Jedro

Zatrjevano škodo, ki naj bi jo tožnici povzročila tožena stranka z opustitvijo izrecnega opozorila na možnost uveljavitve varstvenega dodatka tudi za zunajzakonskega partnerja, bi morala tožeča stranka uveljavljati v obliki odškodninskega zahtevka z izkazanim obstojem kumulativnim podanih elementov odškodninske odgovornosti, kar pa ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2019 in odločbo CSD A. št. ... z dne 27. 12. 2018 in priznanje varstvenega dodatka od 5. 11. 2018 dalje. Prav tako je odločilo, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka.

2. Sodbo izpodbija tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se razveljavi sodba sodišča prve stopnje in zadeva vrne v novo sodno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da tožnica do varstvenega dodatka ni upravičena, nepravilna je višina minimalnega dohodka za varstveni dodatek, kot dejstvo, da tožeča stranka uveljavlja varstveni dodatek samo zase. Nesporno sta do varstvenega dodatka upravičena tako tožeča stranka kot njen zunajzakonski partner. Tako tožena stranka kot CSD sta dolžna pri odločanju, strankam omogočiti čim lažjo uveljavitev svojih pravic ter skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji po zakonu gredo. Gre za procesno pravico, ki je tožena stranka pri odločanju ni upoštevala. Dolžnost tožene stranke je bila v okviru procesnega vodstva tožnico opozoriti, da lahko varstveni dodatek poleg sebe uveljavlja tudi za partnerja, saj je sama ugotovila, da je tožeča stranka živela v zunajzakonski skupnosti. Tožena stranka pa je upoštevala le okoliščino v breme tožeče stranke, brez pouka, da lahko uveljavlja pravico poleg sebe še za partnerja. Na to pomanjkljivost pri odločanju je tožeča stranka ves čas postopka opozarjala, sodišče je napačno sledilo le toženi stranki in upoštevalo, da je tožeča stranka uveljavljala varstveni dodatek le za sebe. Ne glede na to, je tožeča stranka do varstvenega dodatka upravičena. Lastni dohodek družine tožeče stranke znaša 803,65 EUR, minimalni dohodek za varstveni dodatek pa znaša 1.068,28 EUR, kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena do varstvenega dodatka. Bistveno v zadevi je to, da je glede na svoje premoženjsko stanje in dohodke, do varstvenega dodatka upravičena tako tožnica kot B.B., ne glede ali je varstveni dodatek uveljavljala tožnica le zase ali še za partnerja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki temeljijo na pravilnih materialnopravnih izhodiščih, strinja se z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V bistvu gre za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje pritožnice pa je zmotno.

7. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2019 in odločba CSD A. št. ... z dne 27. 12. 2018, s katerima je bilo odločeno, da vlagateljica oziroma družina ni upravičena do varstvenega dodatka.

8. Kot pravno podlago je sodišče uporabilo določila Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami v nadaljevanju ZSVarPre) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS). Upoštevaje 7. člen ZSVarPre v zvezi z 2. točko prvega odstavka 49. člena se pri uveljavljanju pravic do varstvenega dodatka v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja, upoštevajo vse osebe, določene v ZUPJS, njihov dohodek in premoženje, razen način in obdobja upoštevanja dohodka ter premoženja, glede katerega se uporablja ZSVarPre. Varstveni dodatek je socialno varstveni prejemek, ki je namenjen tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti, zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati, kar določa 2. člen ZSVarPre. ZUPJS določa v 1. točki prvega odstavka 10. člena, da se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg vlagatelja upošteva tudi zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisih, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo oziroma osebo, s katero vlagatelj živi v registrirani istospolni skupnosti.

9. Postopek je bil voden kontradiktorno. Vsaki stranki je bilo omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke ter da se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča.1

10. Neutemeljen je pritožničin ugovor, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je pravilno ugotovilo in v 11. točki obrazložitve razumljivo pojasnilo, zakaj šteje B.B. za tožničinega zunajzakonskega partnerja. Tožena stranka je po pridobitvi podatkov gospodinjske evidence Upravne enote C. na dan 28. 11. 2018, zaradi drugače izkazanega dejanskega stanja glede njenega statusa, izvedla nadaljnji ugotovitveni postopek glede obstoja zunajzakonske skupnosti s B.B.. Tožeča stranka v vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev z dne 29. 10. 2018, s katero je uveljavljala varstveni dodatek res ni izpolnila rubrike o zunajzakonskem partnerju in tudi v pisni izjavi z dne 21. 11. 2018, je po pozivu upravnega organa navedla, da posreduje izjavo o podatkih B.B., ki živi na istem naslovu, dejansko pa ni njen zunajzakonski partner. Vendar se je tožeča stranka na naroku glavne obravnave dne 13. 11. 2019 jasno in nedvoumno izjasnila, da je B.B. njen zunajzakonski partner in je imel tak status tudi ob vložitvi vloge za uveljavljanje pravic z dne 29. 10. 2018 in v času izdaje izpodbijanih odločb. 11. Logičen in utemeljen je zaključek prvostopnega sodišča, da je ob oddaji vloge z dne 29. 10. 2018, kot tudi v času odločanja tožene stranke med tožečo stranko in B.B. obstajala zunajzakonska skupnost. Upoštevajoč 10. člen ZUPJS je bil B.B. pravilno upoštevan kot tožničin zunajzakonski partner. Posledično je bila pravilno ugotovljena višina lastnega minimalnega dohodka kot tudi minimalnega dohodka za tožnico, upoštevna pri izračunu upravičenosti do varstvenega dodatka.2 Sodišče je način izračuna, po dodatno pridobljenih poizvedbah pri pristojnem CSD, razumljivo in podrobno pojasnilo v 13., 14. in 15. točki obrazložitve sodbe. Nepravilna je tako pavšalna pritožbena navedba, da je tožnica upravičena do varstvenega dodatka, ker znaša višina minimalnega dohodka za tožnico in partnerja skupaj 1.068,28 EUR in ne 801,21 EUR. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da ni podan dohodkovni kriterij za izpolnjevanje oziroma priznanje pravice za varstveni dodatek tožeče stranke.

