Jedro

ZOR ureja zavarovanje v XXVII. poglavju, obveznosti zavarovalnice pa v 4. odseku tega poglavja. Ta odsek pa ne govori le o strankah zavarovalne pogodbe (sklenitelju zavarovanja in zavarovancu), ampak tudi o "upravičencu" (920. člen), "prinosniku police", "zahtevku koga drugega, ki se na polico sklicuje", "zahtevku tretjega pri prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo" itd. (921. člen). To pa pomeni, da določbe 4. odseka ZOR (919. do 921. člen) ne veljajo le za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja zavarovanec kot pogodbena stranka iz zavarovalne pogodbe, ampak tudi za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja oškodovanec (ki sicer ni pogodbena stranka zavarovalne pogodbe) na podlagi z zakonom priznane lastne pravice do odškodnine iz zavarovanja (že omenjeni 941. člen ZOR). Zakonska določba o actio directa je sprejeta tudi v oškodovančevo korist in ni videti razloga, zakaj naj ne bi zakon silil zavarovalnice, da ravna enako hitro pri izplačilu tako oškodovancu kot zavarovancu.

Določba 919. člena ZOR (ki je v 4. odseku XXVII. poglavja ZOR) ne izključuje zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode, saj govori o izplačilu odškodnine (brez razlikovanja med premoženjsko in nepremoženjsko škodo) ali v zavarovalni pogodbi določene vsote.

V ZOR so za izpolnitev zavarovalnice določeni kratki roki. Smisel določila 919. člena ZOR je tedaj v tem, da zavarovalnici preprečuje zavlačevanje in jo sili, da čimprej uresniči upravičene zavarovančeve in/ali oškodovančeve interese (kadar ta uveljavlja z neposredno tožbo lastne pravice iz zavarovanja). Zato mora celo v primeru, ko se znesek njene obveznosti ne da ugotoviti, upravičencu plačati nesporni del obveznosti kot predujem.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (točka A izreka sodbe) razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 2.880.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.1995 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 5.9.1995 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (8.5.1997 - točka A izreka sodbe sodišča druge stopnje). V ostalem je zavrnilo pritožbo tožene stranke (točka B izreka sodbe sodišča druge stopnje), glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da jih mora trpeti tožena stranka sama.

Proti tistemu delu sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bilo delno ugodeno pritožbi tožene stranke (točka A izreka sodbe sodišča druge stopnje), je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Glede začetka teka zamudnih obresti je pravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti tečejo od 5.9.1995 do plačila. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka že dne 21.8.1995 prejela zahtevek za plačilo odškodnine, kateremu so bili priloženi vsi podatki in listinska dokumentacija. Tožena stranka na zahtevek ni odgovorila, čeprav bi po določbi 919. člena ZOR morala zavzeti do odškodninskega zahtevka opredeljeno stališče. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine odmerilo na podlagi meril, ki so veljala na dan sojenja, in pri tem ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v znesku 3.600.000 SIT. Ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovarja le do zneska zavarovalne vsote, je tožniku lahko prisodilo le zavarovalno vsoto, ki je znašala 2.880.000 SIT. Ker pa tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo 919. člena ZOR, je sodišče prve stopnje tožniku pravno pravilno prisodilo od prisojenega zneska še zamudne obresti in sicer od 5.9.1995 dalje do plačila. Drugačna odločitev sodišča druge stopnje o začetku teka zamudnih obresti ni v skladu z določbo 919. člena ZOR in predstavlja nagrado toženi stranki za njeno pasivnost. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da bo v celoti zavrnjena pritožba tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje. Podrejeno naj se v izpodbijanem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo samo, če jih revident uveljavlja izrečno in določno. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode na podlagi zavarovalne pogodbe, ki je bila sklenjena med toženo stranko in njenim zavarovancem T., Maribor (v nadaljevanju zavarovanec). V postopku je bilo ugotovljeno, da je zavarovalna vsota v zavarovalni pogodbi omejena na znesek 2.880.000 SIT.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje obseg tožnikove nepremoženjske škode 3.600.000 SIT, zaradi omejene zavarovalne vsote pa mu je prisodilo denarno zadoščenje le v znesku 2.880.000 SIT (znesek z zavarovalno pogodbo dogovorjene zavarovalne vsote). Ob upoštevanju določbe 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), pa je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva, ko je toženi stranki potekel 14-dnevni rok od prejema obvestila, da je nastal zavarovalni primer (od 5.9.1995 dalje).

