izčrpanost vseh pravnih sredstev pogoj za obravnavo ustavne pritožbe, so njen predmet praviloma odločitve Vrhovnega sodišča. Toženka dodaja, da Ustavno sodišče presoja, ali so bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so sicer nastale z nižjimi sodbami ali upravnimi odločbami (ali z ravnanjem), kasneje v postopku odpravljene, ter pojasnjuje, da Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem, ki bi sodilo o pravilnosti in zakonitosti njihovih odločitev. Toženka nadalje povzema še določbe prvega odstavka 50. člena, prvega odstavka 52. člena ter prvega odstavka 53. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS), ki določajo zakaj in zoper kaj se ustavna pritožba lahko vloži, kaj mora vsebovati ter rok za njeno vložitev.

4.Toženka ugotavlja, da tožnik kot razloge za vložitev ustavne pritožbe navaja kršitve 2., 14., in 21. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) ter 5. in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP)1, v zvezi s tem pa namerava predlagati znižanje zaporne kazni, ker je ta določena previsoko, in uveljavljati kršitev 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), neprevajanje dokumentacije ter nesorazmernost sankcije, glede na to, da tožnik kot obdolženec, v vozilu ni imel migrantov. Toženka navaja, da tožnik s prošnjo ni izkazal izpolnjenosti objektivnega kriterija za dodelitev BPP, saj je le pavšalno navedel določbe, ki naj bi mu bile kršene, ni pa navedel nobene konkretne kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, niti ni navedel, s katerim pravnim aktom ter na kakšen način naj bi mu bile te pravice in svoboščine kršene. Toženka nadaljuje, da ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi tožnik lahko predlagal znižanje zaporne kazni, uveljavljal kršitev 308. člena KZ-1, ponovno zatrjeval neprevajanje dokumentacije in nesorazmernost sankcije, ter da takšne navedbe po vsebini ne predstavljajo razlogov, ki bi se z ustavno pritožbo lahko uveljavljali. Toženka pojasnjuje, da tožnik v prošnji v zvezi s postopkom pred Višjim sodiščem v Kopru in Vrhovnim sodiščem RS oziroma sodbo Vrhovnega sodišča RS, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: ZVZ), ne zatrjuje nobenih konkretnih kršitev ustavnih pravic, človekovih pravic ali temeljnih svoboščin in ne navaja razlogov, ki bi konkretno kršitev utemeljevali oziroma ne zatrjuje, da se do takih ugovorov Vrhovno sodišče ne bi opredelilo, zato toženka sklepa, da tožnik v postopku pred Vrhovnim sodiščem očitno ni izkazal specifičnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na navedeno, toženka tožniku ni določila roka, v katerem bi prošnjo lahko dopolnil, saj je ocenila, da to, glede na navedbe v prošnji, ni bilo potrebno.

5.Toženka s sklicevanjem na tretjo alinejo prvega odstavka 53. člena ZUstS pojasnjuje, da ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti s splošnim sklicevanjem na navedbe in utemeljitve, vsebovane v pravnih sredstvih, izčrpanih pred vložitvijo ustavne pritožbe, ampak je v njej treba izrecno navesti razloge, ki naj bi jo utemeljevali, česar pa tožnikova prošnja ni vsebovala, zato sodišče o utemeljenosti tožnikove prošnje ni moglo odločiti. Toženka dodaja, da dejstvo, da tožnik ni zadovoljen s sodbo, s katero je bila zavrnjena njegova ZVZ, oziroma z izidom predmetnega kazenskega postopka, ne more pomeniti razloga, za vložitev ustavne pritožbe, ter poudarja, da zgolj zakonska možnost vložitve določenega pravnega sredstva še ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve BPP za pravno sredstvo v smislu, kot to velja za prvostopenjski postopek. Toženka še pojasnjuje, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji, pri čemer se sklicuje na stališča domačih sodišč2 in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V postopku s pravnimi sredstvi je torej, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi BPP mogoče upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh. Glede na vse navedeno je toženka zaključila, da tožnik, glede na razloge, ki jih navaja v prošnji, ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP, saj z ustavno pritožbo nima verjetnih izgledov za uspeh in je njegova prošnja za BPP očitno nerazumna. Zato je njegovo prošnjo za dodelitev BPP zaradi neizpolnjevanja pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnila, ne da bi presojala izpolnjevanje subjektivnega kriterija, saj morajo biti vsi pogoji za dodelitev BPP kumulativno izpolnjeni.

