Jedro

Tožena stranka se je s sporazumom zavezala, da delavce, ki se bodo „prezaposlili“ iz tožene stranke v invalidsko podjetje, zaposli nazaj, če bi jim (zaradi stečaja) v invalidskem podjetju delovno razmerje prenehalo. Na podlagi tega sporazuma so delavci pridobili pravico do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki, tako da na njihov položaj (pravico) ne more vplivati kasnejši dogovor med toženo stranko in invalidskim podjetjem, da se zgoraj omenjeni sporazum razdre. Ta dogovor lahko vpliva le na pravice tistih delavcev, ki so se "prezaposlili" v invalidsko podjetje po njegovi sklenitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna s tožniki skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovna mesta, ki so jih zasedali pri toženi stranki pred prehodom k družbi D., d.o.o., ali za druga ustrezna delovna mesta, za nedoločen čas, za polni delovni čas, z veljavnostjo od 15. 7. 2010 dalje, jih pozvati nazaj na delo ter jim zagotoviti delo na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas, za polni delovni čas in pod enakimi pogoji kot doslej, jih prijaviti v obvezna zavarovanja z dnem 15. 7. 2010, jim s tem dnem urediti vpise zavarovalne dobe v matično evidenco ter od navedenega datuma dalje obračunati in po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov vsakomesečno izplačevati plačo in pripadajoče dodatke, in sicer najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnikom nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 5.515,20 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo namena sporazuma z dne 16. 10. 2006. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil namen navedenega sporazuma ustanovitev invalidskega podjetja. To prvenstveno izhaja iz vsebine njegovih določb, sodišče prve stopnje pa je nezakonito razširilo časovno in personalno veljavnost. Spornih določil navedenega sporazuma ni mogoče razlagati tako, kot si jih razlagajo tožniki, ki niso pogodbene stranke, temveč bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotavljati namen pogodbenih strank. Da je bil sporazum z dne 16. 10. 2006 sklenjen z namenom pridobiti status invalidskega podjetja, izhaja iz vsebine 1. in 3. člena. Podjetje D., ki je bilo ustanovljeno leta 2006 in je pridobilo status invalidskega podjetja dne 1. 1. 2007, je postopoma prenašalo dejavnost iz družbe D. in s tem se je postopoma povečevalo število zaposlenih. Predhodno soglasje, da lahko posluje kot invalidsko podjetje, je družba D. dobila dne 7. 9. 2006, s čimer je bil izpolnjen namen sklenjenega sporazuma z dne 16. 10. 2006. Noben delodajalec ni dolžan zagotavljati delavcem več pravic, kot jim jih priznava 73. člen Zakona o delovnih razmerjih. Iz navedenih razlogov tožena stranka delavcev ni nikoli obveščala o podpisu sporazuma. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je namen sporazuma drugačen, kot so zatrjevali tožniki. V skladu z načelom proste presoje dokazov je nezakonit zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko edino podpisnika sporazuma pojasnila namen sporazuma, če pa ga je pripravljala pravna služba ter je splošno znano, da direktorji podpišejo vsak dokument, ki ga je bilo treba podpisati po zahtevi Ministrstva za .... Sodišče prve stopnje bi moralo pri zaključkih o namenu strank izhajati iz izpovedi prič N.B., Z.M. in D.P..

