Jedro

Zelo strogo zastavljeni oprostitveni razlogi pri objektivni odgovornosti izpričujejo strožjo naravo objektivne v primerjavi s krivdno odgovornostjo, kar mora dobiti tudi svoj odsev pri končni razsoji o deležih odgovornosti obeh udeležencev v prometu. Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno ravnanje tožnika,je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje voznika nevarne stvari - zavarovanke tožene stranke - pri tem pa seveda upoštevati njeno strožjo objektivno odgovornost. Motorno vozilo je že samo po sebi nevarna stvar, ki v bistvu z udeležbo v prometu vedno pomeni potencialno povečano nevarnost za ostale udeležence v cestnem prometu in že glede na svojo naravo lahko povzroči najhujše možne posledice.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se delno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku namesto 2,430.000,00 (dva milijona štiristo trideset tisoč 00/100) SIT odškodnino za imaterialno škodo v znesku 4,050.000,00 (štiri milijone petdeset tisoč 00/100) SIT.

V ostalem se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdi delno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 32.984,00 (dvaintrideset tisoč devetsto štiriinosemdeset 00/100) SIT v 15. dneh pod pretnjo izvršbe.

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da je tožnik kot pešec s svojo nepravilno hojo prispeval k prometni nesreči z dne 3/3-1986, v kateri je bil hudo telesno poškodovan, 70%, druga udeleženka - zavarovanka tožene stranke - pa 30%, naložilo toženi stranki dolžnost plačila tožeči stranki le odškodnino za imaterialno škodo v znesku 2,430.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka te sodbe dalje do plačila.

Odločitev o stroških pravdnega postopka je pridržalo za poznejšo sodbo, tožbeni zahtevek za imaterialno škodo pa je v presežku kot neutemeljen zavrnilo.

Proti takšni odločitvi se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija le odločitev o deljeni odgovornosti. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v "smislu navedb pritožbe".

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene in potrditev izpodbijane delne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila v obravnavani zadevi v prometni nesreči udeležena pešec - tožnik in osebni avtomobil, katerega je šteti za nevarno stvar. Izhodišče za presojo razdelitve odgovornosti tožnika kot pešca in odgovorne osebe - imetnice motornega vozila (tožeča stranka v pritožbi uveljavlja razmerje 20 : 80, sodišče prve stopnje pa ga je določilo na 70 : 30) so zakonske določbe o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in še posebej o konkurenci med odgovornostjo imetnika nevarne stvari in odgovornostjo udeleženca, ki v prometu ni udeležen z nevarno stvarjo. Zakon postavlja na prvo mesto odgovornost imetnika nevarne stvari, ko z domnevo vzročnosti uzakonja njegovo objektivno odgovornost, saj določa, da se za škodo v zvezi z nevarno stvarno šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Te odgovornosti se lahko otrese le, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi dostavek 177. člena ZOR), in v primerih, ko dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek navedenega člena), deloma pa se oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma sam kriv za škodo, oziroma deloma prispeval k njej (tretji odstavek citiranega člena). Zelo strogo zastavljeni oprostitveni razlogi izpričujejo strožjo naravo objektivne v primerjavi s krivdno odgovornostjo, kar mora dobiti tudi svoj odsev pri končni razsoji o deležih odgovornosti obeh udeležencev v prometu.

Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno ravnanje tožnika, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tud krivdno ravnanje voznika nevarne stvari - zaravarovanke tožene stranke - pri tem pa seveda upoštevati njeno strožjo objektivno odgovornost. Prvostopno sodišče je tako tudi ravnalo, vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča pri tem v premajhni meri upoštevalo prav to strožjo naravo objektivne odgovornosti. Motorno vozilo je že samo po sebi nevarna stvar, ki v bistvu z udeležbo v prometu vedno pomeni potencialno povečano nevarnost za ostale udeležence v cestnem prometu in že glede na svojo naravo lahko povzroči najhujše možne posledice.

