Jedro

Predpravdni postopek v odškodninskih sporih ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, torej ne gre za potrebne stroške postopka, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka. V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen.

Izrek

I.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženki, da plača stroške tožnika v določenih zneskih na račun prvostopenjskega sodišča (I. točka izreka) in tožniku, da povrne toženki njene stroške postopka v znesku 3.695,68EUR (II.točka izreka).

2.

Tožnik se pritožuje zoper sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče prve stopnje upoštevalo pobot stroškov in v katerih fazah postopka je upoštevalo dodeljeno brezplačno pravno pomoč. Sodišče prve stopnje bi moralo izračunati vse priznane stroške strank in potem izvesti pobot v celoti, ne po posameznih fazah. Tožnik pred novembrom 2019 ni imel odobrene brezplačne pravne pomoči. Upoštevaje vrednost spornega predmeta bi moralo sodišče prve stopnje za narok dne 19.10.2019 tožniku priznati 1700 točk. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, ki tožniku ni priznalo 1800 točk nagrade za odškodninski zahtevek. Meni, da je glede na vsebino vloge z dne 19.10.2016 upravičen do nagrade 50točk. Nasprotuje zavrnitvi priznanja nagrade za vložitev ugovora zoper plačilni nalog. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku priznati stroške mediacije. Napačno je priznalo tožnikovemu pooblaščencu le polovico nagrade glede na uspeh v postopku. Vloga z dne 26.10.2016 je bila posredovana sodišču prve stopnje, ki bi moralo tožniku priznati stroške te vloge. Za vlogo z dne 1.4.2019 bi moralo sodišče prve stopnje priznati 1275 točk. Višjo nagrado bi moralo priznati za zastopanje na pripravljalnem naroku in prvem naroku, saj gre za dve opravili. Za vlogo z dne 13.11.2019 bi moralo sodišče prve stopnje glede na njeno vsebino priznati 1275 točk, za vlogo z dne 3.2.2020 pa 50 točk, kot je določeno za dokazne predloge. Vloga z dne 8.6.2021 predstavlja pripravljalno vlogo, ker vsebuje opredelitev do izvedenskega mnenja. Enako velja za vlogo z dne 30.5.2022. Izpodbijani sklep ne vsebuje utemeljitve za nepriznanje priglašenih stroškov za vlogo z dne 28.6.2022. Vloga z dne 6.10.2022 predstavlja klasično pripravljalno vlogo, ker v njej tožnik predlaga in argumentira predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja. Enako velja za vlogo z dne 24.10.2022, ki je vsebinski izdelek in ne dopis. Upoštevaje vsebino vloge z dne 19.12.2022 bi moralo sodišče prve stopnje priznati tožniku priglašene stroške. Sodišče prve stopnje ni odločilo o priglašenih stroških za odgovor na pritožbo z dne 17.1.2023. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, ki bi moralo tožniku priznati priglašene stroške za sestavo vloge z dne 20.5.2024. Po mnenju tožnika je bila potrebna tudi vloga z dne 27.9.2023. Priglaša stroške pritožbe.

3.

Toženka se pritožuje zoper sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na prvi odstavek 38. člena ZDSS-1 in tožniku priznalo stroške izvedencev v celoti. Stališče sodišča prve stopnje, da je te stroške dolžna povrniti toženka, nasprotuje sodbi opr. št. Pdp 85/2026 z dne 11.3.2026, s katero je pritožbeno sodišče odločilo, v kakšnem deležu toženka nosi stroške vsega postopka. Ker gre za pravnomočno razsojeno zadevo, bi moralo sodišče prve stopnje priznati toženki stroške izvedencev skladno z njenim uspehom. Navaja, da ji sodišče prve stopnje nepravilno ni priznalo 1050 točk za pripravljalno vlogo z dne 8.5.2024, v kateri je podala tudi dodatno argumentacijo, navedbe in pravna naziranja. Gre za izjavo o četrti dopolnitvi mnenja izvedenke finančne stroke oziroma za potrebno pripravljalno vlogo. Sodišče prve stopnje zmotno ni priznalo stroškov mediacije. Prav tako ji zmotno ni priznalo priglašenih stroškov za potrebne vloge z dne 11.11.2022, 28.6.2021, ki je četrti pripravljalni spis, in 20.12.2022. Priglaša stroške pritožbe.

4.

Tožnik in toženka v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožb. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5.

Pritožbi nista utemeljeni.

6.

S pravnomočno sodbo (Pd 39/2025 z dne 11. 9. 2025 v zvezi s Pdp 85/2026 z dne 11. 3. 2026) je odločeno, da sta stranki druga drugi dolžni povrniti stroške postopka v določenih deležih. Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki med drugim sodišču dopušča, da v sodbi, s katero konča postopek, lahko odloči le, katera stranka krije stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o njihovi višini pa izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

7.

Niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče določno ugotoviti, kako je sodišče upoštevalo pobot stroškov in v katerih fazah postopka je upoštevalo, da je imel tožnik dodeljeno brezplačno pravno pomoč. Sodišče prve stopnje je priznane stroške strank med seboj pravilno pobotalo ob upoštevanju uspeha po fazah postopka ter vrednosti spornega predmeta, kot izhaja iz 11. točke obrazložitve. Pri višini stroškov tožnika je upoštevalo odločbe o brezplačni pravni pomoči. Zmotna je pritožbena trditev tožnika, da pred novembrom 2019 ni imel odobrene brezplačne pravne pomoči. Iz odločbe sodišča prve stopnje št. Bpp 456/2019 z dne 24.10.2019 izhaja, da je bila tožniku od 21.9.2019 dalje dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje. Pooblaščenec tožnika je bil za obdobje od vložitve tožbe do 21.9.2019 upravičen do plačila za delo v višini, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, od 21.9.2019 do 25.4.2023 pa do polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi skladno s takrat veljavnim petim odstavkom 17.člena Zakona o odvetništvu (ZOdv).

8.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da bi mu moralo sodišče za narok 19.10.2019 (pravilno 2016) priznati vseh 1700 točk, saj se narok niti ni opravil, s čimer se je strinjal tudi tožnik.

9.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da odškodninski zahtevek, ki ga je tožnik pred vložitvijo tožbe naslovil na toženko - delodajalca, ni bil potreben strošek za ta postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato te stroške nosi tožnik sam. Predpravdni postopek v odškodninskih sporih namreč ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, torej ne gre za potrebne stroške postopka, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka. V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen.

10.

Stranki si v pritožbah neutemeljeno prizadevata za priznanje stroškov za zastopanje v mediaciji. Ti stroški po sodni praksi (VDSS Pdp 656/2015 in Pdp 1437/2010, enako kot odločbi VSL II Cp 1391/2014 ter IV Cp 1422/2021) niso stroški pravdnega postopka (postopka v individualnem delovnem sporu), v nobenem primeru pa niso za pravdo potrebni stroški, ki bi jih plačala stranka, ki v pravdi ni uspela.

11.

Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik ni upravičen do stroška za vložitev ugovora zoper plačilni nalog. Ne gre za strošek, katerega priznanje bi bilo povezano z vprašanjem uspeha v sporu oziroma bi ga povzročila toženka (prim. prvi odstavek 156. člena ZPP).

12.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik glede na vsebino vloge z dne 19. 10. 2016 upravičen do nagrade 50 točk. Tožnik je z njo obvestil sodišče prve stopnje o teku pravde med njim in zavarovalnico, pri kateri je imela toženka zavarovano svojo odgovornost, za kar mu je utemeljeno priznalo 20 točk.

13.

Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni posredoval sodišču prve stopnje vloge z dne 26. 10. 2016, zato ni upravičen do povrnitve stroškov za njeno sestavo.

14.

Nadalje tožnik neutemeljeno navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje za sestavo vloge z dne 1. 4. 2019 ter za zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku priznati vse priglašene stroške, saj gre pri narokih za dve opravili. Tožnik ne upošteva vrednosti spornega predmeta, ki je ob delnem umiku tožbe 1.4.2019 znašala 156.037,24EUR (1400 točk), pri čemer se za poravnalni narok, ki mu sledi prvi narok, odmeri ena sama nagrada po tar. št. 16 3/a Odvetniške tarife (OT).

15.

Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi predlagal zaslišanje priče A.A.. Za vlogo z dne 3. 2. 2020, s katero je po pozivu sodišča sporočil še naslov te priče, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo 20 točk.

16.

Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati 1750 točk za odgovor na pritožbo z dne 17. 1. 2023, ni utemeljena. Tožnik spregleda, da je o tem strošku pravnomočno odločilo pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 293/2023 z dne 15. 6. 2023 tako, da ga krije sam.

17.

Sodišče prve stopnje je tretjo pripravljalno vlogo z dne 13. 11. 2019 glede na njeno vsebino pravilno opredelilo kot obrazložen dopis po tar. št. 43/3 OT, ker je tožnik le v bistvenem ponovil navedbe in se ponovno opredelil do dokaznih predlogov. Ker se je v vlogi z dne 8. 6. 2021 predvsem strinjal s podanim izvedenskim mnenjem izvedenca za varstvo pri delu in nasprotoval dopolnitvi, pri tem pa ni podal novih navedb, jo je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo kot obrazložen dopis. Enako velja za vlogo z dne 30. 5. 2022, v kateri se je tožnik strinjal s podanim mnenjem izvedenke klinične psihologije in ga povzel, kar ne utemeljuje višje nagrade za sestavo pripravljalne vloge. Tožnik v pritožbi navaja, da je bila vloga potrebna, kar ni sporno. S tem, ko je sodišče prve stopnje priznalo nagrado za vlogo, je očitno štelo, da je bila potrebna za pravdo. V nasprotnem primeru sodišče ne bi priznalo tožniku ničesar. Sporno je le vprašanje vsebinskega prispevka vloge, ki bi utemeljeval višjo nagrado, razlogov v zvezi s tem pa pritožba ne konkretizira.