Brez posebne utemeljitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da je dogovor o razveljavitvi sporazuma z dne 10. 3. 2009 neveljaven, s čimer je poseglo v načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij. To načelo udeležencem omogoča, da svoja razmerja prosto urejajo, kar velja tudi za odločitev o njihovem prenehanju. Ker je razveljavitev sporazuma nedvomno veljavna, bi se moralo sodišče posebej opredeliti do vprašanja, ali sporazum velja tudi za 14 tožnikov, ki so v družbo D. prestopili po njegovi razveljavitvi dne 10. 3. 2009. Razveljavitev sporazuma je veljavna, pri čemer tožena stranka opozarja na tožnike, ki so na novo sklenili svoje nove pogodbe o zaposlitvi in so se vsem drugim pravicam odpovedali. Sodišče prve stopnje se do navedb tožene stranke, ali je sporazum veljal za vse delavce ali zgolj za delavce, ki so prešli po sklenitvi sporazuma, ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bo pritožbeno sodišče štelo, da je sporazum z dne 16. 10. 2006 kljub razveljavitvi veljaven, se bo potrebno opredeliti do dejstva, da se zaveza tožene stranke nanaša zgolj na ponovno zaposlitev, ne pa tudi na priznanje pravic in obveznosti po prejšnjih pogodbah o zaposlitvi. Izrek prvostopenjske sodbe je torej nezakonit in nedoločen v delu, ko nalaga toženi stranki zaposlitev tožnikov pod enakimi pogoji kot doslej. Skladno s pogodbenim namenom in jezikovno razlago pogodbenih določil je potrebno ugotoviti, da ne drži predpostavka, da bi družba D. prenehala, kot to predpostavlja vsebina sporazuma. Odložni pogoj iz določbe 441. člena ZFPPIPP (izbris subjekta iz sodnega registra), pod katerim bi lahko eventualno veljala domnevno zatrjevana pravica v korist tretjih, v konkretnem primeru sploh še ni nastopil. Sporazum z dne 16. 10. 2006 je bil sklenjen z namenom pridobitve statusa invalidskega podjetja, pa tudi iz njegovega naziva izhaja, da pojmovno ne more pomeniti pogodbe, ki bi imela namen ustanoviti pravice v korist tretjih „erga omnes“.

Tožniki so na pritožbo odgovorili. Predlagajo zavrnitev pritožbe. Priglašajo stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela obrazložitve glede navedb tožene stranke o tožnikih, ki so sklenili nove pogodbe o zaposlitvi in naj bi se odpovedali drugim pravicam oziroma o vprašanju, ali je sporazum z dne 16. 10. 2006 veljal za vse delavce ali zgolj za delavce, ki so prešli ob sklenitvi sporazuma. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi namreč zavzelo stališče, da v sporazumu z dne 16. 10. 