V obravnavanem primeru, ko sta tako tožnik kot tudi zavarovanka tožene stranke oba kršila cestnoprometne predpise, kot pravilno in natančno izhaja iz razlogov izpodbijane delne sodbe, in kar pritožbeno sodišče tudi v celoti povzema - torej, ko gre za zakrivljeno ravnanje obeh, je izhodišče za presojo deležev odgovornosti obeh povzročiteljev škodnega dogodka še vedno objektivna odgovornost. Ob tehtanju stopnje krivde v ravnanju obeh udeležencev je glede na že navedene pravilne razloge izpodbijane delne sodbe (teh pritožba tudi ne graja) sicer višja odgovornost na tožnikovi strani, toda ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti je pravilen rezultat merjenja deležev, upoštevaje obe obliki odgovornosti, v razmerju 50 : 50. V takšnem obsegu je pritožbeno sodišče, zaradi pravilne uporabe materialnega prava tudi spremenilo na prvi stopnji zmotno ugotovljene deleže obeh udeležencev.

Glede na spremenjeno razmerje deležev se pokaže, da je pritožba le delno utemeljena in v tem ji je bilo potrebno ugoditi. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano delno sodbo v skladu s četrtim odstavkom 373. člena ZPP, potem ko ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti - drugi odstavek 365. člena istega zakona, spremenilo tako, da je na prvi stopnji prisojeno odškodnino v uveljavljani višini, razen za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko je zahtevku ugodilo le do višine 5,000.000,00 SIT, oziroma za vse postavke v skupnem znesku 8,100.000,00 SIT znižalo za delež tožnikove sokrivde v višini 50% na znesek 4,050.000,00 SIT. V ostalem (do soodgovornosti le do 20%) pa je pritožba tožeče stranke neuspešna in jo je pritožbeno sodišče zato v tem delu kot neutemeljeno tudi zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške za sestavo pritožbe v pravilni višini 800 točk, kar glede na veljavno Odvetniško tarifo v času odločanja znaša 53.200,00 SIT. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v višini 62%, kar predstavlja glede na stroške pritožbenega postopka 32.984,00 SIT, kolikor ji je tožena stranka tudi dolžna povrniti.

Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v pritožbi podala tudi predlog za taksno oprostitev, o katerem bo moralo odločati sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se delno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku namesto 2,430.000,00 (dva milijona štiristo trideset tisoč 00/100) SIT odškodnino za imaterialno škodo v znesku 4,050.000,00 (štiri milijone petdeset tisoč 00/100) SIT.

V ostalem se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdi delno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 32.984,00 (dvaintrideset tisoč devetsto štiriinosemdeset 00/100) SIT v 15. dneh pod pretnjo izvršbe.

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da je tožnik kot pešec s svojo nepravilno hojo prispeval k prometni nesreči z dne 3/3-1986, v kateri je bil hudo telesno poškodovan, 70%, druga udeleženka - zavarovanka tožene stranke - pa 30%, naložilo toženi stranki dolžnost plačila tožeči stranki le odškodnino za imaterialno škodo v znesku 2,430.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka te sodbe dalje do plačila.

Odločitev o stroških pravdnega postopka je pridržalo za poznejšo sodbo, tožbeni zahtevek za imaterialno škodo pa je v presežku kot neutemeljen zavrnilo.

Proti takšni odločitvi se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija le odločitev o deljeni odgovornosti. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v "smislu navedb pritožbe".

