Jedro

Sama okvara dvigala še ne predstavlja nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, pač pa je nedopustna opustitev ukrepov za primer okvare. Res je sicer, da do poškodbe tožnice ne bi prišlo, če ne bi prišlo do okvare dvigala, saj v tem primeru tudi nedelovanje alarma ne bi povzročilo nadaljnjega teka dogodkov, vendar pa same okvare dvigala ni mogoče šteti kot samostojnega vzroka tožničine škode.

Pravilo o dopustnosti komuliranja zavarovalnine in odškodnine velja zgolj za osebna zavarovanja (življenjsko in nezgodno), ne pa za druge vrste zavarovanja. Iz tega razloga je, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, potrebno odškodnino v višini 3.100,00 EUR, ki jo je iz naslova zavarovanja odgovornosti plačala zavarovalnica, v revaloriziranem znesku odšteti od prisojene odškodnine.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v 1. in 2. točki izreka tako, da se v točki 1 znesek odškodnine zviša za 1.310,18 EUR (in sedaj znaša 3.062,46 EUR) , v točki 2 pa zavrnjen del ustrezno zniža za isti znesek.

v 3. točki tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.709,97 EUR stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 138,29 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

4. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek 3.100,00 EUR s sklepom v tem delu postopek ustavilo (točka I izreka), s sodbo pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.752,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2007 dalje do plačila (točka II/1 izreka) in da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 1.194,05 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/3 izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II/2 izreka).

(2.) Proti zavrnilnemu delu sodbe (razen v delu, ki se nanaša na zahtevek zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in odločitvi o stroških se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. V bistvenem navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi bila sama v deležu do 40 % soodgovorna za nastalo škodo. Upoštevajoč konkretne okoliščine primera (da je bila tožeča stranka že dlje časa zaprta v pokvarjenem dvigalu, da se boji tesnih in zaprtih prostorov, da se je počutila utesnjeno in imela občutek, da ji zmanjkuje zraka), njenemu ravnanju ni mogoče ničesar očitati. Tudi sicer je ocenjeni prispevek previsok, nepravilna je tudi preostala porazdelitev odgovornosti za nastalo škodo. Tako ni mogoče pripisati 20 % prispevka samemu pokvarjenemu dvigalu, saj le-to ne predstavlja nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, pač pa zgolj opustitev ukrepov za primer okvare. Izpodbija tudi zaključek sodišča, ki je v nasprotju z izvedenskim mnenjem in sicer, da gre 50 % težav tožeče stranke na račun poškodbe, preostalih 50 % pa na račun degenerativnih sprememb. 50 % na račun degenerativnih sprememb je mogoče pripisati zgolj škodi na račun trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Škode na račun fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, prestanega strahu in premoženjske škode tako sodišče ne bi smelo znižati. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri nepremoženjski škodi velja, da jo oškodovanec lahko dobi povrnjeno večkrat. S tem sicer tožeča stranka graja stališče sodišča, ki ji je v korist, vendar je to pomembno tudi v zvezi z oceno uspeha v pravdi, ki je temelj za odmero pravdnih stroškov. Stališče sodišča prve stopnje velja samo za osebna zavarovanja, to je nezgodno in življenjsko zavarovanje, ne pa tudi za zavarovanje odgovornosti. Tožeča stranka se ne strinja z odmero pravične odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Upoštevajoč potek zdravljenja ter ugotovljene telesne bolečine, je znesek priznane odškodnine v višini 3.000,00 EUR prenizek. Tudi odškodnina, ki jo je sodišče priznalo na račun strahu, je prenizka. S prisojeno odškodnino na račun zmanjšanja življenjskih aktivnosti se tožeča stranka strinja. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je uspeh tožeče stranke potrebno oceniti tako, da se upošteva posebej temelj in posebej višina škode. Ob tem je treba upoštevati, da je tožeča stranka od tožene utemeljeno zahtevala tudi znesek 3.100,00 EUR, ki ga je plačala zavarovalnica. Upravičena je tudi do nagrade za vložitev odškodninskega zahtevka, saj ta strošek ni zajet v nagradi za sestavo tožbe, predstavlja pa tudi samostojno tarifno postavko po takrat veljavni Odvetniški tarifi. Priglaša stroške pritožbe.