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku nastala nepremoženjska škoda, ki je znašala na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 3.600.000 SIT. Strinjalo se je tudi z razsojo, da je mogoče tožniku, ki je pretrpel nepremoženjsko škodo v znesku 3.600.000 SIT, prisoditi v breme tožene stranke le znesek zavarovalne vsote, tedaj le znesek 2.880.000 SIT. Glede začetka teka zamudnih obresti pa je zavzelo drugačno pravno stališče in sicer, da zato, ker gre za plačilo nepremoženjske škode, ki se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR), določba 919. člena ZOR ne more priti v poštev, zaradi česar lahko zamudne obresti tečejo šele od dneva odmere škode (izdaje sodbe sodišča prve stopnje - v konkretnem primeru od 8.5.1997).

Po presoji revizijskega sodišča je napačno pravno stališče sodišča druge stopnje, da je v obravnavanem primeru izključena uporaba določbe 919. člena ZOR.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da sta tožena stranka in zavarovanec sklenila zavarovalno pogodbo, s katero se je zavarovanec pri toženi stranki prostovoljno zavaroval pred odgovornostjo.

Pri zavarovanju odgovornosti, ki spada med premoženjska zavarovanja, se pravno razmerje odvija med tremi osebami. V trenutku nastanka zavarovalnega primera namreč v pogodbeno razmerje vstopi tretja oseba, to je oškodovanec (v obravnavanem primeru tožnik), njegovo pravno razmerje z zavarovalnico pa je neposredno. Tako ločimo naslednja pravna razmerja: - zavarovalno razmerje, ki nastane med zavarovalnico in zavarovancem v trenutku sklenitve zavarovalne pogodbe; - odškodninsko odgovornostno razmerje, ki nastane med zavarovancem in tretjo osebo kot oškodovancem v trenutku nastanka škode; in

- razmerje med oškodovancem in zavarovalnico, ki potencialno nastane v trenutku nastanka škode (drugi odstavek 941. člena ZOR).

Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec (v obravnavanem primeru tožnik) zahteva neposredno od zavarovalnice (v obravnavanem primeru tožena stranka) povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovorja zavarovanec (v obravnavanem primeru T.) toda največ do zneska njene obveznosti (v obravnavanem primeru do z zavarovalno pogodbo dogovorjene zavarovalne vsote). Oškodovanec ima od takrat, ko nastane zavarovalni primer, lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja in neposredni zahtevek do zavarovalnice za povrnitev škode (prvi in drugi odstavek 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in pravno mnenje občne seje VS SRS - Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. I/82, str. 27). Oškodovancu daje lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice zakon, vendar le v mejah zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da izvira oškodovančevo upravičenje iz pogodbe. Če pogodba o prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo (pri kateri oškodovanec ni pogodbena stranka) ni sklenjena, oškodovanec sploh nima pravice uveljavljati odškodnino neposredno od zavarovalnice. Njegovo upravičenje do zavarovalnice je tedaj prej "pogodbeno" kakor pa "odškodninsko" - seveda z omejitvami iz drugega odstavka 941. člena ZOR.

V primerih, ko oškodovanec po nastanku zavarovalnega primera z neposrednim zahtevkom proti zavarovalnici uveljavi lastno pravico iz zavarovanja, so ugovori zavarovalnice omejeni (921. člen ZOR), način in roki za izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote pa določeni v 919. členu ZOR.

ZOR ureja zavarovanje v XXVII. poglavju, obveznosti zavarovalnice pa v 4. odseku tega poglavja. Ta odsek pa ne govori le o strankah zavarovalne pogodbe (sklenitelju zavarovanja in zavarovancu), ampak tudi o "upravičencu" (920. člen), "prinosniku police", "zahtevku koga drugega, ki se na polico sklicuje", "zahtevku tretjega pri prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo" itd. (921. člen). To pa pomeni, da določbe 4. odseka ZOR (919. do 921. člen) ne veljajo le za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja zavarovanec kot pogodbena stranka iz zavarovalne pogodbe, ampak tudi za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja oškodovanec (ki sicer ni pogodbena stranka zavarovalne pogodbe) na podlagi z zakonom priznane lastne pravice do odškodnine iz zavarovanja (že omenjeni 941. člen ZOR). Zakonska določba o actio directa je sprejeta tudi v oškodovančevo korist in ni videti razloga, zakaj naj ne bi zakon silil zavarovalnice, da ravna enako hitro pri izplačilu tako oškodovancu kot zavarovancu.