18.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v vlogi z dne 28. 6. 2022, ki jo je tožnik predložil na naroku istega dne in bi lahko navedbe podal ustno, sprejema mnenje izvedenke klinične psihologije in nasprotuje predlagani postavitvi drugega izvedenca, kar ne utemeljuje višje nagrade. Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku za vlogo z dne 6. 10. 2022, s katero je na kratko predlagal dopolnitev mnenja, priznalo nagrado za obrazložen dopis. Od strank se pričakuje, da v postopku ravnajo s potrebno skrbnostjo (prvi odstavek 11. člena ZPP). Tožnik ni izkazal opravičljivih razlogov, ki bi mu pred pripravo pisnega mnenja onemogočali predlagati izračun bodočega prikrajšanja. Pavšalno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, ki je vlogo z dne 24. 10. 2022 vsebinsko opredelilo kot obrazložen dopis. V njej se tožnik opredeljuje do nasprotovanja toženke mnenju izvedenke finančne stroke, pri čemer ne navaja novih, za rešitev zadeve relevantnih dejstev. Pritožbeno sodišče po vpogledu v vsebino vloge z dne 19. 12. 2022, za katero je sodišče prve stopnje priznalo 50 točk, ugotavlja, da ta ne prinaša ničesar novega k razjasnitvi zadeve. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do nagrade za pripravljalno vlogo z dne 20. 5. 2024, ker je v njej sodišču sporočil, da se strinja z izvedenskim mnenjem, hkrati pa je ponovil predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja. Pritožba ne navaja konkretnih razlogov, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do vseh priglašenih stroškov. Sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade za vlogo z dne 27. 9. 2023, v kateri je tožnik ponovil dokazni predlog. Gre torej za povsem nepotrebno vlogo.

19.

Toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo stroške izvedencev v celoti skladno s prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Ta določba nekoliko zmanjšuje stroškovni riziko delavca kot praviloma ekonomsko šibkejše stranke v delovnem sporu, pomen pa ima zlasti pri dokazu s postavitvijo izvedenca, ki je praviloma povezan z občutnimi stroški. V obravnavanem sporu sta izpolnjena oba zakonska pogoja: tožnik je v sporu delno uspel z zahtevkom, zaradi delne zavrnitve zahtevka pa niso nastali posebni stroški. Toženka je zato upoštevaje citirano zakonsko določbo dolžna plačati celotne stroške sodnih izvedencev.

1.Neutemeljeno je tudi toženkino pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo toženki naložiti plačila izvedenine v celoti, ker naj bi bilo o deležu stroškov, ki bremenijo stranki, že odločeno s sodbo opr. št. Pdp 85/2026 z dne 11. 3. 2026. Pritožbeno sodišče s to sodbo ni odločilo o stroških dokazov z izvedenci, temveč le o stroških strank oziroma nagradah odvetniku. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da bo moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka po višini glede stroškov za izvedbo dokazov upoštevati citirano zakonsko določbo. Upoštevaje pravila o objektivnih mejah pravnomočnosti sklepa ni mogoče slediti ugovoru toženke o pravnomočno razsojeni zadevi.

2.Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni vložila četrtega pripravljalnega spisa z dne 28. 6. 2021, zato ni upravičena do povrnitve stroškov. Za toženko je sporno vrednotenje pisanj z dne 11. 11. 2022, 20. 12. 2022 in 8. 5. 2024, za katere ji je sodišče prve stopnje priznalo za vsako po 50 točk. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je toženka v vlogi z dne 11. 11. 2022 nasprotovala ugotovitvam izvedenke finančne stroke v okviru navedb, ki jih je podala že v nestrinjanju z dopolnitvami izvedenskega mnenja. Toženka neutemeljeno izpodbija višino priznane nagrade za vlogo z dne 20. 12. 2022, saj je v njej na kratko povzela že podane navedbe. Prav tako neutemeljeno izpodbija višino nagrade za vlogo z dne 8. 5. 2024, v kateri je v bistvenem ponovila glavne argumente za nestrinjanje z že četrto dopolnitvijo izvedenskega mnenja, ki jih je podala že predhodno v postopku. Sicer navaja, da je podala dodatno argumentacijo, navedbe in naziranja, vendar tega ne konkretizira oziroma ne pojasni, v čem se kaže vsebinski prispevek vloge. Ponavljanje že podanih navedb namreč ne pripomore k razrešitvi spora. Prav nasprotno. Tako ravnanje sodišče le po nepotrebnem obremenjuje s prebiranjem vlog z že podanimi istovrstnimi navedbami.

3.Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

4.Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklep Pdp 577/2024 z dne 29. 1. 2025; točka 4 obrazložitve.

2Prim. sodbo Pdp 354/2022 z dne 16. 6. 2022; točka 11 obrazložitve.