(3.) Tožena stranka je na vloženo pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba je delno utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so navedene v 2. odst. 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

(6.) V teku postopka na prvi stopnji je bilo ugotovljeno (in ta dejstva tudi za pritožnico niso sporna), da se je 31.7.2005 v stavbi xx, kjer je tožnica takrat stanovala, po tem, ko se je z njim skušala peljati tožnica, pokvarilo dvigalo tako, da se je ustavilo in se vrata niso dala odpreti. Ko je pritiskala na gumb za alarm, le-ta ni deloval. Vrata je poskušala odpreti, da bi lažje koga priklicala, saj je v zaprtem dvigalu ni nihče slišal in ker je imela občutek, da ji zmanjkuje zraka, in da je utesnjena. S poskusi odpiranja je nadaljevala tudi po tem, ko je že vedela, da sta jo slišali sosedi S. Z. in S. V.. Pri tem so ji vrata stisnila roko, posledično pa je prišlo do poškodbe.

(7.) Za pritožnico je med drugim sporna ugotovitev sodišča, da je k škodi soprispevala s svojim ravnanjem in sicer do višine 40 % ter zaključek, da je vzrok (ki ga sodišče oceni na 20%) za škodni dogodek (oziroma za reakcijo tožnice, ki je pripeljala do škode) tudi sama okvara dvigala oziroma dejstvo, da je v njem ostala.

(8.) Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da sama okvara dvigala še ne predstavlja nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, pač pa je nedopustna opustitev ukrepov za primer okvare. Res je sicer, da do poškodbe tožnice ne bi prišlo, če ne bi prišlo do okvare dvigala, saj v tem primeru tudi nedelovanje alarma ne bi povzročilo nadaljnjega teka dogodkov, vendar pa same okvare dvigala ni mogoče šteti kot samostojnega vzroka tožničine škode. Po oceni pritožbenega sodišča je okvaro dvigala, glede na dejanske ugotovitve, mogoče opredeliti zgolj kot pogoj, nedelovanje alarma pa kot poglaviten vzrok za škodo, za katerega pa, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, odgovarja tožena stranka.

(9.) Deloma je utemeljena pritožba tudi v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje glede soodgovornosti tožnice same. Po 1. odst. 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pri vrednotenju oškodovančevega ravnanja je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kako bi ravnal povprečno razumen človek v takšnih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč ta merila sicer pravilno ugotovilo, da bi bil normalen odziv nekoga, ki ostane ujet v dvigalu, da če ne že prej, vsaj po tem ko ve, da so drugi s tem seznanjeni in da je pomoč na poti, to, da počaka, ne pa, da nadaljuje z nasilnim odpiranjem vrat ob tem, da niti ne pozna delovanja in vseh nevarnosti sistema. To, kar je delala tožnica, tako kaže na izrazito neprevidnost. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pri višini soprispevka zmotno uporabilo materialno pravo in je ta soprispevek previsoko ovrednotilo. Upoštevati je namreč potrebno, da je odgovorna oseba, to je tožena stranka, oseba, ki je dolžna ravnati s profesionalno skrbnostjo, torej z večjo skrbnostjo kot se sicer zahteva pri ravnanjih ostalih (neprofesionalnih) oseb. V primerjavi s tožnico je zato njeno opustitev, ki se ji očita, treba presojati strožje. Upoštevaje vse navedeno, pritožbeno sodišče ocenjuje soprispevek tožnice k škodi v višini 20 %.

(10.) Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odsotnost dvosmerne govorne naprave v dvigalu. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem namreč ni ugotovilo, da to ni soprispevalo k nastanku škode, ampak to, da je bilo za namestitev dvosmerne povezave potrebno poskrbeti do 25. 10. 2008 in zato toženi stranki tega, da povezava v času okvare dvigala še ni bila nameščena, ni mogoče očitati. Glede na določilo 20. člena Pravilnika o varnosti dvigal (Ur. l. RS, št. 97/2003), je takšna odločitev materialnopravno pravilna, saj je za ustrezno predelavo dvigal zakonodajalec predvidel rok petih let. Morebitna vzročna zveza, ki jo pritožnica zatrjuje, pa seveda za odškodninsko odgovornost ne zadostuje, ampak morajo biti kumulativno podani tudi vsi ostali elementi, med drugim tudi nedopustno ravnanje oz. opustitev.

