Jedro

Sodišče prve stopnje bo kljub temu, da bodo priče uživale določeno stopnjo zaščite njihove identitete, slednje zaslišalo na glavni obravnavi, v navzočnosti obtožencev in njihovih zagovornikov, ki se bodo sicer nahajali v drugem prostoru, pričam pa bodo lahko postavljali vprašanja in jih zasliševali ter se izjavljali o njihovih izpovedbah. Zaradi zaščite varnosti prič res ne bodo mogli neposredno zaznavati obnašanja prič, spremljati njihovih obraznih potez in ostalih telesnih izrazov pri podajanju izpovedb in odgovorov na zastavljena vprašanja, vendar slednje po presoji višjega sodišča ne bo imelo vpliva na pravico obrambe, da zaslišuje obremenilne priče, sodišču prve stopnje pa ne bo okrnilo možnosti izdelati ocene dokaza. Zato ne bo prihajalo do zatrjevanje kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena ESČP, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja, saj bodo obtoženci imeli možnost zaslišati vse štiri kriminaliste tako, da bo sodišče te priče zaščitilo, s tem pa bo tem kriminalistom omogočilo tudi v bodoče opravljati njihovo delo.

Izrek

Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom predlogu državne tožilke ugodilo in za zaščito prič G. G. in H. H., glede prič I. I. in J. J. pa po uradni dolžnosti, odredilo zaščitni ukrep za zaslišanje prič s pomočjo tehničnih sredstev s prenosom zvoka in slike iz posebnega prostora z napravo za popačenje glasu in z zaščitno steno.

2. Zoper sklep so se pritožili: - zagovornica obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, - zagovornik obtoženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državne tožilke za zaščito prič G. G. in H. H. zavrne, glede prič I. I. in J. J. pa sklep razveljavi, - zagovornik obtoženega C. C. se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep razveljavi, - zagovornik obtoženega D. D. je pritožbo vložil zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije in kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in predlagal, da „Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pritožniku omogoči, da priče G. G., H. H. in J. J. zasliši neposredno brez zaščitnih ukrepov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje senatu,“ - zagovornik obtoženega E. E. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagal, da sklep razveljavi in priče zasliši neposredno na glavni obravnavi v navzočnosti obtoženega oziroma da pritožbi zagovornika ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in - zagovornik obtoženega F. F. je pritožbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. niso utemeljene.

4. Pritožbene trditve zagovornice obtoženega A. A., da obtoženi A. A. ni član nobene hudodelske združbe, da slednje z ničemer ni izkazano in da navedbe sodišča v 2. točki sklepa, da bi pričam grozila nevarnost zaradi verjetnosti maščevanja ne držijo, da so posplošene in neobrazložene in da jih ni mogoče preizkusiti, so po presoji višjega sodišča neutemeljne. Obtožba zoper obtoženega A. A. je namreč pravnomočna, dokazi, ki se izvajajo na glavni obravnavi, pa zaenkrat utemeljenosti suma v ničemer niso izpodbili, zato pritožbena trditev, da obtoženi A. A. ni član hudodelske združbe, nima nikakršne teže. Sicer pa sklep prvostopenjskega sodišča, ki se izpodbija s temi pritožbami, utemeljeno zaključuje, da je zaradi pričanja G. G., H. H., I. I. in J. J., podana nevarnost maščevanja posameznih članov združbe oziroma tistih članov, ki še niso odkriti in razloge za takšen zaključek opira na konkretne okoliščine, ugotovljene tekom tega kazenskega postopka, čemur sodišče druge stopnje, sklicujoč se na prepričljive razloge izpodbijanega sklepa in razloge, navedene v nadaljevanju te obrazložitve, v celoti pritrjuje.

