Jedro

Določbo 4. odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta, če prevoz z javnim prevozom ni možen, je treba interpretiralo tako, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen oziroma dovoljen. Tako kot pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, ki se poravnajo v višini najcenejšega javnega prevoza, za katerega obstaja dejanska možnost uporabe, tudi za priznanje kilometrine za razdaljo po najkrajši poti velja, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen.

Pri ugotavljanju najkrajše poti je potrebno upoštevati javne ceste v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZJC oziroma 1. odstavka 3. člena ZCes-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS opr. št. ... z dne ... (točka I izreka). Sklep tožene stranke opr. št. ... z dne ... pa je spremenilo tako, da je besede „v dolžini 101,2 km“ nadomestilo z besedilom „v dolžini 109 km“; kar je tožnik zahteval več (to je 22 km), pa je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od 1. 4. 2010 plačo razliko med stroški prevoza, ki jih je izplačala in stroški prevoza določenimi v prejšnji točki sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega izplačila do plačila celotnega zneska (točka III izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je razdalja, ki je bila izračunana s pomočjo spletne aplikacije ..., v konkretnem primeru, lahko merilo za izračun najkrajše razdalje, ki je podlaga za obračun in izplačilo stroškov kilometrine tožniku. Glede vprašanja, ali je delodajalec s tem, ko je izračunal razdaljo s pomočjo enega od spletnih routerjev, ravnal v skladu z namenom Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 s spremembami, v nadaljevanju Uredba) se je že izoblikovala sodna praksa, ki je temu pritrdila. Uredba je v 4. odstavku 2. člena določala, da se zaposlenemu prizna kilometrina določena v Zakonu o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 s spremembami) za razdaljo po najkrajši poti od kraja stalnega ali začasnega bivališča (ali kraja od koder se dejansko vozi na delo), če prevoz z javnim prevozom ni možen. Uredba ne določa načina izračuna najkrajše razdalje oziroma načina, kako delodajalec ugotovi najkrajšo pot od bivališča do delovnega mesta. Prav tako pa to ne izhaja iz nobenega drugega predpisa. Določbe Uredbe je zato potrebno upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Navedeno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-444/06-18 z dne 9. 4. 2009 (Ur. l. RS, št. 32/2009). S številnimi sodbami pritožbenega sodišča se je izoblikovala praksa, da je delodajalec s tem, ko je najkrajšo pot izračunal po enem od razpoložljivih računalniških programov, ravnal v skladu z namenom Uredbe. Okoliščina, da Uredba kot merilo za povrnitev stroškov prevoza določa najkrajšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta pa ne pomeni, da bi moral delavec to najkrajšo pot tudi dejansko uporabljati za prevoz na delo in z dela. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik uveljavljal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela iz kraja začasnega bivališča. Iz narave začasnega prebivališča izhaja, da gre za prebivališče, kjer se posameznik zadržuje ali začasno prebiva, vendar pa v njem nima namena stalno prebivati. Tožnik je k izjavi za povračilo stroškov prevoza priložil potrdilo UE ... o prijavi začasnega bivališča v obdobju od 22. 4. 2010 do 22. 4. 2011. Okoliščina, da je začasno bivališče tožnika bolj oddaljeno od delovnega mesta, kot je njegovo stalno bivališče, za čas od 22. 4. 2010 do 22. 10. 2011 sicer ni relevantna, je pa bistvena v času po izteku prijave začasnega prebivališča, saj se stroški prevoza iz kraja, ki ni stalno ali uradno prijavljeno začasno prebivališče zaposlenemu lahko povrnejo le, če je bližje delovnemu mestu, seveda če se zaposleni dejansko vozi na delo iz tega bližjega kraja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je določbo 4. odstavka 2. člena Uredbe o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta, če prevoz z javnim prevozom ni možen, interpretiralo tako, da mora biti prevoz po tej dejansko možen oziroma dovoljen. Z Uredbo se ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence in funkcionarje v državnih organih, na podlagi pravice do nadomestila in povračila materialnih stroškov, določenih v 1. odstavku 71. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 s spremembami). Ta določa, da imajo delavci pravico do nadomestila in povračila določenih materialnih stroškov, med drugim tudi za prevoz na delo in z dela. Res je, da Uredba določa zgolj merila za povrnitev stroškov prevoza (prevoz z najcenejšim prevozom; prevoz iz kraja, ki ni bivališče zaposlenega, če je ta kraj bliže delovnemu mestu; kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča) in, da izbrano merilo ne pomeni, da bi delavec tudi dejansko moral uporabljati javni prevoz, za katerega je dobil povrnjene stroške prevoza oziroma, da bi se dejansko moral voziti po cestah, ki so bile upoštevane pri ugotavljanju najkrajše poti od kraja bivališča do delovnega mesta. Uredba ne določa, na kakšen način naj delodajalec ugotovi najkrajšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta, zato je tožena stranka pri tem lahko uporabila aplikacijo ..., vendar pa bi tudi v takšnem primeru morala upoštevati, ali je prevoz po tako ugotovljeni poti dejansko možen. Tako kot velja pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela v višini najcenejšega javnega prevoza, da mora obstajati dejanska možnost uporabe javnega prevoznega sredstva (o tem glej odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-444/06-18 z dne 9. 4. 2009 – Ur. l. RS, št. 32/2009) velja tudi za priznanje kilometrine za razdaljo po najkrajši poti, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na ugotovitev sodnega izvedenca prometne in avtomobilske stroke, da trasa poti, ki jo je kot najkrajšo možno pot upoštevala tožena stranka na podlagi računalniškega programa ... neuporabna, saj zajema cestne odseke in ceste, ki niso kategorizirane kot javne ceste in spadajo med gozdne poti, poljske kolovoze in odseke brez cest. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je pri izračunu najkrajše poti med krajem bivanja in delovnim mestom ni možno upoštevati nekategoriziranih gozdnih poti, poljskih kolovozov ali celo odsekov, kjer sploh ni nobene poti, kakor se je zgodilo v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje pravilno šteje, da za javne ceste, po katerih je možna vožnja z osebnim avtomobilom nikakor ni mogoče šteti trase poti po gozdni poti, kolovozni poljski poti, obcestnem travniku, kjer ni poti, gozdu in poraščeni brežini, na kateri ni niti sledi o kakšni cesti ter kolovozni poljski poti, kar so odseki, na katere je opozoril izvedenec v svojem mnenju.