(11.) Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje, glede prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ni pravilno uporabilo materialnega prava in sicer 179. člena Obligacijskega zakonika. Določilo sodišču nalaga, da pri presoji višine pravične denarne odškodnine za to vrsto škode poleg okoliščin primera, zlasti pa stopnje bolečin in ter njihovega trajanja, gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

(12.) Iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne izpodbija niti pritožba, tako izhaja, da je tožnica trpela občasne intenzivne bolečine kumulativno približno 14 dni v obdobju, ko je bil epikondelitis najbolj izražen. Stalne zmerne bolečine je trpela še dva meseca, občasne zmerne bolečine pa nato še več mesecev. V času zdravljenja je bila 16x na kontroli pri osebnem zdravniku, 6x na ambulantni kontroli pri specialistu kirurgu in dvakrat na kontroli pri ortopedu. Dobila je dve protibolečinski blokadi v predel desnega komolca, 4x je bila izpostavljena manjšim dozam ionizirajočega sevanja ob RTG diagnostikah, vsaj 20x je bila na ambulantni fizioterapiji, tri tedne je uporabljala doramensko longeto, v tem času pa je bila sposobnost njene desne roke tudi izrazito zmanjšana. Ob upoštevanju navedenega ter širši in ožji individualizaciji pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče v tem delu prisodilo prenizek znesek odškodnine, zato jo je zvišalo za 1.000,00 EUR. Tožnica je torej za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem upravičena do celotne vtoževane odškodnine, torej do 4.000,00 EUR.

(13.) Za strah je sodišče prve stopnje pritožnici prisodilo 1.100,00 EUR odškodnine in pri tem, drugače kot je to ugotovil izvedenec, upoštevalo, da je pritožnica trpela primaren strah več kot le nekaj minut, trpela pa je tudi sekundarni strah pred izidom zdravljenja in strah pred terapevtskimi posegi. Kumulativno je sekundarni strah v zmerni obliki trajal tri mesece, v lažji pa pet mesecev. Pritožnica meni, da je prisojena odškodnina prenizka, upoštevajoč predvsem trajanje strahu. Pritožbeno sodišče na tem mestu najprej opozarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z upoštevanjem primarnega strahu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot pravno priznano škodo upoštevalo tudi strah, ki ga je tožnica občutila, ko je ostala zaprta v dvigalu. Pravno priznana škoda je namreč zgolj strah, ki je vezan na samo poškodbo. Ta strah pa je izvedenec ocenil kot kratkotrajen in je trajal od poškodbe dalje nekaj minut. Pritožbeno sodišče glede na navedeno in ob upoštevanju kriterijev, ki jih daje 179. člen OZ ugotavlja, da je prisojena odškodnina v višini 1.100,00 EUR primerna in je pritožba v tem delu zato neutemeljena.

(14.) Pritožba neutemeljeno graja, da je odločitev sodišča, ko je znižalo odškodnino za 50 % na račun degenerativnih sprememb tudi v delu, ki se nanaša na strah ter telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (pritožba takšne odločitve v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti ne izpodbija) v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, vendar pa je kljub temu materialnopravno nepravilna, kar je dolžno pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Izvedenec je tako sicer res ugotovil, da je do draženja narastišč mišic podlakti na spodnji strani nadlaktnice v komolčnem sklepu prišlo ne samo zaradi škodnega dogodka, ampak tudi zaradi že prej obstoječih degenerativnih sprememb, ki jim je pripisati 50 % težav tožeče stranke, vendar pa je istočasno navedel, da tožeča stranka, v kolikor ne bi utrpela škodnega dogodka, še dolgo ne bi imela podobnih težav in jih do škodnega dogodka tudi ni imela (mnenje na list. št. 55). Glede na takšne ugotovitve, ki jih povzema v razlogih sodbe tudi sodišče, pa ni materialnopravne opore za omejevanje odgovornosti zaradi večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanke. Kot vzrok škode se namreč v takšnem primeru lahko upošteva zgolj človekovo ravnanje ali opustitev, ne pa stanje samega oškodovanca(1).

(15.) Glede na doslej obrazloženo, tožnici torej pripada pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 7.250,00 EUR ( za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 4000 EUR, za strah 1100 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 2150 (upoštevan 50% odbitek na račun degenerativnih sprememb, saj pritožba tega izrecno ne izpodbija)), skupaj s prisojeno premoženjsko škodo v višini 503,07 EUR, pa 7.753,07 EUR. Od tako prisojene odškodnine je zaradi ugotovljene sokrivde v višini 20 %, potrebno odšteti znesek 1.550,61 EUR in znaša odškodnina, ki tožnici pripada, 6.202,46 EUR.

