Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po določbi 1. odstavka 2. člena splošnih pogojev zavarovalnica ne krije in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom, z ravnanjem, ki ga zavarovanec opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico, z vednostjo o pokvarjenosti ali o pomanjkljivosti blaga, izdelkov ali storitev in zavestno kršitvijo veljavnih predpisov (splošnih in poslovnih glede na dejavnost). Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine solidarno od prve (tožnikov delodajalec) in druge toženke (zavarovalnica, kjer je imela prva toženka za primere nesreče pri delu zavarovano svojo odgovornost). Obrazložitev sodišča o izključitvi odgovornosti drugo tožene stranke temelji zgolj na sprejetem zaključku o subjektivni odgovornosti prvo tožene stranke. Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine solidarno od obeh toženih strank. V konkretnem primeru se toženi stranki ne štejeta za enotno pravdno stranko, zato se učinki pravdnih dejanj posamezne tožene stranke ne raztezajo na drugo toženo stranko. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka ni solidarna dolžnica, najmanj preuranjen. Drugo tožena stranka ni zatrjevala, da bi prvo tožena stranka kot pravna oseba ravnala naklepno, ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile s strani delavcev prvo tožene stranke storjene kršitve, ki se nanašajo na varstvo pri delu, pa ne izključujejo solidarne odgovornosti drugo tožene stranke.
Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - delno spremeni v I. točki v zvezi s prvo alinejo III. točke izreka tako, da se prisojena odškodnina za nematerialno škodo zviša na 17.140,00 EUR (namesto 13.140,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2009 do plačila ter - delno razveljavi v nespremenjenem delu 1. alineje ter v 3. in 5. alineji III. točke izreka ter v IV. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o ostalih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 13.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2009 dalje do plačila in v znesku 6.085,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka) ter mu na račun zapadlih obresti na plačani nesporni del odškodnine plačati znesek 1.790,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka), vse v roku 8 dni, pod izvršbo. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo in sicer: - za razliko nematerialne škode v znesku 57.860,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 dalje do plačila, - za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska nematerialne škode 13.140,00 EUR od 18. 2. 2009 do 21. 2. 2009, - za razliko materialne škode v znesku 1.425,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2009 dalje do plačila, - za razliko iz naslova zapadlih obresti na izplačani nesporni del odškodnine v znesku 41,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2009 do plačila, - da je od 1. 1. 2010 dalje mesečno vnaprej in sicer do vsakega 10. dne v mesecu dolžna plačevati znesek 75,00 EUR iz naslova mesečne rente za tujo pomoč in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plača v roku 15 dni po pravnomočnosti, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu naprej, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti prvo toženi stranki stroške postopka v znesku 398,21 EUR, drugo toženi stranki v znesku 15,00 EUR, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).
Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in prvo tožena stranka.
Prvo tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je sodba zmotna v delu, da solidarna odgovornost drugo tožene stranke ni podana. Škodni dogodek se je zgodil 4. 4. 2006. Zavarovalna pogodba za zavarovanje civilne odgovornosti, ki je navedena v 10. točki obrazložitve, v času dogodka ni veljala, saj je potekla 17. 3. 2006. Strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da osnova za odgovornost drugo tožene stranke za dogodek ni podana po zavarovalni polici za gradbeno zavarovanje in je kot posredno priznava tudi drugo tožena stranka v zavarovalni polici za zavarovanje civilne odgovornosti, po kateri so zavarovane osebe tudi delavci prvo tožene stranke. Vendar je zaključek o tem, da je solidarna odgovornost drugo tožene stranke po civilni polici izključena, ne le dejansko, pač pa tudi pravno zmotna, posledično obrazložitve ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodbe je v nasprotju z listinsko dokumentacijo in trditveno podlago drugo tožene stranke ter z dejstvom delnega plačila odškodnine, ki ga je drugo tožena stranka že izvedla. Meni, da je razlaga splošnih pogojev v okviru 20. točke obrazložitve sodbe pretirano ekstenzivna v korist drugo tožene stranke. Osnovni namen zavarovalnega razmerja je v pokritju rizikov. Za izključitev odgovornosti drugo tožene stranke z vidika splošnih pogojev ni podlage. Sodba o tem nima vseh odločilnih razlogov oziroma so ti sami s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavek 339. člena ZPP). Izpodbijana sodba prvo toženi stranki očita opustitev varnostnih ukrepov. Tako ugotovljeno dejansko stanje, da je vzrok dogodku v opustitvi varnostnih ukrepov, ne ustreza izključevalnim pogojem po citiranih splošnih pogojih. Meni, da so podana določena neskladja tudi glede vrste in stopnje krivde glede domnevne kršitve veljavnih predpisov. Ker obrazložitev izhaja iz opustitve dolžnostnega ravnanja in k odgovornosti za mešano naključje, ne moremo govoriti o zavestni kršitvi varnostnih predpisov. Obstoj navadne malomarnosti odgovornosti po zavarovalni polici drugo tožene stranke ne more izključiti. Da je tako naziranje sprejela tudi drugo tožena stranka je pokazala z delnim plačilom odškodnine.
