Jedro

Pogodbeno določilo o konkurenčni prepovedi je po presoji pritožbenega sodišča dispozitivne narave. Če pa jo pogodbeni stranki dogovorita, je tako pogodbeno določilo veljavno le, če je v prid tiste pogodbene stranke, na katero se konkurenčna prepoved nanaša, dogovorjeno ustrezno materialno nadomestilo. Konkurenčna klavzula, ki jo pogodbeni stranki dogovorita v pogodbi brez ustreznega denarnega nadomestila v breme druge stranke, te stranke ne zavezuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v osmih dneh od prejema tega sklepa povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 342,71 EUR.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Iz trditvene podlage tožeče stranke je razvidno, da je družba A. d. o. o. krovna medijska hiša in edina družbenica obeh tožnic, ki sta izdajateljici programov B. in K. Druga tožena stranke (v nadaljevanju: toženec) je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. (pogodba v prilogi A5) opravljala delo pri obeh tožnicah za potrebe obeh TV programov. Prva tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) pa je z vsako od tožnic 1. 1. 2014 sklenila Pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba A3 in Pogodba A4) za obdobje do 31. 12. 2015. Ti dve pogodbi sta razen glede višine plačila za opravljene storitve vsebinsko povsem enaki. Toženka se je z vsako od pogodb zavezala (tako izhaja iz 1. člena Pogodbe A3 in A4), da bo kot izvajalec preko zaposlenih in strokovnih sodelavcev za naročnika (za vsako od tožnic) strokovno in z vestnostjo dobrega gospodarja opravljala dejavnost in opravljala opravila na področjih: - programskih vsebin (priprava uredniških programov za različne vrste informativnega in športnega programa B. oziroma K.), ne glede na način razširjanja in distribucije programskih vsebin, - izobraževalnih oblik (priprava in izvedba različnih izobraževanj, povezanih s področjem novinarja, organizacije in delovanja medijev), - svetovanja in uvajanja novih vsebin in novih tehnologij (spremljanje domačih in tujih novosti na področju programskih vsebin informativnega značaja ter njihova implementacija v programske vsebine naročnika).

2. Toženec je direktor in edini družbenik toženke. Za obdobje trajanja Pogodb A3 in A4 (torej za čas od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2015) je toženec s A. d. o. o . sklenil pogodbo o zaposlitvi.

3. Toženka je 11. 11. 2014 tožnicama odpovedala Pogodbi A3 in A4. Hkrati je tudi toženec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka sedaj enake storitve, toženec pa enako funkcijo kot sta jo po Pogodbah A3 in A4 opravljala za tožnici, sedaj opravljata za družbo C. Ker je bila v 6. alineji Pogodb A3 in A4 določena konkurenčna klavzula, „da v času trajanja pogodbenega razmerja in še 12 mesecev po prenehanju sodelovanja iz kateregakoli razloga, razen poteka veljavnosti pogodbe (toženka) ne bo sklepala pogodb z enakim ali podobnim predmetom pogodbe, z neposrednimi konkurenti naročnika (tožnic) oziroma subjekti, ki na trgu dejansko opravljajo enako dejavnost kot naročnik; navedena obveznost ne velja v primeru drugačnega dogovora med strankama, pri čemer mora biti ta sklenjen v pisni obliki“ sta tožnici hkrati s tožbo predlagali tudi izdajo regulacijske začasne odredbe, rekoč, da sta tožbeni zahtevek, ki je vsebinsko identičen predlagani začasni odredbi, verjetno izkazali in da obstoji nevarnost, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zaradi pogodbenega določila (v zadnjem delu 2. člena obeh Pogodb), da bo za „operativno izvajanje obveznosti po pogodbi za družbo izvajalca odgovoren direktor T. P.“, je hkrati s tožbo predlagala izdajo začasne odredbe tudi proti tožencu.

Izpodbijani sklep

4. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki bi toženki in proti tožencu do 11. 12. 2015 prepovedovala izvajanje tistih storitev za družbo C., ki se nanašajo na storitve, opisane v treh alinejah 1. točke te obrazložitve. Za primer kršitev omenjenih prepovedi pa naj bi sodišče toženki izreklo kazen v višini 10.000,00 EUR, tožencu pa v višini 5.000,00 EUR. Sklep o začasni odredbi naj bi veljal do pravnomočne sodbe, izdane v tem pravdnem postopku oziroma najkasneje do 11. 12. 2015. Pritožba tožeče stranke in odgovor na pritožbo

5. Proti temu sklepu sta se tožnici pravočasno pritožili. Uveljavljali sta vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagali, da pritožbeno sodišče „izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženima strankama naloži v plačilo vse stroške dosedanjega postopka“.

6. V odgovoru na pritožbo sta toženki predlagali zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Zahtevali sta tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

7. Pritožba ni utemeljena.

K odločitvi o pritožbi glede toženca

8. S presojo sodišča prve stopnje, da Pogodba A3 oziroma A4 zavezuje le toženko, toženca T. P. pa ne, pritožbeno sodišče soglaša. Kot pogodbeni stranki sta na vsaki od Pogodb A3 oziroma A4 kot naročnik navedeni le prva oziroma druga tožeča stranka, kot izvajalec pa le toženka P. d. o. o. Na vsaki od teh pogodb je navedeno, da naročnika zastopa direktor M. P., izvajalca pa direktor T. P. (toženec). Zato iz podpisa od toženca na zadnji strani katerekoli od teh pogodb ni mogoče sklepati, da konkurenčna klavzula iz 6. alineje drugega odstavka vsake od pogodb (ki je v ležečem tekstu povzeta v 3. točki te obrazložitve) zavezuje tudi njega.(1)

9. Po določilu prvega odstavka 515. člena ZGD-1 direktor (v predmetni zadevi toženec kot direktor toženke) na lastno odgovornost vodi posle družbe z omejeno odgovornostjo in jo zastopa. Kot tak je družbi odgovoren za škodo, ki nastane zaradi kršitve njegovih obveznosti (drugi odstavek 28. člena ZFPPIPP). Družbo (d. o. o.) mora voditi s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ker je zastopnik družbe, pogodba, ki jo sklene družba, zavezuje toženka med drugim v zadnjem delu 2. člena zavezala, da bo za „operativno izvajanje obveznosti po pogodbi za družbo izvajalca odgovoren direktor T. P.“. To pogodbeno določilo lahko pomeni le takšno odgovornost direktorja, kot izhaja iz zgoraj omenjenih zakonskih določil. Ta odgovornost pa ne daje podlage za sklepanje, da je v pravdi zaradi kršitve konkurenčne klavzule (dogovorjene v Pogodbah A3 in A4) s strani gospodarske družbe (toženke), toženec kot njen direktor pasivno legitimiran. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da (kot izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa) tožbenega zahtevka proti tožencu tožnici nista verjetno izkazali. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe proti njemu zavrnilo.

10. Upoštevajoč zgornje razloge pritožnici z nobeno od pritožbenih navedb ne moreta uspeti. Zato se do njih, kolikor se nanašajo na toženca, pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZIZ). Glede na navedeno je ta del pritožbe kot neutemeljen zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa tega dela sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K zavrnitvi pritožbe glede toženca

11. OZ ureja konkurenčno klavzulo le pri agencijski pogodbi v 836. členu v zvezi s prenehanjem pogodbe iz razlogov na strani naročnika. Ostalih določil o konkurenčni klavzuli OZ nima, skladno s stališčem pravne teorije(2) pa jo je mogoče dogovoriti tudi pri distribucijski pogodbi. Izrecno jo ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 39. do 42. členu. Konkurenčna klavzula v skladu z določilom tretjega odstavka 836. člena OZ zastopnika zavezuje le, če mu naročitelj ob prenehanju pogodbe plača ustrezno odpravnino in če mu v obdobju, v katerem traja konkurenčna prepoved, plačuje ustrezno mesečno nadomestilo. Identično določilo vsebuje 41. člen ZDR-1. 12. Pogodbeno določilo o konkurenčni prepovedi je po presoji pritožbenega sodišča dispozitivne narave. Če pa jo pogodbeni stranki dogovorita pritožbeno sodišče soglaša s pravnim naziranjem tožene stranke, da je tako pogodbeno določilo veljavno le, če je v prid tiste pogodbene stranke, na katero se konkurenčna prepoved nanaša, dogovorjeno ustrezno materialno nadomestilo. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992, ko je zapisalo „Temeljna načela pogodbenih razmerij med njimi tudi načelo ekvivalence v odplačnih pogodbenih razmerjih, so pridobitev pravne civilizacije in jih je zato vsekakor treba šteti med načela pravne države. Zakonsko dopuščanje pogodbene ureditve delovnega razmerja, s katero delavec pristane na omejitev svoje svobode izbire poklica in svobode gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi za to od delodajalca dobil ustrezno materialno nadomestilo, zato ni v skladu z načeli pravne države. Načela socialne države pa zahtevajo, da zakonodaja ob varstvu legitimnih interesov, delodajalca ne zanemari interesov delojemalca kot ekonomsko in socialno šibkega partnerja v delovnem razmerju ...“. Ta odločba je bila sprejeta v času veljavnosti ZDR, ko določilo 41. člena ZDR-1 še ni veljalo. Upoštevajoč to odločbo, 41. člen ZDR-1 in 836. člen OZ, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da konkurenčna klavzula, ki jo pogodbeni stranki dogovorita v pogodbi brez ustreznega denarnega nadomestila v breme druge stranke, te stranke ne zavezuje.

13. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka terjatve tudi proti toženki ni verjetno izkazala. Tako je menilo tudi sodišče prve stopnje, pa čeprav je za svojo presojo navedlo druge razloge. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo proti izpodbijanemu sklepu tudi kolikor se nanaša na toženko kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka

14. Tožeča stranka svojih stroškov pritožbenega postopka ni specificirala. Zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Če bi odločalo, bi glede na to, da je tožnica s pritožbo propadla, ta njen zahtevek zavrnilo.

15. Ker je v pritožbenem postopku tožena stranka uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji morata tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Le-te je upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo in vrednost odvetniške točke ob izdaji tega sklepa (0,459 EUR) odmerilo na 342,71 EUR. 600 točk, ji je po 6. točki tar. št. 27 priznalo za odgovor na redno pravno sredstvo, 2 % od tega, to je 12 točk pa kot pavšalne izdatke za stranko. Torej ji je priznalo 612 točk oziroma 280,91 EUR. Upoštevajoč 22 % DDV na odvetniške storitve pa to znaša 342,71 EUR.

Op. št. (1): Iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila A. d. o. o. in toženec ne izhaja, da bi bila tudi med njima dogovorjena konkurenčna klavzula.

Op. št. (2): dr. Vesna Kranjc, Pravica agenta (trgovskega zastopnika) do odpravnine, če krši pogodbo v odpovednem roku, Podjetje in delo, št. 1/2011.