(16.) Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo tudi v pogledu (neuporabe) načela, da oškodovanec ne sme iz škodnega dogodka prejeti več kot znaša škoda, saj zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da odškodnine, ki jo je na račun škode izplačala prvotno prvotožena Z. T., ni dopustno upoštevati, saj naj bi nepremoženjsko škodo oškodovanec lahko dobil večkrat povrnjeno. Takšno stališče je seveda napačno. Pravilo o dopustnosti komuliranja zavarovalnine in odškodnine namreč velja zgolj za osebna zavarovanja (življenjsko in nezgodno), ne pa za druge vrste zavarovanja (primerjaj 972. člen OZ). Iz tega razloga je, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, potrebno odškodnino v višini 3.100,00 EUR, ki jo je iz naslova zavarovanja odgovornosti 28.4.2008 plačala Z. T., v revaloriziranem znesku odšteti od prisojene odškodnine. Revaloriziran znesek 3.100,00 EUR znaša na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je na dan 4.11.2009, 3.140,30 EUR. Razlika, do katere je pritožnica torej še upravičena, znaša 3.062,46 EUR. Ker je pritožnici pravnomočno že prisojen znesek odškodnine v višini 1.752,28 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbi le delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v točki II/1 izreka določen znesek odškodnine (za enak znesek je bila potrebna tudi sprememba zavrnilnega dela v točki II/2) zvišalo za 1.310,18 EUR tako, da sedaj znaša denarna odškodnina skupno 3.062,46 EUR.

(17.) Posledica spremenjene odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovnega dela sodbe (točka II/3 izreka) in sicer na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP. V zvezi s stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka tudi sicer pravilno opozarja, da je pri ugotavljanju uspeha potrebno upoštevati posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini. Že z ugotavljanjem temelja zahtevka so namreč nastali precejšnji stroški, sodna praksa pa je enotna v tem, da je v takšnih primerih takšen način izračuna uspeha sprejemljiv. Na mestu je tudi opozorilo, da je pritožnica uspela tudi z delom zahtevka, ki je bil zaradi delnega plačila umaknjen (primerjaj 158. člen ZPP) ter glede priznanja stroška za odškodninski zahtevek pred vložitvijo tožbe (gre namreč za samostojno postavko po tarifni številki 38 Odvetniške tarife, ki ni zajeta v strošku za sestavo tožbe).

(18.) Po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča je tožničin pravdni uspeh 75 % (80 % po temelju in 70 % po višini), kar pomeni, da ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del njenih pravdnih stroškov, ki so bili potrebni v postopku pred sodiščem prve stopnje, 25 % potrebnih stroškov tožene stranke pa je dolžna tožeča stranka povrniti njej. Ker pritožnica razen stroška za sestavo odškodninskega zahtevka, izračuna stroškov, ki jih je opravilo sodišče prve stopnje, ne izpodbija, je pritožbeno sodišče temu izračunu sledilo in ga povišalo še za strošek odškodninskega zahtevka (za 275,40 EUR). Vsi potrebni stroški tožeče stranke na prvi stopnji so tako znašali 2.920,29 EUR, upoštevajoč njen uspeh v pravdi pa 2.190,22 EUR. Stroški tožene stranke, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje, so znašali 1.921,01 EUR, glede na njen uspeh pa 480,25 EUR. Po medsebojnem pobotu tako tožena stranka dolguje tožeči stranki 1.709,97 EUR. Pritožbeno sodišče je odločitev v točki II/3 izreka posledično spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 1.709,97 EUR v roku 15 dni od prejema odločitve sodišča druge stopnje. V kolikor bi plačilo izvedla z zamudo, pa bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

(19.) V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(20.) Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, je upravičena tudi do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (1. in 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s pritožbo glede temelja uspela s približno 50 %, po višini pa s 17 % ter v stroškovnem delu in je njen uspeh s pritožbo tako približno 34 %. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu z določili Odvetniške tarife priznalo v pritožbi priglašene stroške in sicer za sestavo pritožbe 500 točk (glede na izpodbijani znesek), sodno takso za pritožbo ter 20 % DDV, kar, upoštevaje vrednost odvetniške točke v višini 0,459 EUR in 34 % uspeh s pritožbo, znaša 138,29 EUR. Te stroške ji jih mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni od prejema odločitve pritožbenega sodišča. Za primer zamude tudi v tem primeru dolguje zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

(21.) Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 636/2005 in II Ips 625/2008.