5. Teza zagovornice obtoženega A. A., da je zagovornik enega od obtožencev izdelal fotografije dveh prič policistov, ker naj bi šlo za dvom o pogovoru med obema policistoma, o možnosti, da bi prišlo do vplivanja ene priče na drugo, zaradi česar naj bi fotografije pred stavbo sodišče nastale za potrebe kasnejšega dokazovanja, se pojavlja tudi v drugih pritožbah. Zagovornik obtoženega B. B. skuša prepričati z navajanjem, da je povsem nepomembno, da so zagovorniki po opravljenem naroku 7. 9. 2021 fotografirali kriminalista K. K. in L. L., zagovornik obtoženega F. F. pa v vloženi pritožbi izpostavlja potek naroka za glavno obravnavo dne 7. 9. 2021 ter v zvezi s tem pojasnjuje, zakaj naj bi prišlo do fotografiranja obeh kriminalistov ter izraža obžalovanje, da pogovor ni bil zvočno sneman. S takšnimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Teza zagovornikov, da naj bi se kriminalista K. K. in L. L. dogovarjala, kako bo pričal eden ali drugi, da sta delovala konspirativno in da nista mogla in smela pričakovati zasebnosti, ne more ovreči pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa, nenazadnje pa takšnega ravnanja obrambe tudi ne more upravičiti. Nihče od zagovornikov nastanka fotografij in razlogov zanje ni izpostavil neposredno po dogodku, kot to opozarja državna tožilka v svojem predlogu, temveč so to storili šele na naroku za glavno obravnavo 19. 10. 2021, torej potem, ko je o tem dne 16. 9. 2021 izpovedal kot priča zaslišani kriminalist K. K. in je državna tožilka vložila predlog za zaščito prič. Prav to, da sta bila kriminalista neposredno po naroku za glavno obravnavo fotografirana, med ostalimi okoliščinami, do katerih se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju, kaže na to, da v tej kazenski zadevi že obstajajo fotografije kriminalistov K. K. in L. L., ki jih je, kot navaja sam, posnel zagovornik obtoženega M. M., odvetnik N. N., slednje pa nakazuje na obstoj resne nevarnosti, da bi na tak način lahko prišlo do fotografiranja in odkritja tudi drugih osebnih podatkov prič G. G., H. H., I. I. in J. J., ki so kot kriminalisti (enako kot L. L. in K. K.) sodelovali v kazenski zadevi zoper O. O. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa glede slednjega in ugotavlja, da je pritrditi prvostopenjskemu sklepu o obstoju bojazni, da bi lahko prišlo do nadaljnjega fotografiranja prič, zaslišanih prav v zvezi s tekom kazenskega postopka zoper O. O. 6. Zagovornik obtoženega B. B. meni, da javnost glavne obravnave ne more predstavljati okoliščine, ki bi utemeljevala odločitev sodišča. To je samo po sebi sicer res, vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa glede javnosti glavne obravnave pojasnilo, da so na narokih prisotni tudi predstavniki javnosti, hkrati tudi novinarji in da lahko na obravnavo pristopi praktično kdorkoli, ob tem pa je izpostavilo okoliščino, da je prišlo do fotografiranja dveh policistov. Zato je tudi po presoji višjega sodišča korektno ocenilo, da obstoji realna nevarnost, da bi do fotografiranja videza oziroma posnetka glasu vseh štirih kriminalistov lahko prišlo tudi v primeru, če takšne zaščite ne bi uživali. Ob tem je prvostopenjsko sodišče utemeljeno poudarilo tudi, da naj bi šlo za visoko organizirano hudodelsko združbo, ki je imela možnost in sredstva preverjati tako prebivališča kot tudi vozila članov tako na področju Republike Slovenije kot tudi Republike Hrvaške, zato je lahko tudi utemeljeno sklepalo, da je s takšno, torej neposredno zaznavo videza in glasu z morebitnimi fotografijami videza oziroma posnetkov glasu navedenih prič moč priti tudi do njihovih drugih osebnih podatkov, predvsem naslovov bivališč, krajev gibanja tako njih kot tudi njihovih družin, zato je ob izraženih grožnjah posameznih obtožencev in prič utemeljeno sklepalo, da je na tak način lahko povzročena resna nevarnost za življenje in telo slednjih.

7. Pritožbena teza zagovornice obtoženega A. A., da iz sklepa ne izhaja nobena konkretna nevarnost, ki bi grozila pričam G. G., H. H., I. I. in J. J., ker tem pričam ni bila podana nobena grožnja, da se z ničemer ni grozilo njihovim sorodnikom oziroma bližnjim in da gre le za abstraktne navedbe, ki z ničemer niso konkretizirane, ne more izpodbiti pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sklep sodišča prve stopnje tehtno obrazložen, vse okoliščine, navedene v sklepu, pa temeljijo na spisovno podprtih ugotovitvah, ki jim ni mogoče oporekati. Pritožnica hoče prepričati, da nobena posamezna okoliščina, sicer iztrgana iz celotnega konteksta, ne kaže na obstoj nevarnosti za priče, pri tem pa spregleda, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu vse okoliščine, ki jih je vsebinsko obravnavalo, ocenilo v njihovem skupnem učinkovanju. Zaradi navedenega so tudi po presoji pritožbenega sodišča tako ugotovljene okoliščine v povezavi s težo obtožencem očitanih kaznivih dejanj takšne, da utemeljujejo uvedbo zaščitnih ukrepov za priče, kot to utemeljeno zaključuje izpodbijani sklep.