2006 ni časovnih in osebnih omejitev veljavnosti, in na tej podlagi zaključilo, da velja za vse delavce, ki so se zaposlili v družbo D., d.o.o., pred tem pa so bili zaposleni pri toženi stranki. Izpodbijana sodba ima v tem delu jasne razloge in jo je mogoče preizkusiti, pravilnost teh razlogov pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. V tem sporu tožniki uveljavljajo (ponovno) sklenitev pogodbe o zaposlitvi oziroma vrnitev na delo k toženi stranki, kar pomeni, da morajo uveljavljati varstvo svojih pravic predhodno pri njej kot delodajalcu na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Stališče sodišča prve stopnje, da imajo tožniki na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR neposredno sodno varstvo pred delovnim sodiščem, je zato zmotno. Vendar pa sodišče prve stopnje hkrati tudi pravilno ugotavlja, da je izpolnjena procesna predpostavka predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. V skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR so tožniki dne 13. 7. 2010 in 21. 7. 2010 poslali toženi stranki zahtevo za ponovno zaposlitev in vzpostavitev delovnega razmerja ter ponudbo novih pogodb o zaposlitvi za ustrezna delovna mesta. Takšno zahtevo tožnikov je tožena stranka z dopisom z dne 27. 7. 2010 zavrnila, po njenem prejemu pa so tožniki v zakonsko predvidenem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 204. člena ZDR s tožbo zahtevali sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Tožena stranka in družba D. d.o.o. (v nadaljevanju: D.) sta dne 16. 10. 2006 sklenili sporazum (listina A/5 – v nadaljevanju: Sporazum). V 2. členu Sporazuma sta pogodbeni stranki dogovorili, da se na podlagi ugotovitev, da je bila tožena stranka edini družbenik v družbi D., da je bila slednja v postopku pridobivanja statusa invalidskega podjetja in da bo podjetje D. za izvajanje svoje dejavnosti zaposlovala delavce z ustrezno strokovno izobrazbo ali za to potrebnimi znanji in izkušnjami, tožena stranka zaveže za primer prenehanja D., zaposlene, ki bi se v to podjetje „prezaposlili“ iz tožene stranke, zaposliti nazaj k toženi stranki. Z Dogovorom o razveljavitvi sporazuma (v nadaljevanju: Dogovor) z dne 10. 3. 2009 (listina B/1) sta pogodbeni stranki v celoti razveljavili Sporazum z dne 16. 10. 2006 in se dogovorili, da v primeru prenehanja družbe D. tožena stranka ni več zavezana nazaj zaposliti delavce, kot je bilo dogovorjeno s sporazumom, obenem pa je takšno pravico delavcev pogodbena stranka D. izrecno preklicala.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil namen Sporazuma, da se zagotovi socialna varnost tožnikov v primeru prenehanja družbe D. in ne pridobitev statusa invalidskega podjetja, kot je to zatrjevala tožena stranka. Ker se po stališču sodišča prve stopnje ta namen ni mogel izpolniti, je obenem odpadel tudi namen, zaradi katerega je bil sklenjen Dogovor z dne 10. 3. 2009. Sodišče prve stopnje je presodilo, da Dogovor z dne 10. 3. 2009 ne velja oziroma da kljub razdrtju Sporazuma (o ponovnem prevzemu delavcev) velja časovno neomejena zaveza tožene stranke za vse prezaposlene delavce, in ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožnikov. Pri tem se ni določno opredelilo, ali je Dogovor z dne 10. 3. 2009 ničen ali obstaja kakšen drug razlog, zaradi katerega naj ne bi veljal. Navedeno stališče sodišča prve stopnje je le deloma pravilno.

