Jedro

V kolikor bi sodišče prve stopnje nove trditve in dokaze dopustilo, bi to pomenilo nedopustno širjenje trditvene podlage, ki sta jo stranki ponudili in s tem izigravanje pravil, ki so v sporu majhne vrednosti namenjena zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitvi postopka.

Ugotovitev, da sta toženca zakonca oziroma zunajzakonska partnerja ni narobe povzeta iz listine, ki bi bila predložena in vpogledana kot dokaz, ampak gre za navedbo tožnika, ki je toženca nista pravočasno prerekala.

Toženca sta trditvam začela ugovarjati šele v ponovljenem postopku. To pa je prepozno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se II. in III. točka izreka po spremembi glasita: „II. Toženca sta dolžna tožniku A. d. o. o. nerazdelno plačati 1050,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 700 EUR od 12. 7. 2018 dalje do plačila in od zneska 350,40 EUR od 20. 1. 2018 dalje do plačila.

V preostalem delu, to je glede zahtevka za plačilo zneska 527,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 dalje do plačila, se zahtevek zavrne.

III. Toženca sta dolžna tožniku nerazdelno plačati 66 % pravdnih stroškov, tožnik pa tožencema 44 % stroškov. O njihovi višini bo odločeno po pravnomočnosti te odločbe.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v 8-ih dneh od prejema te odločbe nerazdelno plačati 87,19 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka) in tožencema naložilo, da tožniku nerazdelno plačata 1.577,44 EUR s pripadki (točka II izreka) ter povrneta tudi pravdne stroške, pri čemer bo o njihovi višini sodišče odločilo po pravnomočnosti te odločbe (točka III izreka).

2. Zoper odločitev v točki II in III izreka se pritožujeta toženca.

Sodišču očitata kršitev pravil pravdnega postopka: ker kljub zahtevi tožencev ni razpisalo naroka (10. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP); ker ni upoštevalo navedb in dokazov v odgovoru na spremenjeno tožbo z dne 6. 10. 2021 (ki jo je dovolilo) in tožencema tudi ni vročilo morebitnega odgovora tožnika (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP); ker so razlogi in ugotovitve glede obstoja zakonske oziroma zunajzakonske zveze protispisni in si nasprotujejo (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Toženca nista ne zakonca ne zunajzakonska partnerja in prva toženka za obveznost ni solidarno odgovorna. Prva toženka tudi ni lastnica gozdnih parcel, kjer je tožnik sekal in nikoli ni bila v obligacijskem razmerju s tožnikom in je zahtevek zoper njo v celoti neutemeljen. Sredstva so bila na njen račun nakazana na podlagi dogovora z drugim tožencem in zanj. Vsi dogovori med tožnikom in drugim tožencem so tudi nični (gre za dogovor o sečnji in spravilu lesa v tujem gozdu in brez dovoljenja Zavoda za gozdove ter pravno asimetričen, nerazumljiv in nelogičen dogovor).

Toženca se v nadaljevanju opredeljujeta še do posameznih zneskov, ki so jima naloženi v plačilo. Poleg že zgoraj povzetih navedb (ki jih ponavljata), v zvezi z zneskom 527,04 EUR dodatno navajata, da prevoza traktorja nista nikoli naročila in se tudi nista nikoli zavezala, da bosta ta prevoz plačala. Tožnik ni navedel in dokazal, da je ta znesek plačal. Opozarjata, da se je traktor pokvaril, kar je razlog, da je bil potreben dvakratni prevoz. Račun je tožnik izstavil prvi toženki, ki z njim ni bila v nobenem poslovnem razmerju. Tožnik višine terjatve iz naslova plačila za posek (350,40 EUR), ni dokazal. Ni dokazano in obrazloženo, kakšna je bila vsebina ustnega dogovora s tožnikom. Račun je bil izstavljen prvi toženki. Neutemeljeno jima je naloženo tudi plačilo zneska 700 EUR. Prva toženka ni obogatena (nakazilo na podlagi dogovora med tožnikom in drugim tožencem in v korist slednjega; prva toženka mu je sredstva izročila). Ponovno opozarjata, da je dogovor ničen. Zahtevek je neutemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, ker niso izpolnjene vse predpostavke (tožnik je ravnal protipravno in kot sostorilec sodeloval pri kaznivem dejanju). Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da toženca odločitve, ki se nanaša na spremembo tožbe, s pritožbo ne izpodbijata. Odločitev je zato v tem delu postala pravnomočna.

**_Glede očitkov o storjenih absolutnih bistvenih kršitvah postopka_**

6. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

7. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Ugotovitev, da sta toženca zakonca oziroma zunajzakonska partnerja namreč ni (narobe) povzeta iz listine, ki bi bila predložena in vpogledana kot dokaz, ampak gre za navedbo tožnika, ki je toženca nista pravočasno prerekala (prvi odstavek 214. člena ZPP).