Prva tožena stranka se pritožuje (iz previdnosti) tudi zoper obsodilni del sodbe, saj meni, da v konkretnem postopku izvedeni dokazi ne potrjujejo opustitve varnostnih ukrepov. Opažanje izkopanih jam je eden od predpisanih načinov zavarovanja. Opažanje izkopanih jam je predpisano le v primeru, če imajo gradbene jame in izkopi, ki so globlji od 2 metrov in brežine urejene pod kotom, večjim od 45 stopinj. A.A. kot odgovorni vodja del je potrdil, da so bila pri izvajanju spoštovana vsa določila Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, pri čemer njegovo pričanje ni bilo deležno ustrezne presoje. Iz obrazložitve sodbe pa posredno izhaja stališče, da je opažanje gradbenih jam pravilo in edini možni način zaščite izkopov. Na tožniku je v vsakem primeru trditveno in dokazno breme glede vzroka (nedopustnega škodljivega dejstva). Opažanje gradbenih jam ni edini možni način izvedbe del ter je praviloma v praksi prej izjema kot pravilo. V konkretnem primeru je prvo tožena stranka zatrjevala in dokazovala, da niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo del z opažanjem gradbene jame. Iz previdnosti se pritožuje tudi zoper višino dosojene nepremoženjske škode, saj meni, da ni ustrezno individualizirana, glede na starost in spol tožnika ter glede na veljavno sodno prakso. Priglaša pritožbene stroške.
Zoper zavrnilni del sodbe razen druge in četrte alineje III. točke izreka, se pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v zvezi z določbo 212. člena ZPP in po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu in sicer tako zoper prvo kot drugo toženo stranko, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
Glede odgovornosti drugo tožene stranke: Nerazumljiva je odločitev sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka v zadevi ni solidarna dolžnica kljub dejstvu, da je bila med toženima strankama sklenjena pogodba o zavarovanju odgovornosti za tovrstne škodne dogodke in sicer po polici št. .... Drugo tožena stranka ni niti v odgovoru na tožbo niti v nadaljnjih vlogah podala določnih trditev v smeri izključitve svoje odgovornosti. Pomanjkljive trditvene podlage drugo tožene stranke ne morejo nadomestiti ugotovitve samega sodišča, do katerih je prišlo po izvedenem dokaznem postopku. Sodba je v tem delu obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 212. člena ZPP ter po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke za tožniku nastalo škodo, bi ob pravilni uporabi materialnega prava in določb sklenjene zavarovalne pogodbe moralo odločiti, da je drugo tožena stranka tožniku prav tako objektivno in solidarno odgovorna za nastalo škodo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča, da so bile s strani delavcev prvo tožene stranke storjene kršitve predpisov, ki se nanašajo na varstvo pri delu, ne izključujejo solidarne odgovornosti drugo tožene stranke. Po citirani določbi splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti bi bilo zavarovanje izključeno le v primeru, v kolikor bi bilo storjeno z ravnanjem same pravne osebe. Drugo tožena stranka ni niti zatrjevala, da bi prvo tožena stranka kot pravna oseba ravnala naklepno. Napačna je tudi odločitev sodišča, da ne obstaja kritje po sklenjeni pogodbi zavarovanja gradbene dejavnosti po polici št. .... Iz zavarovalne pogodbe ni mogoče sprejeti zaključka, kot ga je sprejelo sodišče v sodbi. V primeru, da se sklenjena pogodba in splošni pogoji med seboj izključujejo ali razlikujejo, so veljavna določila, kot so zapisana v polici. Pravna podlaga za rešitev konkretne zadeve so določbe posebnih pogojev PGR 02/04, ki so sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe in je to tudi izrecno zapisano v sklenjeni pogodbi. Po teh posebnih pogojih pa je zavarovalnica dolžna plačati tudi odškodnino za zahtevke delavcev zavarovanca in sicer do višine 2-kratnega zneska zavarovalnega kritja.
