Jedro

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker iz tožnikovih navedb izhaja, da tožena stranka tožniku ni izplačala plače za sporno obdobje, je terjatev glede plačila plač iz tega naslova verjetno izkazana.

Tožnik pogoja, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena (člen 270/2 ZIZ, člen 270/3 ZIZ), na podlagi katerih bi bilo mogoče izdati predlagano začasno odredbo, ni izkazal. Tožnik je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, izkazoval le s trditvijo, da bo tožena stranka kupnino od prodaje nepremičnine, namesto na svoj transakcijski račun, preusmerila drugam oziroma na drugo družbo, katere lastnica je tožnikova žena, kar pa ne zadošča za ugotovitev, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se dolžnikovemu dolžniku prepoveduje nakazati kupnino toženi stranki do višine dolga tožnika in da se banki prepoveduje s TRR tožene stranke izplačati dolg tožnika do tožene stranke, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Dolžnikovemu dolžniku družbi A. d.o.o., B. 11, v C., se prepoveduje nakazati kupnino toženi stranki do višine dolga tožniku, torej do 4.513,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

2. Banki D. in banki E. se prepoveduje s TRR tožene stranke številka ... in ... izplačati dolg tožnika do tožene stranke v višini do 4.513,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.“ Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in v pritožbi navaja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da je tožena stranka lastnik nepremičnine št. ... k.o. F., kar predstavlja poslovni objekt, ki je obremenjen s hipotekami v znesku okoli 500.000,00 EUR. Tožena stranka je objekt prodala družbi A. d.o.o., B. 11, v C., ki še ni nakazala celotne kupnine toženi stranki. Terjatev tožnika je verjetno izkazana, podana pa je nevarnost, da bo tožena stranka preusmerila kupnino drugam in ne na njen TRR, saj dosedanje ravnanje tožene stranke kaže, da dolga ne namerava poravnati. Od tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi (21. 4. 2013) je minilo že več mesecev, tožena stranka pa se izogiba, da bi dolg poravnala, zato obstaja nevarnost, da se tožnik ne bo poplačal. Tožena stranka bo s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo, saj je terjatev tožnika neznatna v primerjavi s pričakujočo kupnino. V dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je tožnik še navedel, da je žena lastnika tožene stranke lastnica družbe G. d.o.o., preko katere se izvajajo plačila in izplačila denarnih sredstev za toženo stranko. Sodišče je zavrnilo predlagano začasno odredbo, ne da bi izvedlo dokaz z vpogledom v zemljiško knjigo na parc. št. ... in zaslišalo tožnika o slabem premoženjskem stanju tožene stranke. S vpogledom v zemljiško knjigo bi sodišče ugotovilo, da je nepremičnina v lasti tožene stranke obremenjena s hipotekami v višini okoli 500.000,00 EUR, kar nedvomno govori o večjem številu upnikov in visokem znesku zadolženosti. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikove navedbe, da upniku ni treba dokazati nevarnosti odtujitve, če bo dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Ker sodišče ni izvajalo dokazov in se opredelilo do tožbenih trditev tožnika, je sklep brez razlogov in arbitraren. Zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ga spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne zatrjevanih kršitev v pritožbi ter je pravilno uporabilo materialno pravo.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. ZIZ v 1. odstavku 270. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarje terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi upnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ). Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. ZIZ v 273. členu določa, da sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče vpogledalo v vse predložene listinske dokaze, ki jih je predložil tožnik in tako niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih očita tožnik v pritožbi. Tožnik očita sodišču, da bi moralo izvesti tudi dokaz s vpogledom v zemljiško knjigo za parc. št. ... k.o. F. in zaslišati tožnika o slabem premoženjskem stanju tožene stranke. Pritožbeno sodišče navaja, da ZDSS-1 v 43. členu ureja začasne odredbe in določa, da če stranka predlaga izdajo začasne odredbe, sodišče odloči o predlogu najkasneje v 3 dneh (drugi odstavek 43. člena ZDSS-1), pri čemer o pravnem sredstvu zoper sklep o začasni odredbi pristojno sodišče odloči najkasneje v 8 dneh (tretji odstavek 43. člena ZDSS-1). Začasne odredbe pa se izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače (četrti odstavek 43. člena ZDSS-1). Navedeno pomeni, da je postopek odločanja o začasnih odredbah hiter in sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe praviloma odloči na podlagi listinske dokumentacije, ki jo predloži tožnik in praviloma brez izvajanja rednega kontradiktornega postopka.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obstoj terjatve verjetno izkazan, če so okoliščine, ki govore v prid zaključku o obstoju te terjatve, močnejše oziroma številnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. V pravu je verjetnost najnižja še upoštevna stopnja skladnosti predstave z dejstvi, breme obstoja tudi te stopnje skladnosti pa je še vedno na stranki, ki jo zatrjuje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik obstoj svoje terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, verjetno izkazal. Iz tožbenih navedb in predloženih listin izhaja, da je bil zaposlen pri toženi stranki od 1. 12. 2004 do 31. 7. 2013, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21. 4. 2013. Ker iz njegovih navedb izhaja, da tožena stranka tožniku ni izplačala plače za mesec julij 2013 v višini 556,21 EUR neto, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je terjatev glede plačila plač iz tega naslova verjetno izkazana. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v 126. členu določa, da delavcu pripada plača po pogodbi o zaposlitvi, ki mora biti vedno v denarni obliki. Enako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je terjatev iz naslova plačila regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013 verjetno izkazana, saj je delodajalec dolžan na podlagi določil 131. člena ZDR delavcu izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. V primeru, da ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico do sorazmernega dela regresa, kot to določa četrti odstavek 131. člena ZDR. Tožniku je prenehalo delovno razmerje iz razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, torej mu pripada odpravnina na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) in sicer za 9 let delovne dobe petina osnove za vsako leto dela pri delodajalcu v višini 1.987,98 EUR. Torej je tožnikova terjatev verjetno izkazana.

Upnik pa mora (v kolikor želi, da bi bilo njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ugodeno), verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (člen 270/2 ZIZ, člen 270/3 ZIZ). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku navedenih pogojev, na podlagi katerih bi bilo mogoče izdati predlagano začasno odredbo, ni izkazal. Tožnik je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, izkazoval le s trditvijo, da bo tožena stranka kupnino od prodaje nepremičnine, namesto na svoj transakcijski račun, preusmerila drugam oziroma na družbo G. d.o.o., katere lastnica je tožnikova žena, kar pa ne zadošča za ugotovitev, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik v postopku niti ni navajal oziroma dokazoval, da bi razen odtujitve morebitne kupnine tožena stranka kakorkoli aktivno delovala tako, da tožnik ne bi uspel uspešno izterjati svoje terjatve. Z ozirom na določbo člena 270/2 ZIZ bi moral tožnik izkazati konkretna ravnanja tožene stranke, ki bi merila na odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje z njenim premoženjem in da bi bila v posledici tega razpolaganja njegova terjatev onemogočena ali precej otežena. Tožnik temu pogoju, le z zatrjevanjem, da se bo tožena stranka poskušala izogniti svoji obveznosti in da bo kupnino prenesla na račun drugega podjetja, ni zadostil. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni ugovor tožnika, da je izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Vtoževana terjatev v višini 4.513,37 EUR ne pomeni neznatne škode za dolžnika, kot to navaja tožnik, zlasti iz razloga, ker sta po podatkih pritožbenega sodišča podala predlog za izdajo začasne odredbe poleg tožnika, še dva druga, bivša zaposlena delavca.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 2. točke 365. člena ZPP.