8. Zagovornica obteženega A. A. oporeka 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ker je po njeni oceni sodišče prve stopnje zavzelo stališče, „da naj bi bil obtoženec vodja hudodelske združbe, kar ni izkazano z nobenim dokaznim bremenom.“ Sklep sodišča prve stopnje skozi celotno obrazložitev ugotavlja, da se obtožencem na ravni utemeljenega suma očita kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen od pet do petnajst let zapora, storjeno v hudodelski združbi in njihove vloge v njih, kar vse je na ravni utemeljenega suma izkazano s pravnomočnostjo obtožnice, zato pritožnica s takšnimi pritožbenimi navedbami pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa ne more ovreči. Toliko bolj, ker se je sodišče prve stopnje prav v pritožbeno problematizirani 13. točki obrazložitve sklepa opredelilo tudi do tega, da je del članov hudodelske združbe še vedno na prostosti, da ti niso identificirani in da tudi slednje predstavlja določeno stopnjo nevarnosti glede odkritja celovite identitete zaslišanih prič. Značilnost kriminalnih združb namreč predstavlja visoka stopnja organiziranosti, jasna razdelitev vlog, uporaba vseh sredstev za doseganje posameznih ciljev, če je potrebno tudi z uporabo nasilja in sodišče prve stopnje je na ravni utemeljenega suma dobro razdelane vloge članov v hierarhično organizirani hudodelski združbi tudi izpostavilo. Prav tako pa tudi ni prezrlo pomembne okoliščine, da je bilo pri hišnih preiskavah zaseženih več kosov orožja, kar ni zanemarljiva okoliščina, zato teža obtožencem očitanega kaznivega dejanja tudi po oceni višjega sodišča ob ostalih okoliščinah, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, daje realno podlago za zaključek, da bi bila lahko v primeru razkritja celotne identitete vseh štirih navedenih prič, resno ogrožena njihova varnost. 9. Zagovornik obtoženega B. B. meni, da teža očitanih kaznivih dejanj ne more biti niti sama po sebi niti v povezavi z morebitnimi drugimi okoliščinami ključna oziroma odločilna pri presoji sodišča ter da v obravnavanem primeru niso izkazane kakršnekoli konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da bi bile priče, za katere je sodišče odredilo zaščitne ukrepe, resno ogrožene. Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča glede obstoja ugotovljene nevarnosti za navedene priče, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje to ugotovitev gradilo na več okoliščinah, tako na dejstvu, da je prišlo do fotografiranja obeh kriminalistov, da je teža očitanih kaznivih dejanj velika, zlasti glede na zagroženo kazen in glede na način delovanja obtožencev, ugotovljenega na stopnji utemeljenega suma, izkazanega s pravnomočnostjo obtožnice in dodatnih okoliščin, da je bilo pri hišnih preiskavah najdenih več kosov orožja ter da so posamezni člani združbe še vedno neodkriti. Prav tako pa ni prezrlo groženj, ki naj bi jih C. C. izrekel tajnemu delavcu TD5, groženj, ki so bile s strani obtoženega B. B. na zaslišanju na Okrajnem sodišču v Kamniku izrečene kriminalistu P. P., groženj, ki jih je na naroku 26. 8. 2021 izrekel priča R. B., oče obtoženega B. B., groženj, ki so bile izrečene na naroku 14. 12. 2020 in jih je v zvezi s tem, da si bo do konca življenja prizadeval, da bodo odgovorni za nastalo situacijo kazensko odgovarjali, izrekel B. B. Prav tako pa tudi ni prezrlo, da naj bi obtoženi C. C. med izvrševanjem očitanega mu kaznivega dejanja preverjal tako bivališča kot tudi dokumente tajnih delavcev.