Ali je vožnja po poti, ki jo je kot najkrajšo določila tožena stranka dejansko možna je tako predvsem vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja. To dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca, tožena stranka pa dejanskim ugotovitvam izvedenca niti ni ugovarjala in tudi v pritožbi ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, da Uredba ne določa kaj pomeni izraz „pot“, saj to ni potrebno, ker je glede tega potrebno uporabiti določbe Zakona o javnih cestah (ZJC, Ur. l. RS, št. 29/97), ki so veljale v času izdaje izpodbijanega sklepa oziroma določbe Zakona o cestah (ZCes-1, Ur. l. RS, št. 109/2010, ki veljajo sedaj). Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno postavilo na stališče, da je pri ugotavljanju najkrajše poti potrebno upoštevati javne ceste v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZJC oziroma 1. odstavka 3. člena ZCes-1. Uredbe nikakor ni možno razlagati tako, da se kot najkrajša pot upošteva tista, po kateri se javni uslužbenec z osebnim vozilom sploh ne more peljati ali pa se celo ne sme peljati.

Zmotno je pritožbeno sodišče, da izpodbijana sodba pomeni odstop od sodne prakse, razvidne iz sodb, ki jih je tožena stranka predložila med postopkom. V sporih na katere se sklicuje tožena stranka se ni ugotavljalo, ali javni uslužbenec po ugotovljeni najkrajši poti lahko dejansko vozi oziroma ali kakšna pot sploh obstaja. Sicer pa tudi iz sodb, ki jih je predložila tožena stranka, vsaj implicitno izhaja, da je pri ugotavljanju najkrajše poti potrebno upoštevati tiste poti, po katerih je promet dovoljen. Tako je v sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1980/2008 z dne 8. 10. 2008 (priloga B9) izrecno navedeno, da tožena stranka pri ugotavljanju najkrajše poti ni upoštevala gozdnih cest in podobnih nekategoriziranih cest, po katerih se promet opravlja na način in pod pogoji, ki jih določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljalec takšne prometne površine. Obenem je v tej sodbi zavzeto tudi stališče, da ni nobene osnove zato, da se pri izračunu najkrajše poti med krajem bivanja in delovnim mestom, ne bi upoštevale lokalne ceste, saj so tudi te del javnega cestnega omrežja in se po njih na delo tudi dejansko vozijo tisti, ki ob njih živijo. V nobeni od predloženih sodb pa ni bilo zavzeto stališče, da se najkrajša pot upošteva tudi v primeru, če po njej dejansko sploh ni možno voziti oziroma če po njej to ni dovoljeno. Takšna razlaga Uredbe bi bila absurdna in tudi v nasprotju z namenom zakonskih določbo o pravici do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.

Pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da naj bi tožnik izjavi za povračilo stroškov priložil potrdilo o prijavi začasnega prebivališča zgolj za obdobje od 22. 4. 2010 do 22. 4. 2011 pomeni nedopustno pritožbeno novoto, saj tožena stranka tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala in potrdila UE tudi ni predložila. V spisu se namreč nahaja le izjava tožnika z dne 1. 4. 2010 (priloga B3), ne pa tudi potrdilo upravne enote, ki naj bi bilo po pritožbenih navedbah priloženo tej izjavi. V kolikor je tožena stranka s to pritožbeno navedbo želela povedati, da tožnik po 22. 4. 2011 ne prebiva več na začasnem naslovu, pa je to protispisno. Tožena stranka je namreč še v pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2012 navajala, da tožnik še vedno prihaja na delo iz istega naslova kot aprila 2010. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP.