Jedro

Zahtevek za vračilo preveč plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je potrebno presojati po določbah Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Omenjeni zakon glede vračila preveč plačanih prispevkov napotuje na uporabo določb Zakona o davku od dobička pravnih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 61.294,74 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14.5.1996 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je tožnica prvotno zahtevala varstvo pravic iz pokojninskega zavarovanja, konkretno novo odmero pokojnine ob upoštevanju višje pokojninske osnove. Šele kasneje je tožbo spremenila in je uveljavljala poleg navedenega še podredni zahtevek. Po mnenju toženca je šlo za spremembo istovetnosti zahtevka, za katero pa toženec ni dal soglasja. Nadalje toženec navaja, da ne obstojijo predpostavke za uporabo pravil vračanja. Prvostopno sodišče ni upoštevalo oz. ni pravilno upoštevalo pomembnih dejstev, ki so vsa navedena v izvedenskem mnenju izvedenca B. G. o okoliščinah, ob katerih so bili tožnici izdani komercialni zapisi, tožencu pa, kot to ugotavlja sodišče, tudi plačani prispevki delojemalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica nikakor ni bila v zmoti glede tega, da je prevzela komercialne zapise ter v to tudi ni bila prisiljena. Tisti od zaposlenih, ki se zanje ni odločil, jih pač ni pridobil in že glede na omenjeno ni šlo za nikakršno prikrajšanje. Obračun prispevkov je bil opravljen z namenom, da se poskuša zviševati pokojninska osnova in je bila s tem v zvezi tudi dana privolitev. Prav zato tožnica nima pravice zahtevati vračilo vplačanih prispevkov. Po drugi strani pa tožnica očitno sploh ne bi prejela nič več, če bi ne bili obračunani tudi prispevki, katerih vračilo sedaj terja. Prvostopno sodišče tudi ni pravilno uporabilo predpisov, veljavnih v letih 1991 in 1992, ki so se nanašali na izplačevanje plač. Delavec ni mogel prejeti bruto plače in torej s prispevki sam ni mogel razpolagati. Povsem nevzdržno bi bilo, da bi sedaj sodišče posredno za nazaj vzpostavljalo sistem, kakršnega ni bilo, zaradi svojih napačnih in pavšalnih ugotovitev, da so bili posamezniki prikrajšani za davke in prispevke.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek na vrnitev preveč plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje presojalo po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 75/89 - ZOR), ki se nanašajo na neopravičeno pridobitev. Povračilni zahtevek nastane le v primeru, če je dogodek, iz katerega nastane obveznost povzročil na eni strani prikrajšanje, na drugi strani pa okoriščenje (obogatitev), pri čemer mora biti prikrajšanje nedopustno oz. obogatitev neopravičena. Gre za splošne določbe, ki se uporabljajo le v primeru, če ni povrnitev preveč plačanih zneskov urejena v specialnem predpisu.

Glede na to, da tožnica uveljavlja povrnitev preveč plačanih prispevkov, bi zato prvostopno sodišče pri razsoji predmetne zadeve moralo upoštevati določbe specialnega predpisa in sicer Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur. l. RS, št. 48/90 - 64/94), ki se je uporabljal v spornem obdobju. Z njim je bil predpisan način zagotavljanja sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, krog zavezancev, obračunavanje in plačevanje prispevkov ter njihove stopnje. Glede zastaranja obveznosti za obračun in plačilo prispevkov ter pravice do vračila nepravilno ali preveč plačanih prispevkov, pa omenjeni zakon zavezance iz 1. in 5. tč. 3. člena napotuje na uporabo določb posebnega zakona, ki se nanaša na zastaranje pri plačevanju davka od dobička pravnih oseb (Ur. l. RS, št. 48/90). Na uporabo omenjenih predpisov napotuje tudi Vrhovno sodišče RS v sicer drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 228/2001 z dne 15.10.2002. Prvostopno sodišče bo zato podredni tožbeni zahtevek na vrnitev preveč plačanih prispevkov moralo presojati po določbah prej citiranih predpisov, s tem da bo najprej ugotovilo, ali je tožnica aktivno legitimirana ter nadalje, ali so izpolnjeni tudi pogoji po 2. odst. 229. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - ZPIZ/92). Še pred vsebinsko obravnavo zadeve pa bo prvostopno sodišče moralo najprej s sklepom odločiti tudi o tem, ali dovoli spremembo tožbe, na kar opozarja toženec v pritožbi. Tožnik je sicer res že dne 14.5.1996 s pripravljalno vlogo spremenil tožbo tako, da je na podlagi 2. odst. 188. člena ZPP/77 uveljavljal podredni tožbeni zahtevek in je bil toženec o tem tudi obveščen, vendar je toženec šele na glavni obravnavi dne 14.9.2000 ugovarjal spremembi tožbe. Pred tem toženec ni podal nobene vloge oz. ni opravil nobenega dejanja, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je privolil v spremembo tožbe, prav tako tudi ne gre za stanje po 186. členu ZPP/99. Prvostopno sodišče bi zato moralo na glavni obravnavi s sklepom odločiti, ali dovoli spremembo tožbe, torej ali so izpolnjeni pogoji po 1. odst. 185. člena ZPP/99. Ker to ni storilo, je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.