10. Zagovornica obtoženega A. A. v pritožbi oporeka vsebini 14. točke razlogov izpodbijanega sklepa, češ da sodišče zavzema napačno stališče, da naj bi obstajala komunikacija med obtoženim A. A. in obtoženim C. C., ki naj bi bila pokazana tajnemu delavcu, saj ta ne more obstajati, ker obtoženemu ni izkazano z nobenim dokazom, da bi bil uporabnik kriptiranega telefona SKY. Zato je po stališču pritožnice ta obrazložitev v popolnem nasprotju z navedbami in listinami, s čimer zatrjuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da navedena kršitev ni nastala. Sodišče prve stopnje se je v točki 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko se je opredelilo do groženj, ki naj bi jih obtoženi C. C. izrekel tajnemu delavcu TD5, oprlo na vsebino poročila o tajnem delovanju z dne 27. 9. 2019 in izpoved zaslišane priče TD5, kar vse se nahaja v spisu, zato pritožbeno sodišče zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni ugotovilo. Ocena zagovorov obtožencev in ocena izvedenih dokazov pa bo predmet presoje prvostopenjskega sodišča na glavni obravnavi po zaključku dokaznega postopka.

11. Zagovornik obtoženega B. B. izrecno, a povsem posplošeno izpodbija „izmišljena in neobstoječa dejstva in zaključke pod točkami d), e), f) in h), kot jih označuje sodišče prve stopnje in se nanašajo na B. B. ter so v celoti neutemeljeni“, hkrati pa zatrjuje, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je sklep neobrazložen in s tem arbitraren, ker se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa do obrambne vloge zagovornika z dne 12. 11. 2021 sploh ni opredelilo in jo je prezrlo ter na ta način prekršilo obtoženčevo pravico do izjave. Pritožbeno sodišče, ki se do posplošenih in neobrazloženih navedb ne more opredeliti, ugotavlja še, da zatrjevana kršitev ni nastala, saj je sodišče prve stopnje vlogo zagovornika z dne 15. 11. 2021, v kateri se ta sklicuje tudi na vlogo z dne 12. 11. 2021, v svoji obrazložitvi povzelo, nato pa se skozi obrazložitev do navedb v obeh vlogah tudi opredelilo.

12. Neutemeljena je pritožbena trditev zagovornika obtoženega B. B., da je sodišče prve stopnje ignoriralo pravno materijo in s tem prekršilo kazenski zakon, ker da naj bi brez kakršnihkoli zadržkov kot dejstvo sprejelo lažne in protispisne trditve naznanitelja P. P. v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon ter hkrati zavestno ignoriralo obrambno vlogo z dne 12. 11. 2009 ter prezrlo vsebino listin, predvsem spisa Okrajnega sodišča v Kamniku, da B. B. ni kadarkoli in komurkoli izrekel kakršnihkoli groženj, ki bi bile v kazenskopravnem smislu sporne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obramba s trditvijo, da gre za nepreverjene in lažne oziroma protispisne trditve, ponuja zgolj lastno dokazno oceno teh listin. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje grožnje B. B. v obrazložitev izpodbijanega sklepa povzelo ne le po vsebini ustne ovadbe P. P., temveč tudi po vsebini zapisnika v prekrškovni zadevi z dne 31. 5. 2021 o zaslišanju priče P. P., zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre za zgrešen zaključek, da naj bi šlo za grožnje in da ne obstoji resna in konkretna nevarnost za življenje ali telo prič oziroma življenje ali telo njihovih bližnjih. Tudi zagovornica obtoženega A. A. v svoji pritožbi izpostavlja, da grožnje, izrečene kriminalistu P. P., opisane v točki 16, niso takšne, da bi bila izkazana konkretna nevarnost, kar pritožbeno sodišče zavrača in se strinja z zaključki prvostopnega sodišča, da besede, ki naj bi bile izrečene priči P. P. v prekrškovnem postopku in jih je v svoj sklep povzelo sodišče prve stopnje, kažejo na resnost groženj, ki jih obrazložitev zagovornika, da naj bi šlo za pravne metode, ne morejo omiliti.