Med toženo stranko in podjetjem D. je bilo s sklenitvijo Sporazuma vzpostavljeno obligacijskopravno (pogodbeno) razmerje. Upoštevaje navedeno in ker v predmetni zadevi tožniki s primarnim zahtevkom na podlagi 2. člena Sporazuma vtožujejo pravico do ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko po prenehanju delovnega razmerja pri podjetju D. zaradi stečaja nad to družbo, se glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava.

Iz vsebine 2. člena Sporazuma izhaja zaveza tožene stranke, da bo delavce, ki se bodo „prezaposlili“ iz tožene stranke v invalidsko podjetje, zaposlila nazaj v invalidsko podjetje. Namen pogodbenega določila je jasen – zagotoviti socialno varnost oziroma varnost zaposlitve ob transferu delavcev. Gre za zavezo, ki naj bi se uresničila ob eventualnem stečaju oziroma prenehanju invalidskega podjetja. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da namen pridobitve statusa invalidskega podjetja izhaja že na podlagi uvodne ugotovitve v besedilu 1. člena Sporazuma, da je tožena stranka v postopku pridobivanja statusa invalidskega podjetja in iz določila 3. člena Sporazuma, da je bil eden od izvodov namenjen za pridobitev statusa invalidskega podjetja. Priča D.P. je izpovedala, da je ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo ob ustanovitvi invalidskega podjetja, zahtevalo sklenitev sporazuma zaradi varstva delavcev, ki bi se iz matičnega podjetja prezaposlili v invalidsko podjetje. Tudi dejstvo, da je bilo invalidsko podjetje D. v času podpisa Sporazuma v postopku pridobivanja statusa invalidskega podjetja, samo po sebi še ne pomeni, da sta stranki sklenili Sporazum le za čas do pridobitve statusa invalidskega podjetja. Sporazum takšnega določila ne vsebuje, z zaslišanjem prič tožene stranke, ki Sporazuma v imenu strank niso podpisale, pa ni bilo dokazano, da je bil s pridobitvijo statusa invalidskega podjetja 1. 1. 2007 oziroma celo z izdajo predhodnega soglasja dne 7. 9. 2006 (torej v času pred sklenitvijo Sporazuma), dosežen namen sporazuma, za kar si v pritožbi prizadeva tožena stranka. S 1. 1. 2007 je bilo D. kot gospodarska družba v popolni lasti tožene stranke na podlagi statusa invalidskega podjetja upravičena do posebnih oprostitev in olajšav. Če bi držalo stališče tožene stranke, da se je namen strank izpolnil že v letu 2006 oziroma 2007, potem ne bi bilo razloga po sklenitvi pisnega Dogovora o razveljavitvi sporazuma oziroma izrecnem zapisu pogodbenega določila o prenehanju zaveze tožene stranke s strani istih pogodbenic, ki sta ga datirali na dan 10. 3. 2009. Namen sklenitve Sporazuma je bil zadostiti zahtevi pristojnega ministrstva v postopku podelitve statusa invalidskega podjetja. Ministrstvo sicer ni imelo neposredne pravne podlage za tako zahtevo v zakonskih predpisih, ki urejajo status invalidskih podjetjih – Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Zakonu o delovnih razmerjih in Zakonu o gospodarskih družbah. Po prvem odstavku 54. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami) gospodarska družba, ki izpolnjuje pogoje iz 53. člena tega zakona, začne poslovati kot invalidsko podjetje, ko pridobi status invalidskega podjetja. Minister, pristojen za invalidsko varstvo, z odločbo podeli gospodarski družbi status invalidskega podjetja ob izpolnjenih pogojih iz 53. člena ZZRZI, pri čemer zaveza matičnega podjetja po ponovni zaposlitvi k invalidskemu podjetju prezaposlenih delavcev ne predstavlja zakonskega pogoja za pridobitev statusa invalidskega podjetja. Če pa sta jo obe družbi v Sporazum sprejeli, ju zavezuje, saj ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da noben delodajalec ni dolžan zagotavljati delavcem več pravic, kot jim jih priznava 73. člen ZDR. Tako kot pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in kolektivnih pogodb tudi za sklepanje drugih pravnih poslov med delodajalci, ki imajo posledice za delovno razmerje zaposlenih, velja pravilo iz drugega odstavka 7. člena ZDR, t.j., da se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot določa ZDR. Ni pa ovir, da se takšna zaveza po volji strank, ki so jo sprejele, spremeni oziroma prekliče, zato Dogovor z dne 10. 3. 2009 sam po sebi ni niti nezakonit niti neveljaven, ne glede na dvomljivo ugotovitev pogodbenih strank, da naj bi odpadel namen sporazuma. Upoštevati je potrebno, da je takšna zaveza v Sporazumu z dne 16. 10. 2006 določena v korist delavca za primer stečaja nad invalidskim podjetjem, matično podjetje pa je s tem prevzelo obveznost do delavcev v primeru prenehanja hčerinske družbe, ki je ni mogoče preklicati oziroma razdreti za nazaj. Navedeno pomeni, da kasnejši Dogovor ne more vplivati na položaj delavcev, ki so se do trenutka njegove sklenitve že „prezaposlili“ oziroma prešli od tožene stranke k podjetju D..

Učinek Sporazuma z dne 16. 10. 2006 se namreč po tretjem odstavku 125. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) razteza na tretje osebe, saj je bila s pogodbeno zavezo tožene stranke v 2. členu Sporazuma ustanovljena pravica v korist tretjih. Kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist nekoga tretjega, pridobi tretji po prvem odstavku 126. člena OZ lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da glede na t.i. „teorijo akrescence“ za pridobitev pravice iz Sporazuma z dne 16. 10. 2006 ni bila potrebna posebna izjava tožnikov, da sprejemajo pravico do ponovne zaposlitve pri toženi stranki. Iz določbe 126. člena OZ namreč ne izhaja, da bi moral tretji, v korist katerega je pravica ustanovljena, podati pisno izjavo, da korist sprejema. Le izpolnitev koristi tretjih (t.j. delavcev, ki so se „prezaposlili“ iz matičnega podjetja v invalidsko podjetje) je bila odložena za primer prenehanja podjetja D..