Tožba in nadaljnji potek upravnega spora

6.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Kot uvodoma navaja, jo izpodbija iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se v celoti ugodi njegovi prošnji za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem z ustavno pritožbo, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje toženki; kot izbranega odvetnika pa naj se določi odvetnika A. A. V vsakem primeru zahteva, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.V tožbi uvodoma navaja, da je zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem, da prestaja zaporno kazen ter da je brez premoženja in dohodka.

8.V nadaljevanju tožbe tožnik obširno pojasnjuje kršitve, ki naj bi bile v kazenski zadevi storjene in v zvezi s katerimi namerava vložiti ustavno pritožbo. Tako navaja, da namerava ustavno pritožbo vložiti zaradi kršitev 2., 14., 21., 22. in 24. člena Ustave ter 5. in 6. člena EKČP, ki jih je že vse uveljavljal v pravnih sredstvih. Trdi, da je kazenska sodba nezakonita, saj je sodišče napačno zaključilo, da je izpolnil vse subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1. Sodbi očita, da ni razumljiva in obrazložena ter nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ugovarja, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja po 2. in 6. členu EKČP, ker v spis dne 23. 11. 2022 ni vpogledal tožnik, ampak njegova prejšnja zagovornica, ki pa z zadevo ni bila seznanjena, saj so bili pred njo postavljeni že trije zagovorniki. Tožnik trdi, da iz izreka sodbe ne izhaja, da so izpolnjeni znaki kvalificiranega kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Meni, da ni bilo pogojev, da se sprejme njegovo priznanje krivde, saj sodišče v zvezi s tem ni opravilo celovite presoje, ter da je sodba sodišča prve stopnje protispisna in obremenjena z bistveno kršitvijo določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

9.Tožnik (ob sklicevanju na strokovno literaturo) izraža svoj pravni pogled in interpretacijo določbe 308. člena KZ-1 ter ugovarja kršitev materialnega prava, saj zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 niso bili izpolnjeni, ker ni bilo dokazano, da bi bil član hudodelske družbe. Ocena sodišča je po njegovem mnenju preohlapna, saj zakonske znake širi na potencialne in negotove dogodke ter pozablja, da niti v opisu kaznivega dejanja niti iz dejanskega stanja ne izhaja nič konkretnega, kako so bili tujci v vozilu ogroženi, posledično pa je pravna kvalifikacija v sodbi napačna, saj ni podprta z opisom dejanja niti z dokazi v spisu. Tožnik s sklicevanjem na sodno prakso zatrjuje, da so mu bila kršena temeljna načela kazenskega prava, zlasti načelo iskanja materialne resnice ter ustavno jamstvo domneve nedolžnosti. Meni, da mu je bila v povezavi s pravico do poštenega sojenja kršena tudi pravica do obrambe, saj njegov zagovornik ni prejel spisa zadeve. Zagovornik pa ima pravico in dolžnost, da se za zastopaje obdolženca pripravi, za kar pa potrebuje ustrezen čas.

10.Tožnik nadalje ugovarja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker sodišče ni prevedlo, niti se ni opredelilo do vse dokumentacije, ki bi jo pri odločanju moralo upoštevati, ter ni zaslišalo B. B., ki bi potrdil, da so očitki v obtožbi zoper tožnika neresnični ter da pri tožniku obstajajo olajševalne okoliščine. Tožnik povzema 285. c člen ZKP in navaja, da je krivdo priznal, čeprav ni razumel obtožbe, ker mu je tako rekla prejšnja odvetnica, da je bil v sklenitev sporazuma o priznanju krivde prisiljen, ter našteva katere ustavne pravice so mu bile posledično kršene. Tožnik meni, da je institut sporazuma o priznanju krivde v ZKP v neskladju z Ustavo in se pri tem sklicuje na sodno prakso Ustavnega sodišča in strokovno literaturo.