13. Da gre za zgolj pavšalno trditev, da naj bi pričam grozila nevarnost, ko naj bi se jim maščevali obtoženi in da slednje ni z ničemer izkazano ter da te okoliščine obstojijo le na abstraktni ravni, so po presoji sodišča druge stopnje neutemeljene pritožbene navedbe zagovornice obtoženega A. A. Tudi zagovornik obtoženega E. E. v vloženi pritožbi navaja, da v izpodbijanem sklepu ni zaslediti nobenih konkretnih razlogov, v čem naj bi bilo v nevarnosti življenje in telo prič, brez razlogov pa se ni mogoče izjasniti in takšna opustitev onemogoča pritožbeno kontrolo. Višje sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da ob sami teži obtožencem očitanih kaznivih dejanj, načinu izvršitve, okoliščini, da je prišlo do fotografiranja dveh kriminalistov, ki sta bila zaslišana kot priči v tem kazenskem postopku, okoliščine, da je na ravni utemeljenega suma obtoženi C. C. grozil tajnemu delavcu TD5, da naj bi bile grožnje s strani B. B. (kot to izhaja iz zapisnika in ovadbe) izrečene tudi kriminalistu P. P., da je tudi R. B., oče obtoženega B. B. na zaslišanju 26. 8. 2021 v zvezi z izvajanjem tajnih ukrepov, ki so jih opravljali kriminalisti, opisal kot „raboto kriminalistov pokvarjeno“ in izjavil, da bodo morali o nečem odgovarjati ter da bo tudi Escudo 1 dobil ime in priimek, da je nenazadnje na predobravnavnem naroku 14. 12. 2020 grožnjo izrekel tudi obtoženi B. B., češ da si bo do konca življenja prizadeval, da bodo odgovorni za nastalo situacijo kazensko odgovarjali, ker da je od konca januarja 2020 v priporu, so takšne okoliščine, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča konkretno kažejo na to, da je potrebno kriminaliste G. G., H. H., I. I. in J. J. zaščititi tako, da se bo njihovo zaslišanje opravilo s popačenjem glasu in z zaščitno steno.

14. Zagovorniki v svojih pritožbah neutemeljeno opozarjajo, da za odreditev ukrepa zaščite prič niso podani zakonski razlogi. Zagovornica obtoženega A. A. izpostavlja, da so obtoženi ter druge osebe že videli navedene štiri priče in da je njihova identiteta znana, zagovornik obtoženega B. B. pa ob pritožbeni trditvi, da gre za absurdno odločitev sodišča kot takšno, izpostavlja, da je za vse kriminaliste, za katere je sodišče prve stopnje odredilo zaščitne ukrepe, znano kje so zaposleni, nekaterim udeležencem postopka je dobro znan njihov izgled in jih je zlahka mogoče fotografsko ali drugače dokumentirati na mestih, kjer ne morejo pričakovati zasebnosti. Tudi zagovornik obtoženega D. D. navaja, da so bili v zadevi IV K 31134/2017 kot priče že zaslišani G. G., H. H. in J. J. in da se v zapisnikih poleg imena in priimka nahaja tudi podatek o rojstnem datumu ter podatek, na kateri policijski postaji oziroma SKP so priče zaposlene. Zagovornik obtoženega E. E. meni, da so takšni ukrepi smiselni zgolj tedaj, kadar identiteta priče še ni razkrita, v obravnavani zadevi pa so na podlagi podatkov postopka mogoče popolne identifikacije oseb in tudi ugotovitev, za katero osebo gre, zaradi česar je identiteta prič v celoti razkrita in da niso podani zakonski razlogi po členu 240.a ZKP. Pritožbeno sodišče se s takšnimi pritožbenimi navajanji ne more strinjati. Identiteta prič G. G., H. H., I. I. in J. J. ni razkrita v tolikšni meri, da ne bi bilo glede na stopnjo ogrožanja teh prič utemeljeno odrediti zaščitnih ukrepov zanje in sicer na način, da se jih zasliši s pomočjo tehničnih sredstev, to je s prenosom zvoka in slike iz posebnega prostora z napravo za popačenje glasu in z zaščitno steno, zato temu nasprotne pritožbene navedbe zavrača. Prav tako pa se pritožbeno sodišče s pritožniki ne more strinjati, da so le pri tistih pričah, katerih identiteta še ni bila razkrita, smiselni ukrepi, kot jih je odredilo sodišče ter da zato tudi ni podana zakonska predpostavka za odreditev obravnavanih zaščitnih ukrepov, saj je potrebno takšne okoliščine v vsaki zadevi konkretno presoditi.1 Priče G. G., H. H. in J. J. so bili res že zaslišani v kazenskem postopku VI K 35134/2017, tako v fazi preiskave kot tudi na glavni obravnavi, na kateri pa je bila navzoča tamkajšnja obtoženka O. O. in njena zagovornica, odvetnica S. S., navedeni spis pa je priložen obravnavani zadevi, ker je za predmetni postopek, kot to navaja sodišče prve stopnje v 22. točki svoje obrazložitve, velikega pomena. To pomeni, da navedene priče v tej kazenski zadevi, v kateri se opravlja pritožbeni preizkus, še niso bile zaslišane, res pa so znana njihova imena, rojstni podatki in zaposlitve. Navedba obrambe, da naj bi te priče obtoženci predhodno že videli, nima nikakršne realne podlage, saj ta trditev z ničemer ni izkazana, pa tudi sicer ta okoliščina v ničemer ne more omajati pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa. Kot že navedeno, ne gre zgolj za nevarnost, ki bi pretila tem štirim pričam in njihovim svojcem s strani obtožencev, temveč tudi s strani tistih posameznikov, ki naj bi delovali v kriminalni združbi, pa še vedno ostajajo neidentificirani. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da senat prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu ni zmotno ugotovil dejanskega stanja glede vprašanja, ali je identiteta prič, za katere namerava uvesti zaščitne ukrepe, razkrita in ni kršilo določb kazenskega postopka, ker sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je glede okoliščine, ali je identiteta prič že razkrita ali ni. Bistveno za ta postopek po presoji višjega sodišča namreč je, da identiteta prič v obravnavanem kazenskem postopku glede podobe in glasu vseh treh v pritožbi zagovornika obtoženega D. D. izpostavljenih prič (G. G., H. H. in J. J.) ter priče I. I. dejansko ni razkrita v celoti, zato je zaščita glede na vse ugotovljene okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, tudi nujna. Zagovornik obtoženega B. B. pritožbeno tezo, da za zaščitne ukrepe v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji, izpostavlja na način, da zatrjuje, „da gre za gole, nepodprte in izmišljene trditve, da naj bi bili kriminalisti s strani neznanih kolegov seznanjeni, da se nekateri prav tako neznani kriminalisti že prejemali neznane grožnje“. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse štiri priče zaslišalo na podlagi četrtega odstavka 240.a člena ZKP in njihove izpovedi povzelo tudi v izpodbijanem sklepu. Iz zapisnikov zaslišanih prič G. G., H. H., I. I. in J. J. izhajajo predlogi slednjih, da sodišče zaščiti njihovo identiteto. H. H., J. J., G. G. in I. I. so izpovedali, da so seznanjeni, da zoper njihove kolege, ki so delali na zadevi, obstojijo določene grožnje, G. G., J. J. in H. H. pa so izrecno navajali tudi, da so seznanjeni s fotografiranjem dveh njihovih kolegov, zato pritožbene trditve o izmišljenih izjavah po oceni višjega sodišča predstavljajo zgolj domnevo, ki spisovno ni izkazana in je s tem neutemeljena.

