Jedro

Pogodba o ustanovitvi služnostne pravice tožniku ne daje podlage za širjenje poti. Dovoljuje mu (le) primerno utrditev dostopa za normalno uporabo in potrebe vožnje z vsemi motornimi vozili.

Ključno vprašanje je (le), ali sta toženca posegla v traso služnostne poti. Odgovor nanj je nikalen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 307,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Škofji Loki (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek za opustitev vsakršnega poseganja tožencev v služnostno pravico vožnje na utrjeni gramozni poti na skrajnem jugovzhodnem delu nepremičnine parc. št. 10/8 in na nepremičnini parc. št. 10/7, obe k. o. X, ter omogočanje izvrševanja stvarne služnosti poti za vožnjo z vsemi vozili v korist nepremičnine s parc. št. *15/2, k. o. X. Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim bi se tožencema prepovedali posegi v služnostno pravico vožnje na prej opisani poti (I. točka izreka). Tožniku je bilo v II. točki izreka naloženo, da tožencema povrne 1.812,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni in ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožnik se zavzema za dopolnitev izvedenskega mnenja na način, da izvedenec geodetske stroke v skico vriše potek H tlakovcev in da se ugotovi potek služnostne poti, kot je bila označena s H tlakovci. Sodišče bi moralo opraviti ogled in postaviti izvedenca cestnoprometne stroke, ki je ključen za ugotovitev, ali je mogoče ob sedanji postavitvi tlakovcev in na njih parkiranih vozil izvoziti s služnostne poti na javno cesto z vsemi motornimi vozili. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe priče A. A. Povedal je, da sta toženca gradila samovoljno, brez dovoljenja Občine X in brez tožnikovega soglasja. Zmotna je ugotovitev sodišča, da se trasa dogovorjene služnosti in tlakovano dvorišče ne prekrivata. Ključna je ugotovitev, kakšna pot je potrebna, da je možen uvoz in izvoz z vsemi motornimi vozili. Orientacijski zaris v prilogi A14 je treba razlagati skupaj z vsebino služnostne pogodbe. Važno je le, ali mu je bila pred posegom omogočena vožnja z vsemi motornimi vozili. Opozarja na neverodostojnost priče B. B., na nepotrebnost ugotavljanja morebitnega priposestvovanja ter nepravilno odločitev o pravdnih stroških.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo pritrjujeta argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča. Predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče tožnikovi konfesorni tožbi, vloženi na podlagi 212. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ni ugodilo. Zahtevek je zavrnilo, ker tožnik ni izkazal, (1) da je (najmanj) deset let uporabljal enako pot (drugačno od dogovorjene), (2) da se tlakovci, ki sta jih položila toženca, ne nahajajo na služnostni poti, (3) da tožnik ni izkazal, da toženca dovoljujeta parkiranje na delu služnostne poti drugim osebam in da (4) dvakratno kratkotrajno parkiranje izvajalcev gradbenih del na služnostni poti ne zadosti standardu vznemirjanja v smislu 212. člena SPZ.

6. Sodišče je z namenom ugotovitve, ali toženca posegata v tožnikovo služnostno pravico in ga v njenem izvrševanjem motita, izvedlo dokazni postopek in sprejelo odločitev na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: - skica izvedenca geodetske stroke izkazuje, da se trasa služnostne poti in tlakovano dvorišče ne prekrivata; - tožnik ne uporablja poti v obsegu, izhajajočem iz služnostne pogodbe oz. skice, ki je sestavni del te pogodbe; - od pridobitve služnostne pravice v letu 2008 tožnik ni uporabljal poti v enaki širini, ampak je pot z leti (raz)širil; - že v preteklosti so bili avtomobili parkirani čez mejo H tlakovcev, ki jih je položil tožnik; tlakovci, ki sta jih položila toženca, pa se niti delno ne nahajajo na služnosti poti; - toženca parkirata svoje vozilo le na tlakovanem parkirišču, tretjim osebam pa ne dovoljujeta parkiranja na služnostni poti; - na služnostni poti so v avgustu 2020 dvakrat parkirali (ustavili) izvajalci, ki so za toženca opravljali gradbena dela.