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene in potrditev izpodbijane delne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila v obravnavani zadevi v prometni nesreči udeležena pešec - tožnik in osebni avtomobil, katerega je šteti za nevarno stvar. Izhodišče za presojo razdelitve odgovornosti tožnika kot pešca in odgovorne osebe - imetnice motornega vozila (tožeča stranka v pritožbi uveljavlja razmerje 20 : 80, sodišče prve stopnje pa ga je določilo na 70 : 30) so zakonske določbe o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in še posebej o konkurenci med odgovornostjo imetnika nevarne stvari in odgovornostjo udeleženca, ki v prometu ni udeležen z nevarno stvarjo. Zakon postavlja na prvo mesto odgovornost imetnika nevarne stvari, ko z domnevo vzročnosti uzakonja njegovo objektivno odgovornost, saj določa, da se za škodo v zvezi z nevarno stvarno šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Te odgovornosti se lahko otrese le, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi dostavek 177. člena ZOR), in v primerih, ko dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek navedenega člena), deloma pa se oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma sam kriv za škodo, oziroma deloma prispeval k njej (tretji odstavek citiranega člena). Zelo strogo zastavljeni oprostitveni razlogi izpričujejo strožjo naravo objektivne v primerjavi s krivdno odgovornostjo, kar mora dobiti tudi svoj odsev pri končni razsoji o deležih odgovornosti obeh udeležencev v prometu.

Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno ravnanje tožnika, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tud krivdno ravnanje voznika nevarne stvari - zaravarovanke tožene stranke - pri tem pa seveda upoštevati njeno strožjo objektivno odgovornost. Prvostopno sodišče je tako tudi ravnalo, vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča pri tem v premajhni meri upoštevalo prav to strožjo naravo objektivne odgovornosti. Motorno vozilo je že samo po sebi nevarna stvar, ki v bistvu z udeležbo v prometu vedno pomeni potencialno povečano nevarnost za ostale udeležence v cestnem prometu in že glede na svojo naravo lahko povzroči najhujše možne posledice.

V obravnavanem primeru, ko sta tako tožnik kot tudi zavarovanka tožene stranke oba kršila cestnoprometne predpise, kot pravilno in natančno izhaja iz razlogov izpodbijane delne sodbe, in kar pritožbeno sodišče tudi v celoti povzema - torej, ko gre za zakrivljeno ravnanje obeh, je izhodišče za presojo deležev odgovornosti obeh povzročiteljev škodnega dogodka še vedno objektivna odgovornost. Ob tehtanju stopnje krivde v ravnanju obeh udeležencev je glede na že navedene pravilne razloge izpodbijane delne sodbe (teh pritožba tudi ne graja) sicer višja odgovornost na tožnikovi strani, toda ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti je pravilen rezultat merjenja deležev, upoštevaje obe obliki odgovornosti, v razmerju 50 : 50. V takšnem obsegu je pritožbeno sodišče, zaradi pravilne uporabe materialnega prava tudi spremenilo na prvi stopnji zmotno ugotovljene deleže obeh udeležencev.

Glede na spremenjeno razmerje deležev se pokaže, da je pritožba le delno utemeljena in v tem ji je bilo potrebno ugoditi. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano delno sodbo v skladu s četrtim odstavkom 373. člena ZPP, potem ko ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti - drugi odstavek 365. člena istega zakona, spremenilo tako, da je na prvi stopnji prisojeno odškodnino v uveljavljani višini, razen za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko je zahtevku ugodilo le do višine 5,000.000,00 SIT, oziroma za vse postavke v skupnem znesku 8,100.000,00 SIT znižalo za delež tožnikove sokrivde v višini 50% na znesek 4,050.000,00 SIT. V ostalem (do soodgovornosti le do 20%) pa je pritožba tožeče stranke neuspešna in jo je pritožbeno sodišče zato v tem delu kot neutemeljeno tudi zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške za sestavo pritožbe v pravilni višini 800 točk, kar glede na veljavno Odvetniško tarifo v času odločanja znaša 53.200,00 SIT. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v višini 62%, kar predstavlja glede na stroške pritožbenega postopka 32.984,00 SIT, kolikor ji je tožena stranka tudi dolžna povrniti.

Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v pritožbi podala tudi predlog za taksno oprostitev, o katerem bo moralo odločati sodišče prve stopnje.