15. Zagovornik obtoženega B. B. prvostopenjskemu sklepu očita, da je sodišče z odreditvijo zaščitnih ukrepov prekršilo tudi pravico obrambe, predvsem pravico do neposrednosti in kontradiktornosti pri izvajanju dokazov, kar vse je nedvomno vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je bila obramba prikrajšana za ustavno zagotovljene pravice v kazenskem postopku, na ta način pa je bila prekršena tudi pravica obrambe do poštenega sojenja, ki ga zagotavlja Ustava Republike Slovenije in 6. člen EKČP, zagovornik obtoženega D. D. pa meni, da je senat nepravilno uporabil določilo 240.a člena ZKP, s čimer je prekršil pravico obrambe, kar bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Tudi zagovornik obtoženega C. C. (podrejeno) zatrjuje, da pravica do zaslišanja obremenilnih prič kot del pravice do poštenega sojenja neposredno izhaja iz točke d tretjega odstavka 6. člena EKČP in da je po praksi ESČP kot eno izmed bistvenih sestavin pravice do zaslišanja obremenilnih prič in pravice do poštenega sojenja vzpostavilo pravico obdolženega, da priči neposredno v njeni navzočnosti postavlja vprašanja in jo zaslišuje glede obremenilnih izjav. Tudi zagovornica obtoženega A. A. meni, da bo na tak način, če bo pričam omogočena zaščita, kot jo uvaja izpodbijani sklep, omogočeno pričanje, ki bo lahko neresnično ali neverodostojno, pri čemer obramba ne bo imela možnosti neovirano preverjati njihovih navedb, zagovornik obtoženega F. F. pa izpostavlja, da je obrambi s takšnim uvajanjem zaščitnih ukrepov onemogočeno, da bi lahko opazovala mimiko in kretnje prič ob njihovem neposrednem zaslišanju, kar je bistveno za izvedbo kvalitetnega zaslišanja.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki nimajo prav. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zgolj v določeni meri zaščitilo poimensko znane kriminaliste, ki so sodelovali v kazenskem postopku zoper O. O., pri čemer je razloge za svojo odločitev tehtno in jasno obrazložilo, pri čemer gre za okoliščine, ki tudi po presoji višjega sodišča kažejo na obstoj resne nevarnosti za življenje in telo vseh štirih navedenih prič, tako tistih dveh, ki jih je za zaslišanje predlagalo tožilstvo in zanje predlagalo tudi izvedbo zaščitnih ukrepov, kot tudi dveh, katerih zaslišanje predlaga obramba in je sodišče prve stopnje zaščito za ti dve priči odredilo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bo kljub temu, da bodo priče uživale določeno stopnjo zaščite njihove identitete, slednje zaslišalo na glavni obravnavi, v navzočnosti obtožencev in njihovih zagovornikov, ki se bodo sicer nahajali v drugem prostoru, pričam pa bodo lahko postavljali vprašanja in jih zasliševali ter se izjavljali o njihovih izpovedbah. Zaradi zaščite varnosti prič res ne bodo mogli neposredno zaznavati obnašanja prič, spremljati njihovih obraznih potez in ostalih telesnih izrazov pri podajanju izpovedb in odgovorov na zastavljena vprašanja, vendar slednje po presoji višjega sodišča ne bo imelo vpliva na pravico obrambe, da zaslišuje obremenilne priče, sodišču prve stopnje pa ne bo okrnilo možnosti izdelati ocene dokazov. Zato ne bo prihajalo do zatrjevane kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena ESČP, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja, saj bodo obtoženci imeli možnost zaslišati vse štiri kriminaliste tako, da bo sodišče te priče zaščitilo, s tem pa bo tem kriminalistom omogočilo tudi v bodoče opravljati njihovo delo.2 Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu obširno obrazložilo razloge, zakaj ocenjuje, da je potrebno identiteto prič v obsegu njihovega glasu in zunanje podobe zaščititi, tudi ni pritrditi neargumentirani pritožbeni navedbi zagovornika obtoženega C. C., da sodišče daje prednost nasprotni stranki v postopku, prav tako neutemeljeno pa pritožba zatrjuje tudi, da zaradi izvedbe zaščitnega ukrepa niti sodišče ne bo moglo oceniti izpovedi teh prič oziroma da bo takšna ocena praktično onemogočena. Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da je zaradi ugotovljenih okoliščin ogroženo varovanje življenja oziroma varnost prič in njihovih svojcev tako, da je odredilo zaščitne ukrepe zanje, ni prekomerno poseglo v pravice obtožencev, temveč je po presoji višjega sodišča v najmanjši možni meri poseglo v njihove pravice, hkrati pa je sodišče prve stopnje po skrbnem tehtanju ugotovljenih okoliščin na eni strani in pravic na drugi, tudi utemeljeno ugotovilo, da je takšen ukrep nujen. Vsekakor bo sodišče prve stopnje ob koncu glavne obravnave izdelalo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov – tudi izpovedi prič, za katere je odredilo zaščitne ukrepe in se bo moralo do verodostojnosti le-teh opredeliti kljub izostanku ocene zaradi nezaznane neverbalne komunikacije prič, ki pa vsekakor ne predstavlja edinega kriterija za oceno verodostojnosti posameznega personalnega dokaza, do česar se je v izpodbijanem sklepu v točki 24 svoje obrazložitve izjavilo tudi sodišče prve stopnje.