11.V zvezi z odmero kazni tožnik navede, da sodišče ni pravilno ovrednotilo obremenilnih oziroma olajševalnih okoliščin ter ugovarja kršitev po 374. členu v zvezi z 371. členom ZKP. Sodišču očita tudi kršitev načela zakonitosti in načela enakega varstva pravic, saj pri odmeri kazni ni upoštevalo sodne prakse v primerljivih zadevah. Tožnik ugovarja tudi, da mu je bil varnostni ukrep odvzema telefona in SIM kartice izrečen, ne da bi sodišče prve stopnje ta ukrep skladno s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 ustrezno obrazložilo in podkrepilo. Ne strinja pa se tudi z odločitvijo sodišča, da mora plačati stroške kazenskega postopka ter nagrado in potrebne izdatke za zagovornika.

12.V nadaljevanju tožbe tožnik povzema zakonske določbe, relevantne za presojo izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP, ter navaja, da bo, če mu BPP ne bo odobrena, moral sam plačati odvetniške stroške, kar bo poglobilo njegove finančne težave in mu okrnilo sredstva za preživetje, to pa je v nasprotju z ZBPP. Zatrjuje še, da je z izpodbijano odločbo zaradi svojega stanu (kot brezposeln pek) diskriminiran v primerjavi z vsemi drugimi upravičenci, katerim je BPP v celoti odobrena in jim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij. S tem je tožniku kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS v povezavi s 1. členom ZBPP, po katerem je ta zakon namenjen uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakosti pred zakonom, kar pomeni, da prosilec za BPP ne sme biti diskriminiran zaradi nobene svoje osebne okoliščine. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Kot predlagane dokaze je v tožbi navedel izpodbijano odločbo in svoje zaslišanje.

13.Tožba s prilogo je bila vročena toženki, ki odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka

14.Tožba je utemeljena.

15.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem, za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru v zadevi I K 42661/2022 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 42661/2022 z dne 7. 2. 2024.

16.Toženka je svojo odločitev oprla na 24. člen ZBPP. Ta v prvem odstavku določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po tretjem odstavku istega člena se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

17.Navedena zakonska podlaga organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Pri tem gre predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot je na primer zamuda prekluzivnega roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. ZBPP v 24. členu daje organu za BPP podlago, da zgolj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Obseg oziroma meje tega preizkusa zakonodajalec opredeljuje s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki so ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je zakonodajalec določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

18.Toženka je ocenila, da tožnik z ustavno pritožbo nima izgledov za uspeh iz razloga, ker v prošnji z dne 19. 3. 2024 ni konkretno navedel, na kakšen način naj bi mu bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine in ni navedel s katerim pravnim aktom naj bi mu bile človekove pravice ali temeljne svoboščine kršene. Toženka je ocenila še, da tožnikove navedbe po vsebini sploh ne predstavljajo razlogov, ki se jih lahko izpodbija z ustavno pritožbo.

19.Ugotovitev toženke, da tožnik v prošnji z dne 19. 3. 2024 ni navedel pravnega akta v zvezi s katerim namerava vložiti ustavno pritožbo, ne drži. Tožnik je v prošnji namreč navedel, da potrebuje BPP za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru v zadevi I K 42661/2022 in sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 7. 2. 2024, kar izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, prošnji pa je priložil standardiziran obrazec prošnje za dodelitev BPP, kjer je pod III. točko navedel, da gre za pravno zadevo v zvezi z ustavno pritožbo proti sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 42661/2022. Prvo in drugo stran navedene sodbe Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova ZVZ, je prošnji tudi priložil.

20.V zvezi z razlogi za vložitev ustavne pritožbe se je tožnik v prošnji skliceval na 2., 14. in 21. člen Ustave ter 2. in 6. člen EKČP ter navedel, da bo predlagal znižanje zaporne kazni ter ugovarjal kršitev 308. člena KZ-1, neprevajanje dokumentacije ter nesorazmernost sankcije. Toženka je za navedene tožnikove ugovore ocenila, da že po vsebini ne predstavljajo razlogov, ki bi se lahko z ustavno pritožbo izpodbijali, s čimer pa se sodišče ne strinja. Ugovor, da je bila tožniku kazenska sankcija določena nesorazmerno visoko, bi namreč lahko predstavljal kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, ki se v sodnih postopkih izraža predvsem skozi pravico do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Vrhovno sodišče pa bi prekršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave tedaj, če bi tožniku kazensko sankcijo odmerilo arbitrarno oziroma brez razumne pravne obrazložitve. Tudi ugovor neprevajanja dokumentacije bi lahko predstavljal kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj ustavni standardi poštenega sojenja zahtevajo, da mora biti vsakomur, tudi tistemu, ki ne razume ali ne govori jezika državnega organa, omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, in tako v njem tudi ustrezno sodeluje.

21.Glede na to, da je toženka na eni strani ugotovila, da je tožnikova prošnja nekonkretizirana, je nerazumljiva njena ocena na drugi strani, da dopolnitev prošnje ni bila potrebna. Ob ugotovitvi, da tožnikova prošnja ni dovolj konkretizirana, in še posebej ob dejstvu, da je tožnik že v prošnji zaprosil za rok, v katerem bi lahko prošnjo dopolnil s predložitvijo osnutka ustavne pritožbe, bi morala toženka po presoji sodišča tožnika pozvati, da konkretizira okoliščine oziroma dejstva, zaradi katerih meni, da je sodna odločba, ki jo želi izpodbijati z ustavno pritožbo, nezakonita oziroma mu krši določeno pravico, ali mu vsaj omogočiti, da svojo prošnjo dopolni.

22.Sodišče še dodaja, da je toženka zaključek, da tožnik nima izgleda za uspeh z ustavno pritožbo, oprla izključno na njegove navedbe v prošnji, ne da bi preizkus v predpisanem okviru opravila na podlagi vsebine sodbe Vrhovnega sodišča, št. I Ips 42661/2022 z dne 7. 2. 2024. Toženka je le pavšalno navedla, da prosilec v postopku pred Vrhovnim sodiščem očitno ni izkazal specifičnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, svoje ugotovitve pa ni z ničemer podkrepila. Čeprav je tožnik prošnji priložil le prvo in drugo stran sodbe Vrhovnega sodišča, pa ne gre prezreti, da daje prvi odstavek 33. člena ZBPP toženki pooblastilo, da zbere podatke kadar in če je to potrebno, da se dodeli BPP (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZBPP).

23.Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je bil 24. člen ZBPP v konkretnem primeru nepravilno (v smislu, da vsaj preuranjeno) uporabljen. Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem ponovno odloči o tožnikovi prošnji, ob upoštevanju stališč iz te sodbe.

24.Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 namreč pomeni zgolj možnost, ki se kot izjema od splošnega koncepta upravnega spora, kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

25.Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo in na njej izvedlo predlagane dokaze (zaslišanje tožnika), saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

26.Ker je tožnik v tožbi predlagal, da o njej odloči Upravno sodišče v Ljubljani, sodišče še pojasnjuje, da je krajevna pristojnost upravnega sodišča določena z zakonom, v 9. členu ZUS-1. Tožnik se je ob vložitvi tožbe nahajal v ZPKZ Koper, izpodbijano odločbo pa je izdalo Okrožno sodišče v Kopru, zato je na podlagi določbe 2. alineje tretjega odstavka 9. člena ZUS-1 za odločanje o predmetni tožbi pristojen zunanji oddelek Upravnega sodišča v Novi Gorici.

K II. točki izreka

27.Glede na odločitev je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, je sodišče tožniku, ki ga je zastopal odvetnik, po drugem odstavku 3. člena Pravilnika priznalo pavšalni znesek povračila stroškov 285,00 EUR, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečan za uveljavljani 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora toženka povrniti v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

28.Tožnik je ob vložitvi tožbe podal tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse zanjo. O tem predlogu sodišče ni posebej odločalo, saj je tožnik plačila sodne takse za tožbo oproščen že na podlagi samega zakona, to je določbe šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača.

-------------------------------

1Tožnik sicer po pomoti namesto EKČP navede KZ-1.

2Toženka se sklicuje na zadeve Ustavnega sodišča Up-729/03 in U-I-187/04, Vrhovnega sodišča X Ips 226/2014 in Upravnega sodišča I U 174/2017.

3Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča Up-50/05-12 z dne 15. 3. 2007.

4Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Up-1267/23-21 z dne 18. 4. 2024.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/3

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.