12. Tako iz upravnega postopka oziroma pritožbenih navedb tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, iz tožbene trditvene podlage in nadaljnjega zatrjevanja tožnice, je razvidno, da je tožeča stranka skozi postopek spreminjala svojo izjavo glede obstoja zunajzakonske skupnosti v smeri spremembe zasledovanega cilja o priznanju pravice. Nosilni argument tožnice je bil do sodnega postopka usmerjen samo v nepravilen izračun minimalnega dohodka za varstveni dodatek, ko je zatrjevala, da je potrebno obračunati samo periodične dohodke tožeče stranke, saj s B.B. ne živi v zunajzakonski skupnosti. V sodnem postopku pa je ob dejstvu potrditve obstoja zunajzakonske skupnosti, spremenila nosilni ugovor glede nepravilnosti odločitve tožene stranke ter vztrajala, da bi morala tožena stranka skladno s 7. členom ZUP tožečo stranko izrecno opozoriti, da lahko uveljavlja varstveni dodatek tudi za osebo, za katero je menila, da živi z njo v zunajzakonski skupnosti, zaradi česar ji je nastala škoda.

13. Zatrjevano škodo, ki naj bi jo tožnici povzročila tožena stranka z opustitvijo izrecnega opozorila na možnost uveljavitve varstvenega dodatka tudi za zunajzakonskega partnerja, bi morala tožeča stranka uveljavljati v obliki odškodninskega zahtevka z izkazanim obstojem kumulativnim podanih elementov odškodninske odgovornosti, kar pa ni storila.

14. Pravilna je trditev tožene stranke, da glede na dejstvo, da tožeča stranka v upravnem postopku B.B. ni želela uveljavljati kot zunajzakonskega partnerja, zanjo po določbi 7. člena Zakona o upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) ni obstajala dolžnost, na podlagi katere bi morala tožnico opozoriti, da lahko varstveni dodatek uveljavlja še za partnerja. Da je B.B. tožničin zunajzakonski partner se je tožnica izrecno izjasnila šele v sodnem postopku, v predsodnem postopku pa je še v vlogi z dne 21. 11. 2018 zatrjevala, da živi z njim samo v skupnem gospodinjstvu, ne živi pa z njim v zunajzakonski skupnosti. Glede na izkazano, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni bila podana kršitev določila 7. člena ZUP. ZUP v 7. členu res nalaga upravnim organom, da pri postopanju in odločanju omogočijo strankam, da čim laže zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, uradna oseba pa mora stranki, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima v postopku podlago za uveljavljanje kakšne pravice, na to opozoriti. Vendar dolžnost varstva pravic strank, ki zavezuje toženo stranko po določbi 7. člena ZUP, nima takega dometa, da bi tožena stranka morala v vsakem primeru strankam pojasnjevati o naboru vseh pravic, ki se pri toženi stranki uveljavljajo. Določilo 7. člena ZUP nalaga upravnemu organu proaktivno vlogo pri zagotavljanju pravic strank le v primeru, ko je glede na podano dejansko stanje to izkazano. V ZUP ni nikjer določena dolžnost upravnega organa, da stranko prisili k uveljavitvi določene pravice. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni imela podlage, da tožečo stranko prepričuje, da pravico do varstvenega dodatka uveljavi tudi za B.B., saj je tožnica v upravnem postopku izrecno zavračala priznanje zunajzakonske skupnosti.

15. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

16. Stroške neuspešne pritožbe krije tožeča stranka sama.

1 Pravica, da se stranka izjavi se uresničuje s pisnimi vlogami ter navajanjem na glavni obravnavi, kar vse je bilo tožeči stranki dopuščeno. 2 Nenazadnje glede višine prejetih periodičnih dohodkih v zadnjih treh mesecih med strankama tudi ni bilo spora.