8. Kot izhaja iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane odločbe, je tožnik v ponovljenem postopku tožbo spremenil tako, da je od tožencev zahteval solidarno plačilo. Sodišče prve stopnje je spremembo dopustilo, a je o tako spremenjeni tožbi odločalo (le) v okviru dejstev in dokazov, ki sta jih pravdni stranki pravočasno navajali in predlagali. Pravilno je pojasnilo, da ne glede na to, da je v rednem postopku utemeljevanje spremembe tožbe dopustno tudi z novimi dejstvi in dokazi, v sporih majhne vrednosti, ni mogoče spregledati določb 451. do 453. člena ZPP in tam navedenih omejitev. Tožniku torej kljub spremembi tožbe novih trditev in dokazov ni dopustilo. Nobenega razloga zato ni bilo, da bi (v zvezi z spremembo tožbe) nove trditve in dokaze dopustilo tožencema. V kolikor bi sodišče prve stopnje ravnalo drugače, bi to pomenilo nedopustno širjenje trditvene podlage, ki sta jo stranki ponudili in s tem izigravanje pravil, ki so v sporu majhne vrednosti namenjena zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitvi postopka. Neutemeljen je tudi očitek tožencev, da jima sodišče prve stopnje ni vročilo odgovora tožnika na njuno vlogo v ponovljenem postopku, saj tožnik odgovora ni vložil. Do kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni prišlo.

9. Sodišče prve stopnje pa končno ni storilo niti kršitve po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitve namreč ni sprejelo brez obravnave. Ta je bila opravljena 11. 2. 2021, na njej pa je sodišče obravnavalo vse pravočasno dane navedbe in dokaze strank, torej tudi tiste, na katere je oprta izpodbijana odločitev.

**_Glede dejanskih ugotovitev in pravilne uporabe materialnega prava_**

10. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 1061/2021 z dne 16. 7. 2021 pojasnilo, da pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so navedbe o tem, da toženca nista lastnika gozda, v katerem se je sekalo; da je dogovor neveljaven; da sklenitev takšnega posla pomeni kaznivo dejanje in da je tožnik sekal brez dovoljenja, prepozne. Tožeča stranka mora namreč v postopku v sporih majhne vrednosti navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Vsaka stranka lahko nato vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri pa lahko odgovori le na navedbe v odgovoru na tožbo (452. člen ZPP). Stranki v sporih majhne vrednosti lahko torej navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze samo v prvem paru pisnih vlog. Kljub opozorilu, da ponavljanje teh navedb v pritožbi zato ni smiselno in po nepotrebnem obremenjuje pritožbeni postopek, toženca v pritožbi trditev, da je odločitev nepravilna, ponovno opirata na te (prepozne) navedbe. Ker so le-te neupoštevne (453. člen ZPP), nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

11. Pritožnikoma nadalje pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti. Pravila tega postopka veljajo tudi za pritožbeni postopek. V zvezi s tem je (glede na vsebino pritožbe) pomemben predvsem prvi odstavek 458. člena ZPP, ki določa, da je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (te očitke je pritožbeno sodišče obravnavalo zgoraj) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

12. Večji del pritožbenih navedb pa je usmerjen prav v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem gre predvsem za kritiko dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje oziroma za trditve o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo drugače kot jih zatrjujeta toženca. Sem (med drugim) sodijo trditve, da toženca nista zakonca oziroma zunajzakonska partnerja; da prevoza traktorja nista naročila; da tožnik plačila prevoza ni dokazal; nadalje trditve o tem, komu je bil izstavljen račun; da tožnik ni dokazal, da je posekal 40 m3 lesa; kakšna je bila vsebina dogovora s tožnikom idr. Na te navedbe pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo.

13. Zaradi stališča tožencev, da prekluzija glede statusnih vprašanj ne more veljati, pa vseeno pojasnjuje, da to ne drži. Tudi trditev o obstoju zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti1 je trditev, ki ji mora stranka pravočasno nasprotovati, da prepreči posledice, ki jih določa drugi odstavek 214. člena ZPP. Toženca, kot izhaja iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe, tega nista storila, saj sta tej trditvi začela ugovarjati šele v ponovljenem postopku. To pa je prepozno. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo, da se to dejstvo šteje za priznano in je nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev.

14. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da se je tožnik v letu 2017 s tožencem dogovoril za posek in odkup lesa v gozdu tožencev. Od cene, ki naj bi jo tožnik plačal za les, bi se po dogovoru odšteli stroški poseka (8 EUR/m3) in stroški spravila (odvoza) lesa. Tožnik je s sečnjo začel v septembru. 27. in 29. 9. 2017 je toženki na podlagi dogovora s tožencem nakazal predplačilo za posekan les v višini 700 EUR. Ko je tožnik že posekal 40 m3 lesa, je moral zaradi okvare traktorja s sečnjo prekiniti. Ko je traktor po popravilu pripeljal nazaj, je ugotovil, da je v času prekinitve toženec posek dokončal z drugim izvajalcem. Tožniku prej posekanega lesa, za plačilo katerega je bilo namenjeno predplačilo, ni izročil, prav tako mu toženca nista vrnila plačanih 700 EUR. Tožniku so z dvakratnim prevozom traktorja na lokacijo (prvič zaradi sečnje, drugič zato, da bi z delom nadaljeval) nastali stroški v višini 527,04 EUR. Toženca sta zakonca oziroma zunajzakonska partnerja, gozd, v katerem je tožnik sekal, pa je njuno (skupno) premoženje.

15. Materialnopravno pravilna je odločitev, da sta toženca na podlagi dogovora, ki sta ga sklenila tožnik in toženec, dolžna tožniku plačati stroške za opravljeno sečnjo. Ker je tožnik posekal 40 m3, po dogovoru pa je bil upravičen do plačila 8 EUR/m3, sta mu dolžna iz tega naslova plačati 350,40 EUR, torej toliko kot je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. To obveznost sta ob upoštevanju ugotovitve, da sta zakonca oziroma zunajzakonska partnerja, obveznost pa je nastala v zvezi s posekom in prodajo lesa v njunem (skupnem) gozdu, dolžna plačati nerazdelno (82. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ).

16. Pravilna je tudi odločitev glede plačila zneska 700 EUR. Gre za predplačilo za odkup lesa, do katerega kasneje ni prišlo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je zaradi odpadle pravne podlage (tretji odstavek 190. člena OZ) na strani tožencev prišlo do obogatitve, na strani tožnika pa do prikrajšanja. Toženca sta zato predplačilo dolžna tožniku vrniti. Tudi za to obveznost sta iz zgoraj navedenih razlogov nerazdelno odgovorna.

17. Nepravilna pa je odločitev, da sta toženca dolžna tožniku plačati tudi stroške, ki so mu nastali z dvakratnim prevozom traktorja v gozd. Toženca sta se po ugotovitvah sodišča prve stopnje sicer res zavezala nositi tudi stroške spravila (odvoza) lesa, a stroški prevoza traktorja na lokacijo ne sodijo med te stroške. Stroški odvoza lesa (saj je toženec sečnjo dokončal z drugim izvajalcem) tožniku sploh (še) niso nastali. Stroški prvega prevoza traktorja v gozd po presoji pritožbenega sodišča sodijo med stroške sečnje, torej med stroške, katerih plačilo je bilo dogovorjeno v pavšalnem znesku 8 EUR/m3 in so bili tožniku že priznani. Do dodatnega plačila zato ni upravičen. Prav tako ni upravičen do povračila stroška za drugi prevoz, saj je bil ta potreben zato, ker je pri traktorju prišlo do okvare. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi bila toženca po sklenjenem dogovoru dolžna nositi tudi tak (nepredviden) strošek. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju dejanskih ugotovitev ne najde niti kakšne druge pravne podlage, ki bi narekovala odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

**_Sklepno_**

18. Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 527,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 dalje zavrnilo. Zaradi jasnosti je točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje ponovno oblikovalo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP odločitev potrdilo.

19. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (točka III izreka izpodbijane odločbe). Tožnik je (ob upoštevanju spremenjene odločitve) v postopku uspel do višine 66 %, toženca pa do višine 44 %. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP sta toženca zato tožniku dolžna povrniti 66 % njegovih potrebnih pravdnih stroškov, tožnik pa tožencema 44 % njunih stroškov. O njihovi višini bo odločilo sodišče prve stopnje.

20. Enak je tudi pritožbeni uspeh tožnika in tožencev. Tožnik je zato dolžan tožencema povrniti sorazmerni del stroškov za pritožbo, toženca pa tožniku sorazmerni del stroškov za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk (1. točka tar. št. 21 OT)2 in materialne stroške v višini 7,5 točke, skupaj 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR ter 22 % DDV (50,49 EUR) to znaša 279,99 EUR. 66 % tega zneska je 184,79 EUR. Tožencema pa je priznalo nagrado za pritožbo v (zahtevani) višini 250 točk (1. točka tar. št. 21 OT), nagrado za poročilo stranki v višini 20 točk (4. točka tar. št. 39 OT), dodatek za zastopanje več strank v višini 27 točk (7. člen OT) in materialne stroške v višini 5,94 točke, skupaj 302,94 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR ter 22 % DDV (30,99 EUR) to znaša 221,75 EUR. 44 % tega zneska znaša 97,60 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožencema naložilo, da tožniku povrneta razliko v višini 87,19 EUR in sicer v 8-ih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1 Vsebinsko gre za trditev o obstoju vseh dejstev, ki utemeljujejo (pravni) zaključek o zakonski oziroma zunajzakonski zvezi. 2 Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo tudi tretji odstavek 12. člena OT.