7. Zgoraj nanizane ugotovitve, ki jih pritožbi ne uspe izpodbiti, pritrjujejo pravilnosti odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj normativni dejanski stan iz 212. člena SPZ ni izpolnjen. Sodišče je pravilno izhajalo iz trditvene podlage pravdnih strank. Tožnik je najprej trdil, da je njegova služnostna pot takšna, kot je dogovorjena s služnostno pogodbo, sklenjeno 22. 2. 2008 z Občino X. Sestavni del te pogodbe pa je tudi skica. Zanikal je, da bi trasa služnostne poti potekala izven pogodbeno dogovorjene trase.

8. Bistveni dokaz o obsegu služnosti sta tako pogodba o ustanovitvi služnostne pravice in skica, ki je njen sestavni del. Pogodba v točki II določa, da stvarna služnost poteka na delih parcel, kot je razvidno iz slike, ki je sestavni del pogodbe. Pritožbeno razlogovanje, da je ključna le ugotovitev, kakšna pot je potrebna za uvoz in izvoz z vsemi motornimi vozili, je zmotno. Bistveno je, da – kot prikazuje skica izvedenca geodetske stroke – se dogovorjena trasa služnostne poti1 in tlakovano dvorišče ne prekrivata. Pogodba tožniku ne daje podlage za širjenje poti. Dovoljuje mu (le) primerno utrditev dostopa za normalno uporabo in potrebe vožnje z vsemi motornimi vozili.

9. Nobenega utemeljenega razloga ni za dopolnjevanje izvedenskega mnenja z vrisom poteka H tlakovcev. Ti še niti v avgustu 2013 niso bili nameščeni. Tožnik tudi ni izkazal, da bi zatrjevano traso poti uporabljal od položitve H tlakovcev. Poleg tega je priča B. B., njeno pričanje je predlagal tožnik, izpovedala, da je z družinskimi člani avtomobile pogosto parkirala čez mejo, ki so jo označevali H tlakovci. Njeno izpovedbo potrjujejo tudi slike iz aplikacije Google Maps, posnete avgusta 2013 (B23), in slike v prilogi B27, ki so bile posnete septembra 2013. 10. Sodišče je v 10. točki obrazložitve ocenilo izpovedbo prej navedene priče. Podalo je prepričljive argumente, ki govorijo v prid njeni verodostojnosti, zato ni razloga, da ji ne bi sledili. Tožnik pomislekov v zvezi z njeno verodostojnostjo med postopkom ni predstavil. Ta pritožbena navedba zato predstavlja novoto, ki je – glede na določbo 337. člena ZPP – ni moč upoštevati.

11. Dokaza z ogledom in postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke sta nebistvena za presojo odločilnih dejstev in ne bi mogla vplivati na spremembo odločitve. Ključno vprašanje je (le), ali sta toženca posegla v traso služnostne poti. Odgovor nanj je nikalen. Ker je že izvedenec geodetske stroke prepričljivo pojasnil, da se trasa dogovorjene služnostne poti in tlakovano dvorišče ne prekrivata, se sodišču ni bilo treba podrobneje opredeljevati do izpovedbe A. A. Ta je potrdil, da je pot v naravi širša, kot bi glede na skico lahko bila. Predmetna skica je bila tudi zanj bistvenega pomena; upošteval jo je pri sestavi najemne pogodbe. Tako tudi njegova izpovedba potrjuje, da je tožnik pot razširil. 12. Pogodba o ustanovitvi služnostne pravice tožniku ne daje neomejenih možnosti za vzpostavitev poti. Zamejujejo jo opredelitve v I. in II. točki izreka ter skica, na kateri je pot vrisana. Le znotraj teh opredelitev je imel tožnik pravico utrditi dostop; ni pa imel pravice poti širiti.

13. Vprašanje obsega poti in njene morebitne širitve je pomembno z vidika tožnikove trditvene podlage. Po prejemu skice izvedenca geodetske stroke je pričel utemeljevati svoj zahtevek tudi z navedbami o priposestvovanju. Zato je nerazumljiv pritožbeni očitek, da so ugotovitve sodišča v zvezi s priposestvovanjem služnostne poti nerelevantne.

14. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča pravilna in popolno obrazložena. Ker tudi v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožencema pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona dolžan povrniti njune pritožbene stroške v višini 307,98 EUR (odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT, 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, 10 % povečanje za zastopanje več strank po 7. členu OT in 22 % DDV). Odmerjene stroške mora povrniti v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka.

1 Njen obseg je mogoče določiti na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice in priložene skice, ki je njen sestavni del.