Jedro

V obravnavani zadevi je bila davčna izvršba začeta na podlagi plačilnega naloga za plačilo sodne takse s klavzulo o izvršljivosti, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo vezan, in ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku davčne izvršbe dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova. Enako velja za upravni spor, katerega predmet je pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi. Zoper izvršilni naslov so namreč dopustna pravna sredstva v postopku, v katerem je izdan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zoper tožnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska neplačane sodne takse v znesku 32,84 EUR na podlagi plačilnega naloga Upravnega sodišča št. U 226/2008 dne 12. 10. 2009, ki je postal izvršljiv dne 29. 5. 2010, in stroškov izdaje sklepa o izvršbi v znesku 25,00 EUR, z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računu pri banki, do višine dolgovanega zneska.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-2-30/2012-2 z dne 9. 8. 2012 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da sodišče izpodbijani sklep v zvezi z odločbo o pritožbi razveljavi (pravilno: odpravi) in izreče za ničen ter ugotovi, da je bilo s postopkom davčne izvršbe poseženo v tožnikove temeljne človekove in ustavne pravice. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora v priglašeni višini.

Tožnik v svoji pritožbi ni izpodbijal izvršilnega naslova, kot navaja pritožbeni organ, temveč je v skladu s 156. členom ZDavP-2 izpodbijal stroške neupravičene izvršbe, ki jih je povzročil predlagatelj izvršbe – Upravno sodišče. Z dejstvi, ki se nanašajo na izvršilni naslov (ta so sicer Upravnemu sodišču znana), pa je utemeljeval neupravičenost predloga. Tožena stranka na navedene pritožbene ugovore ni odgovorila skladno z njihovo vsebino. Ustrezno tudi ni odgovorila na ugovor ničnosti odločbe, pri katerem tožnik vztraja tudi v upravnem sporu, saj predstavljajo njeni razlogi v tem delu le sprenevedanje in zavajanje, ki ne upošteva dejanskega stanja. V svoji odločbi je tožena stranka prikrila tudi očitke tožnika, da po zakonu predlagatelj izvršbe – Upravno sodišče in tožena stranka s svojimi dejanji ne smeta prejudicirati odločitev, dejanj, postopkov drugih sodišč oziroma organov in prikrivati nezakonitega postopanja službe za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Tožniku je bila po navedenem kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi in pravica do sodnega varstva iz 22. oziroma 23. člena Ustave. Brezplačna pravna pomoč tožniku je bila „zmontirana“ z vsemi kasnejšimi postopki, vključno z izvršbo, z enim samim namenom: tožniku se poskuša z goljufijo in prevaro preko postopka brezplačne pravne pomoči skrivoma zrežirati pravnega zastopnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ, in z razlogi, s katerimi obrazloži svojo odločitev ter zavrnitev pritožbenih ugovorov. Obrazložitev izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi po presoji sodišča ni posplošena ali glede na vsebino pritožbe neustrezna, kot meni tožnik. Pritožbeni organ namreč v celoti in vsebinsko presodi vse navedbe tožeče stranke, ki so za odločitev v zadevi relevantne. Navedb, za katere upravni organ v odločbi ugotovi, da na odločitev ne morejo vplivati, pa vsebinsko ni dolžan presojati.

Sodišče ugotavlja, da je bila davčna izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova s klavzulo o izvršljivosti, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo vezan, in ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku davčne izvršbe zato dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Enako velja za upravni spor, katerega predmet je pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi. Zoper izvršilni naslov so namreč dopustna pravna sredstva v postopku, v katerem je izdan.

V obravnavani zadevi je izvršilni naslov plačilni nalog za plačilo sodne takse za sodbo opr. št. U 226/2008-33, ki ga je dne 12. 10. 2009 izdalo Upravno sodišče. Tožnikov ugovor zoper plačilni nalog je bil s sklepom Upravnega sodišča U 226/2008-36 z dne 11. 3. 2010 zavrnjen, njegova pritožba zoper navedeni sklep pa s sklepom U 226/2008-31 istega sodišča z dne 23. 4. 2010 zavržena kot nedovoljena. Navedene ugotovitve so skladne s podatki upravnega spisa in med strankama tudi nesporne. Spora pa tudi ni, da tožnik obveznosti, ki se mu z izvršilnim naslovom nalaga, ni izpolnil. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče postopalo skladno s 35. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1): potrdilo izvršljivost plačilnega naloga in ga poslalo davčnemu organu v izterjavo. Tožnikovo stališče, da je predlog za prisilno izterjavo predlagatelj izvršbe vložil neupravičeno, zato ni utemeljeno.

Utemeljen tudi ni tožbeni očitek prejudiciranja odločitve drugih sodišč ali organov. Pred sodišči v RS se namreč plačujejo sodne takse po določbah ZST-1 in taksne tarife, ki je njegov sestavni del, taksna obveznost pa nastane v trenutku, ki ga kot relevantnega določa ta zakon. Zoper plačilni nalog je dopusten ugovor, zoper odločitev o ugovoru pa pritožba. Tožnik je, kot že navedeno, pravna sredstva izkoristil, ni pa izpolnil predpisane procesne predpostavke za dopustnost pritožbe, saj je le-to, v nasprotju s poukom o pravnem sredstvu, vložil sam. Dejstva, ki jih navaja tožnik, torej s predmetom spora niso povezana na način, ki bi lahko vplival na odločitev o utemeljenosti davčne izvršbe, ki je edini predmet spora v obravnavani zadevi. Kolikor se navezujejo na odločitve sodišča, s katerimi se tožnik očitno ne strinja, pa so tožniku (bila) pravna sredstva zagotovljena v procesni zakonodaji, ki ureja posamezno vrsto sodnega postopka.

Sodišče po navedenem tudi ne najde zatrjevanih kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave.

Podlaga za naložitev stroškov postopka je pravilno navedena v razlogih izpodbijanega sklepa. Po 152. členu ZDavP-2 plača dolžnik vse stroške davčne izvršbe. Neutemeljenosti predlagane izvršbe pa, kot že navedeno, tudi sodišče ne ugotavlja.

Podani pa tudi niso pogoji in razlogi za izrek ničnosti. Za nično se skladno z zakonom lahko izreče le odločba, pa še to le iz razlogov, ki so taksativno določeni v 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Stališču tožbe, ki se pri sodišču obravnava pod opr. št. I U 1662/2012 (in s katerim tožnik dopolnjuje tudi tožbo v tej zadevi), da bi izpodbijani sklep s svojo izvršitvijo lahko povzročil kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, ni mogoče slediti. V obravnavani zadevi gre namreč za izterjavo predpisane izvršljive javnopravne obveznosti, na katero pravnomočna odločitev sodišča v kazenski zadevi, na katero se sklicuje tožnik, ne more vplivati.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji.