Jedro

S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega A. A. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 93892/2023 z dne 19. 8. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolžencu je bila na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izrečena kazen 3 leta in 1 mesec zapora ter denarna kazen 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR oziroma skupaj 1.000,00 EUR ter v skladu z 48. a členom KZ-1 izgon tujca iz države za čas 4 let. Odločeno je bilo, da je obdolženi dolžan denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. V obdolžencu izrečeno zaporno kazen je bil vštet čas, ki ga je obdolženec prebil v priporu od 18. 12. 2023 od 21.40 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 sta bila obdolžencu zasežena dva mobilna telefona, Samsung Galaxy S9 z vstavljenima SIM karticama (zap. št. 1 SZP) ter Samsung Galaxy S33 z vstavljeno SIM kartico (zap. št. 2 SZP). V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice, bremenijo proračun.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila:

‒ zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člen ZKP, napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno obdolženemu izreče nižjo zaporno in denarno kazen;

‒ obdolženi smiselno zaradi kršitve pravice do uporabe svojega jezika ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo "preda v dodatno preiskavo".

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Obdolženi v laični pritožbi navaja, da mu je bilo v postopku kršenih več pravic oziroma da so se kršitve in nespoštovanje njegovih pravic začele že od njegovega prijetja dalje, in sicer mu ni bil zagotovljen tolmač, ki bi obvladal tadžikistanski jezik, četudi je v spisu navedeno, da ima tolmač ustrezno licenco. Kot navaja bi tolmač državljane Tadžikistana poučil zaradi česa so pridržani in kakšne so njihove pravice in dolžnosti. Navaja še, da mu ni bilo omogočeno, da bi "banalno" pojasnil svoja dejanja ter da je sodnica delovala nestrokovno in mu na enem izmed narokov rekla "ni to Tadžikistan".

5. S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da so policisti dne 18. 12. 2023 opravljali mejno kontrolo na strateški mejni točki Gruškovje. Iz kraja Macelj v Republiki Hrvaški na vstop v Zgornje Gruškovje v Republiki Sloveniji se je z vozilom VW Touran pripeljal obdolženi, za katerega je bilo ugotovljeno, da prevaža štiri državljane Rusije, ki nimajo dovoljenja za vstop in prebivanje na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je bila obdolžencu dne 18. 12. 2023 ob 21.40 uri odvzeta prostost in odrejeno pridržanje. Obdolžencu je ob odvzemu prostosti bila vročena informacija o pravicah oseb, ki jim je odvzeta svoboda, v ruskem jeziku, kjer je bil poučen o pravicah iz 4. člena ZKP in o razlogih za odvzem prostosti ter pridržanja in o očitanem kaznivem dejanju. Iz te informacije izhaja, da mu je vsebino pravic posebej obrazložil še tolmač za ruski jezik in da je obdolženi to razumel, kar je posebej tudi podpisal. Nato mu je čez nekaj ur, in sicer dne 19. 12. 2023 ob 3.00 uri zjutraj, bila vročena še odločba o odvzemu prostosti in pridržanju. Kot izhaja iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 19. 12. 2023 na l. št. 4-6, je obdolžencu bila vsebina odločbe in pravni pouk iz 4. člena ZKP (to je o očitanem kaznivem dejanju in razlogih za odvzem prostosti ter da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove najbližje) preveden s pomočjo tolmača za tadžikistanski jezik B. B. Iz odločbe, ki jo je obdolženi podpisal, tudi jasno izhaja, da obdolženi, ki je tudi sicer državljan Tadžikistana, ta jezik razume in nima pripomb glede razumevanja vsebine odločbe. Zato so pavšalna navajanja obdolženca, da tolmača za tadžikistanski jezik, ki mu je prevedel odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju oziroma ga poučil o pravicah in dolžnosti pridržane osebe, ni razumel, protispisna. Iz nadaljnjih listin kazenskega spisa pa izhaja, da obdolženi poleg tadžikistanskega jezika razume tudi ruski jezik, kar je večkrat izrecno izjavil in podpisal, in sicer ko je bil zaslišan pri dežurni preiskovalni sodnici, navzoč pri nujnih preiskovalnih dejanjih in na glavni obravnavi. Prezreti tudi ni, da je obdolženi vse od nujnih preiskovalnih dejanj dalje imel v postopku zagotovljeno strokovno pomoč zagovornice, ki v nobeni fazi postopka ni uveljavljala kršitve pravice do uporabe jezika, ki ga obdolženi razume oziroma razumevanja tolmačev pri prevodu listin, zaslišanja prič oziroma drugih izvedenih dokazov.