Delavci, ki so se na podlagi Sporazuma „prezaposlili“ iz tožene stranke v podjetje D., so tako dejansko vstopili v razmerje med pogodbenima strankama in s tem postali udeleženci obligacijskega razmerja. Po 3. členu OZ so pravice in obveznosti udeležencev obligacijskega razmerja sicer lahko predmet avtonomnega pogodbenega urejanja, vendar ne v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Po določbi drugega odstavka 9. člena OZ lahko obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Ker so pravni učinki Sporazuma iz leta 2006 za delavce, ki so iz tožene stranke prešli v invalidsko podjetje, do njegove kasnejše razveze že nastali, jih pogodbenici z Dogovorom nista mogli razveljaviti niti preklicati. V zvezi s tem je pomembno dejstvo, da gre pri podpisnicah Dogovora za sicer dve pravno samostojni osebi, vendar pa je invalidsko podjetje D., s katerim so „prezaposleni“ delavci vzpostavili delovno razmerje, podrejena družba, ki je v 100 % lasti tožene stranke kot matičnega podjetja in ni ekonomsko neodvisna enota. V takšnih okoliščinah, upoštevaje zaupno naravo delovnega razmerja (za katerega sta značilna odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca), kasnejši preklic s strani delodajalca D., ne da bi bili o njem delavci, ki so se „prezaposlili“ do trenutka razveze obveščeni, predstavlja ravnanje, ki je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi odstavek 5. člen OZ).

Glede na obrazloženo so delavci, ki so se „prezaposlili“ v invalidsko podjetje D. do trenutka razveze Sporazuma, pridobili pravico do ponovne zaposlitve pri bivšem delodajalcu za primer prenehanja invalidskega podjetja. Ta pogoj je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba presojati prilagojeno značilnostim delovnopravne ureditve. Pogodbena obveznost toženo stranko zavezuje k vzpostavitvi delovnega razmerja, s čimer se navedenim delavcem zagotavlja varnost in nepretrganost zaposlitve. Pri izpolnitvi te obveznosti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da je navedenim delavcem stečajni upravitelj na podlagi 103. člena ZDR v zvezi z 245. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007) podal odpoved pogodbe o zaposlitvi s 15-dnevnim odpovednim rokom. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je varnost oziroma nepretrganost zaposlitve „prezaposlenih delavcev“ zagotovljena le tako, da jih z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja v invalidskem podjetju D., t.j. s 15. 7. 2010, zaposli tožena stranka.

Drugačen pa je položaj tistih delavcev, ki so se v D. „prezaposlili“ iz tožene stranke po razvezi Sporazuma, kolikor je do tega prišlo do trenutka zadnjega prenosa oziroma prehoda tožnikov. Za te delavce v skladu z drugim odstavkom 9. člena OZ, po katerem stranki obligacijsko razmerje, ki je nastalo na podlagi pogodbe razvežeta na enak način, kot je nastal, torej z dogovorom o razvezi pogodbe, določbe Sporazuma z dne 16. 10. 2006 (več) ne veljajo. Ker v takem primeru (več) ne obstaja pogodbena zaveza tožene stranke, delavci, ki bi se v invalidsko podjetje „prezaposlili“ po trenutku razveze Sporazuma, ne bi mogli pridobiti pravice do (ponovne) sklenitve pogodbe o zaposlitvi. V tem delu je torej pritožbi tožene stranke potrebno pritrditi.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje glede osebne veljavnosti Sporazuma z dne 10. 9. 2006 za vse tožnike dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče prve stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo sodišče prve stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih izhodišč razčistiti, ali so bili vsi tožniki prenešeni pred razdrtjem pogodbene zaveze tožene stranke oziroma pred sklenitvijo Dogovora, za katerega sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da nikakor ni mogel biti podpisan že dne 10. 3. 2009. Vsem tistim delavcem, za katere bo ugotovilo, da so prešli k podjetju D. pred sklenitvijo Dogovora, bo moralo priznati pravico do sklenitve (nove) pogodbe o zaposlitvi. Ni pa pravne podlage za vrnitev na delo k toženi stranki oziroma za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri njej od 15. 7. 2010 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje delavcev, za katere bi se ugotovilo, da so prešli oziroma „prezaposlili“ po sklenitvi Dogovora o razvezi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.