Določba 919. člena ZOR (ki je v 4. odseku XXVII. poglavja ZOR) ne izključuje zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode, saj govori o izplačilu odškodnine (brez razlikovanja med premoženjsko in nepremoženjsko škodo) ali v zavarovalni pogodbi določene vsote.

Nepravilno je zato stališče pritožbenega sodišča, da v obravnavanem primeru določbe 919. člena ZOR ni mogoče uporabiti zato, ker tožnik kot oškodovanec uveljavlja izplačilo nepremoženjske škode. Po mnenju revizijskega sodišča je torej treba v obravnavanem primeru uporabiti določbo 919. člena ZOR (seveda v celoti in ne le prvega odstavka, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo začetek zamude tožene stranke in s tem začetek teka zamudnih obresti). Tako bi morala tožena stranka izpolniti svojo obveznost do tožnika kot oškodovanca v rokih, ki so navedeni v omenjeni določbi ZOR (po vsebini podobno tudi zadnji del stavka v drugem odstavku pravnega mnenja občne seje VS SRS, ki je objavljeno v Poročilu o sodni praksi VR SRS, št. I/81, str. 55).

Poglavitna dolžnost zavarovalnice je, da na način in v rokih, ki so navedeni v 919. členu ZOR, izplača odškodnino ali zavarovalno vsoto (ali pa le njen del, če je škoda nižja od zavarovalne vsote).

Zavarovalni primer je uresničenje rizika (nevarnostnega dogodka). V ZOR so za izpolnitev zavarovalnice določeni kratki roki. Smisel določila 919. člena ZOR je tedaj v tem, da zavarovalnici preprečuje zavlačevanje in jo sili, da čimprej uresniči upravičene zavarovančeve in/ali oškodovančeve interese (kadar ta uveljavlja z neposredno tožbo lastne pravice iz zavarovanja). Zato mora celo v primeru, ko se znesek njene obveznosti ne da ugotoviti, upravičencu plačati nesporni del obveznosti kot predujem. Če zavarovalnica pravočasno ne plača odškodnine ali zavarovalne vsote (oziroma le njenega dela, če je obseg škode manjši od zavarovalne vsote), mora, če so izpolnjeni pogoji iz 919. člena ZOR, od neizplačanih zneskov plačati zamudne obresti (217. člen ZOR). Zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude in začnejo teči z dnem dolžnikove zamude.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo zamudne obresti ob upoštevanju določbe prvega odstavka 919. člena ZOR. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da v obravnavanem primeru zaradi dejstva, da se zahteva le plačilo nepremoženjske škode, določba 919. člena ZOR sploh ne more priti v poštev. Le iz tega razloga je pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa tako spremenilo, da je tožniku prisodilo zamudne obresti šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Tožena stranka v pritožbi ni postavila izrečne trditve, da sodišče prve stopnje določbe 919. člena ZOR ne bi smelo uporabiti. Odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zamudnih obresti je izpodbijala s trditvami, da je netočna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožena stranka na zahtevo za plačilo odškodnine sploh ni odzvala. Zatrjevala je, da je tožniku poslala celo poravnalno ponudbo, na katero pa tožnik ni odgovoril. Poleg tega je v pritožbi še zatrjevala, da dne 5.9.1995, ko naj bi prišla po presoji sodišča prve stopnje v zamudo, sploh še ni razpolagala s celotno dokumentacijo. V pritožbi je omenila tudi znesek, ki naj bi bil tožniku ponujen dne 14.10.1995 (1.920.000 SIT).

Ob pravnem stališču revizijskega sodišča, da v obravnavanem primeru ni izključena uporaba določbe 919. člena ZOR, so tako v prejšnjem odstavku navedene pritožbene trditve tožene stranke (glede na vsebino določb prvega, drugega in tretjega odstavka 919. člena ZOR) pravno odločilne pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je in če je, kdaj je, prišla tožena stranka v plačilno zamudo. Ker doslej pritožbeno sodišče na te pritožbene trditve še ni odgovorilo, bo moralo to storiti v ponovljenem postopku. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki je razviden iz izreka revizijske odločbe razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP/77.