17. Trditev zagovornika obtoženega F. F., da so ostale priče postavljene v neenak položaj glede na policiste, ki naj bi bili zaslišani s pomočjo tehničnih sredstev in da zato ni nobenega razloga, pritožbeno sodišče zavrača. Prvostopenjsko sodišče je namreč glede razlogov za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedlo obširno obrazložitev in se opredelilo, da gre za resne, ponavljajoče se grožnje, ki so se nanašale na konkretne osebe, ki so bile podane z namenom zastraševanja in so zato tudi po presoji višjega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za odreditev zaščitnih ukrepov za zaslišanje prič G. G., H. H., I. I. in J. J. 18. Po prepričanju zagovornika obtoženega B. B. ni izpolnjen pogoj, da interes pravičnosti in uspešne izvedbe kazenskega postopka pretehta nad interesom obrambe, da se seznani z identiteto priče. Res je identiteta priče deloma znana z imenom, priimkom in njegovim delodajalcem, vendar pa za zaščito podobe in glasu navedenih štirih prič po presoji pritožbenega sodišča ni nesorazmerno poseženo v interes obrambe, da se seznani z identiteto priče. Sodišče prve stopnje se je glede interesa pravičnosti in uspešne izvedbe kazenskega postopka, ki pretehtata nad interesom obrambe, da se seznani z zunanjo identiteto priče jasno in tehtno opredelilo v 24. točki razlogov izpodbijanega sklepa, čemur pritožbeno sodišče glede na to, da se strinja, da s takšnim ravnanjem sodišča ne bo okrnjena pravica obtožencev in njihovih zagovornikov do učinkovite obrambe in poštenega postopka v tej zadevi, v celoti in brez zadržkov pritrjuje.

19. Po oceni zagovornika obtoženega B. B. se izkazuje, da zaščitni ukrepi, ki jih je odredilo sodišče, niso namenjeni dejanski zaščiti identitete prič, temveč zgolj in samo interesom organov pregona, da se jim omogoči oziroma olajša izvajanje dokazov in nato samega dokazovanja. Te pritožbene navedbe, ki vključujejo tudi navedbo, da se s tem pojavlja vprašljiva verodostojnost, v zvezi s katero pritožnik ne pojasni, na kakšen način naj bi se slednja izkazovala, so povsem posplošene, zato se pritožbeno sodišče do njih ne more opredeliti.

20. Zagovornik obtoženega F. F. meni, da je v razlogih sklepa sodišče prve stopnje že zavzelo stališče in obdolžene obravnava kot krive, kar naj bi bilo v popolnem nasprotju z domnevo nedolžnosti, pri čemer izpostavlja domnevne grožnje kriminalistu P. P. in izjavo B. B., da krivde po obtožbi ne priznava. Sodišče druge stopnje se je do slednjega v tem sklepu že opredelilo, zato se na povedano sklicuje, da se ne bi ponavljalo. Ugotavlja pa tudi, da pristranskost sodišča prve stopnje, ki jo sicer povsem pavšalno izpostavlja pritožnik, ni z ničemer izkazana in tudi ni predmet te pritožbene presoje, saj je bilo glede očitka pristranskosti v zvezi z zahtevama za izločitev sodečega senata, ki sta ju vložila zagovornik obtoženega B. B. in zagovornik obtoženega C. C. in ju izpostavlja pritožba, že odločeno s sklepi predsednika prvostopenjskega sodišča Su 613/2021 z dne 30. 11. 2021 in Su 634/2021 z dne 7. 12. 2021 .

21. Ker gre ob vsem obrazloženem torej za jasno, izčrpno in prepričljivo obrazložen sklep sodišča prve stopnje, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe zagovornice obtoženega A. A., zagovornika obtoženega B. B. in zagovornika obtoženega E. E., da sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti in da je neobrazložen.

22. Upoštevaje vse zgoraj obrazloženo je višje sodišče pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F., vložene zoper izpodbijani sklep, na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene, saj ni ugotovilo kršitev, ki jih uveljavljajo pritožbe in tudi ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).

1 Ker ne gre za enako dejansko stanje, tudi ni mogoče enačiti obravnavane zadeve s sklepom VSRS Kp 7/2010 z dne 13. 1. 2011 in sklepom VSL I Kp 790/2008 z dne 16. 6. 2008, kjer je bila priča, glede katere je bil vložen predlog za njeno zaščito pri zaslišanju na glavni obravnavi, zaslišana v fazi preiskave in je bila njena identiteta torej v isti kazenski zadevi v celoti znana. 2 smiselno tako tudi ESČP v zadevi Lüdi proti Švici.