Glede nematerialne škode: Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zelo močne bolečine trpel stalno le 4 dni, občasno pa 14 dni, bolečine srednje intenzitete stalno 2 meseca, občasno 3 mesece in občasno še sedaj, blažje bolečine pa je trpel konstantno 6 mesecev, občasno še sedaj. Takšna ugotovitev sodišča sicer izhaja iz navedb izvedenca, ki pa je v svojem mnenju izrecno poudaril, da je pri mnenju upošteval le medicinsko dokumentacijo tožnika za čas do hospitalizacije in da je njegova ocena sicer približna. Tožnik je ves čas od škodnega dogodka vezan na uporabo protibolečinskih sredstev, s katerimi blaži vsakodnevne bolečine. Glede na napredovalo artrozo v obeh sklepih je realno pričakovati, da se bodo bolečine stopnjevale tako po trajanju kot tudi po intenziteti tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje se do navedb tožnika v sodbi ni opredelilo in je zato sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Odškodnina v znesku 25.000,00 EUR za vse neugodnosti zdravljenja ne dosega praga pravične denarne odškodnine v smislu določbe 179. in 182. člena ZPP. Tudi 3.000,00 EUR, ki jih je sodišče prisodilo tožniku za strah, nedvomno ni primerna odškodnina. Pravična odškodnina tudi ni prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je sodišče svojo odločitev oprlo na zmotno ali vsaj nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Izvedenec je v svojem mnenju primeroma navedel vse omejitve v življenjskih aktivnostih tožnika (profesionalnih in v prostem času ter doma), ki jih je dodatno opredelil v trajnih anatomskih in funkcionalnih posledicah, ki pa jih sodišče ni povzelo v razlogih sodbe. Ugotovitve sodišča, da so poškodbe pri tožniku bistveno vplivale na njegovo profesionalno delo, manj pa na ostale aktivnosti, je posledica zmotne presoje izvedeniškega mnenja. Tožniku ne pripada odškodnina le za omejitve aktivnosti, ki jih trpi v času izdaje sodbe, temveč tudi za škodo, ki bo trajala tudi v bodoče. Sodišče je pri odmeri odškodnine in v škodo tožnika neutemeljeno upoštevalo njegovo prekomerno telesno težo pred škodnim dogodkom, ki pa tožniku ni povzročala nikakršnih zdravstvenih težav. Sodišče je pri presoji odškodnine upoštevalo tudi dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 52 let, v času sojenja pa 58 let. Če nezgode ne bi bilo, bi živel povsem normalno življenje. Prisojena odškodnina 29.000,00 EUR oziroma cca 29 povprečnih plač je prenizka in ne dosega ravni pravične denarne odškodnine.
Glede materialne škode: Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo materialne škode zaradi potrebne tuje pomoči za čas od 1. 12. 2008 dalje in za plačilo rente za v bodoče. Prepoved dvigovanja bremen je prisotna še sedaj (nad 5 kg), kar je potrdil tudi izvedenec v mnenju. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je izvedenec objektiviziral potrebo po tuji pomoči tožnika le za čas uporabe bergel. Sodišče se je do ugotovitev izvedenca opredelilo le s pavšalno navedbo, da tožnik ni prepričal sodišča v zatrjevani nujni obseg tuje pomoči po zaključku bolniške niti v bodoče. Tožniku odškodnina za tujo pomoč pripada za vsa tista vsakodnevna opravila, ki jih zaradi škodnega dogodka ne zmore sam in jih zanj opravljajo drugi (v trajanju pol ure dnevno). Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prvo tožene stranke ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.
K pritožbi prvo tožene stranke: Sodišče prve stopnje je ugotovilo odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke po pravilih o objektivni odgovornosti za nevarno stvar in po pravilih za krivdno odgovornost. Prvo toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine v višini 13.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2009 dalje ter plačilo za premoženjsko škodo v višini 6.085,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2009 dalje. Višji tožbeni zahtevek glede glavnice in obresti ter plačilo rente je zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo zahtevek proti drugo toženi stranki (zavarovalnici). Presodilo je, da podana izključitev kritja na podlagi določbe 1. odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti.
S postavitvijo tožbenega zahtevka, da sta tožniku dolžni prvo in drugo tožena stranka nerazdelno povrniti škodo, je na strani toženih strank nastalo pasivno sosporništvo. Povzročitelj škode in zavarovalnica nista enotna temveč navadna sospornika, saj ne gre za isto dejansko in pravno podlago spora in je zoper vsakega od njiju mogoče izdati različno sodbo oziroma sodbo različne vsebine. Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno. Njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Ker gre za dve ločeni procesni razmerji, ki se skupno obravnavata zgolj po odločitvi tožnika, prvo tožena stranka s položaja sospornika ne more posegati v procesno razmerje med tožnikom in drugo toženo stranko. V to procesno razmerje bi lahko vstopila samo kot stranski intervenient. Iz pritožbenih navedb izhaja, da prvotožena stranka nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na dejanske okoliščine, ki izključujejo utemeljenost zahtevka v razmerju do drugo tožene stranke. Prva tožena stranka glede na navedeno ne more uspešno izpodbijati odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko, zato njenih pritožbenih navedb v tem obsegu pritožbeno sodišče ni presojalo.
Prvo tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper ugodilni del sodbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti svojo odločitev pravilno oprlo na določilo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji), 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS št. 83/2001 in naslednji) ter Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. list RS št. 83/2005 in naslednji). Glede na navedeno je zaključilo, da so v razmerju do prvo tožene stranke podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti za škodni dogodek in da je zato podana tudi njena odškodninska odgovornost. Po določbi 131. člena OZ nosi dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalec. On je tisti, ki mora dokazati, da za škodo, ki jo pretrpi delavec, ni odgovoren (ne krivdno ne objektivno). Delodajalec mora organizirati delo tako, da poteka varno. Odločitev sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti je pravilna, zato se v tem delu pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje (tč. 7 do 9. obrazložitve). Tudi glede višine prisojene odškodnine je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina odmerjena pravilno, upoštevajoč posamezne vrste škode in prisojene zneske odškodnine.
Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.
K pritožbi tožnika: Glede odgovornosti drugo tožene stranke: Po določbi 270. člena OZ obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji (prvi odstavek 271. člena OZ). Prvo tožena stranka je imela za primere nesreč pri delu zavarovano svojo odgovornost pri zavarovalnici (drugo toženi stranki), ki je tožniku na račun nepremoženjske škode izplačala znesek 41.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da je podana izključitev kritja drugo tožene stranke na podlagi določbe 1. odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti in po katerih zavarovalnica ne krije in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z ravnanjem, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico oziroma zavestno kršitvijo veljavnih predpisov. Pritožbeno sodišče se ne strinja z interpretacijo splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti (veljavnih od 1. 1. 2006) sodišča prve stopnje. Po določbi 1. odstavka 2. člena splošnih pogojev zavarovalnica ne krije in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo med drugim povzroči z naklepom, z ravnanjem, ki ga zavarovanec opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico, z vednostjo o pokvarjenosti ali o pomanjkljivosti blaga, izdelkov ali storitev in zavestno kršitvijo veljavnih predpisov (splošnih in poslovnih glede na dejavnost). Obrazložitev sodišča o izključitvi odgovornosti drugo tožene stranke temelji zgolj na sprejetem zaključku sodišča prve stopnje o subjektivni odgovornosti prvo tožene stranke. Tožnik v tožbi zahteva plačilo odškodnine solidarno od obeh toženih strank. V konkretnem primeru se toženi stranki ne štejeta za enotno pravdno stranko, zato se učinki pravdnih dejanj posamezne tožene stranke ne raztezajo na drugo toženo stranko. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka ni solidarna dolžnica, najmanj preuranjen. Drugo tožena stranka ni zatrjevala, da bi prvo tožena stranka kot pravna oseba ravnala naklepno, ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile s strani delavcev prvo tožene stranke storjene kršitve, ki se nanašajo na varstvo pri delu, pa ne izključujejo solidarne odgovornosti drugo tožene stranke.
Glede nematerialne škode: Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Sodišče mora pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora pri odmeri odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.
Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev glede teže in vrste tožnikove telesne poškodbe na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in na izpoved tožnika ter tožniku prisodilo: iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 25.000,00 EUR; iz naslova pretrpljenega strahu 3.000,00 EUR; iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti 29.000,00 EUR; iz naslova skaženosti 3.000,00 EUR, skupaj 60.000,00 EUR. Ob upoštevanju že plačane odškodnine (revalorizirane) s strani drugo tožene stranke, je tožniku prisodilo še 13.140,00 EUR.
Po oceni pritožbenega sodišča so utemeljene pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 25.000,00 EUR prenizka. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ni pa v celoti upoštevalo izpoved tožnika, da je ves čas od škodnega dogodka dalje vezan na uporabo protibolečinskih sredstev ter da je realno pričakovati (glede napredovane artroze), da se bodo bolečine še stopnjevale. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožnika, da bi bilo potrebno pri odmeri odškodnine za telesne bolečine to odškodnino zvišati, zato je pritožbeno sodišče odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo za 4.000,00 EUR, to je na znesek 29.000,00 EUR.
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni prisodilo tožniku pravične denarne odškodnine za strah in skaženost. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi pretrpljenega strahu prisodilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju odškodnin v podobnih primerih primerna odškodnina. Tudi prisojena odškodnina za skaženost v znesku 3.000,00 EUR je primerna odškodnina.
Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 29.000,00 EUR ni pravična denarna odškodnina. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravilno upoštevalo ugotovljene posledice, ki pomenijo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine in ki tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo prisojeno odškodnino.
Glede materialne škode: Sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo stroškov tuje nege in pomoči za čas od 1. 12. 2008 (pol ure dnevno za 13 mesecev), zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo rente od 1. 1. 2010 dalje v višini 75,00 EUR mesečno. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila za tujo pomoč od zaključka bolniškega staleža dalje. Pritožba utemeljeno opozarja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedenec objektiviziral potrebo po tuji pomoči le za čas uporabe bergel. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja ravno nasprotno, da se ne more objektivno opredeliti ali bo tožniku pomoč potrebna ali ne tudi v nadalje. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka ne more temeljiti zgolj na zaključku, da tožnik sodišče ni prepričal, da je v spornem obdobju potreboval tujo pomoč.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova rente. Odločitve o zavrnitvi zahtevka za priznanje rente od 1. 1. 2010 pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, ker sodba o tem sploh nima razlogov. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. alinea III. točke izreka) delno spremenilo, tako da je prisojeno odškodnino zvišalo za 4.000,00 EUR, to je na znesek 17.140,00 EUR, ki ga je tožniku dolžna plačati prva tožena stranka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2009 dalje do plačila ter delno razveljavilo nespremenjeni del 1. alineje ter 3. in 5. alinejo III. točke izreka in IV. in V. točko izreka ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe ter se natančno opredeliti do dejstev in vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo. Pri tem bo moralo zlasti upoštevati, da se obveznost prvo tožene stranke lahko zmanjša za znesek, ki je bil tožniku že izplačan s strani drugo tožene stranke, le v primeru, če se ugotovi obveznost drugo tožene kot solidarnega dolžnika. V nasprotnem primeru bo namreč moral tožnik, če bi se izkazalo, da je od zavarovalnice prejel zavarovalnino brez pravne podlage, prejeti znesek vrniti. V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Prvo tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).