7. Kar zadeva zatrjevanja obdolženca, da mu niso bila omogočena čisto "banalna" pojasnila, je iz podatkov spisa razvidno, da se je obdolženi pri preiskovalni sodnici zagovarjal, na glavni obravnavi pa je imel pripravljen pisni zagovor, ki ga je prebral, dajal je pripombe na izpovedbe prič in na druge izvedene dokaze. Iz podatkov spisa pa ne izhaja, da mu kakšna pripomba ali pojasnilo naj ne bi bila omogočena, zato drugačnim izvajanjem pritožbe ni mogoče slediti. Navajanja obdolženca, da mu je bilo kršenih več procesnih pravic pa so preveč pavšalna, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, medtem ko kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki jih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni zasledilo (prvi odstavek 383. člena ZKP).

8. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, med samimi temi listinami oziroma zapisniki, pri tem izpostavlja zaslišanje priče C. C., ki je potrdila, da pri obdolženem niso našli neposrednega dokaza, da je obdolženi migrante prevažal s ciljem pridobitve premoženjske koristi.

9. Zagovornici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 6, 8, 13 do 16 navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da je obdolženi tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, nezakonito spravil čez državno mejo z namenom pridobitve premoženjske koristi. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki tudi niso v nasprotju z listinami v spisu niti z izpovedbami prič. Pritožba pa se s takšnimi zaključki sodišča prve stopnje očitno ne strinja, saj graja dokazno oceno izpovedbe priče C. C., za katero pa prezre, da je prav tako potrdila, da je v glasovnem sporočilu, ki je bilo najdeno na telefonu obdolženca, dejansko bilo govora o plačilu. Iz navedenih razlogov zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

10. Zagovornica navaja, da je obdolžencu bila kršena pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter ustavna pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se zaslišijo priče delodajalec obdolženca, D. D. in E. E., katere so po navajanjih pritožbe povezane z dogodkom 18. 12. 2023 oziroma s posojilom denarja za delodajalca. Te priče bi naj po navajanju pritožbe potrdile, da je dejansko šlo za posojilo denarja za delodajalca in ne za plačilo za prevažanje tujcev. Zagovornica nadalje navaja, da je kršitev pravice do obrambe v konkretni zadevi enaka, kot je bila ugotovljena v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010.

11. Zatrjevana kršitev ni podana. Zagovornica si relevantnost zgoraj navedenih prič neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je obramba uveljavljala že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

12.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa v točkah 6, 7, 8, 14, 15 in 30 argumentirano obrazložilo. Pojasnilo je, da je okoliščine, da je obdolženi za vožnjo tujcev prejel plačilo (in da upoštevaje izvedene dokaze ni šlo za klicanje več oseb in za zbiranje denarja za posojilo delodajalca, kot to s predlaganimi pričami poskuša prikazati pritožba), raziskalo z drugimi izvedenimi dokazi in je dejansko stanje v tej smeri pravilno in popolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno opozorilo na obdolženčev zagovor ter na pričo F. F. ki je ob vsakem zaslišanju spremenil izpovedbo o tem, ali je obdolžencu za prevoz družine plačal ali ne ter o vseh drugih okoliščinah, kar vse je sodišče prve stopnje podrobno ocenilo v točkah 3, 8, 15 do 18 izpodbijane sodbe. Izpostavilo je tudi, da ni mogoče slediti zagovoru obdolženca, da se je 13. 12. 2023 v Sarajevu dogovoril za srečanje z drugo ženo (ljubico), ki naj bi z letalom prišla iz Rusije in da je s tem namenom (da bo imel dovolj denarja za drugo ženo) dvakrat zaporedoma dvignil denar (v skupnem znesku 500,00 EUR, pri čemer ima mesečno plačo 600,00 EUR, s tem prihodkom pa sicer preživlja tri od petih otrok in ženo). Upoštevalo je namreč še parkirni ter cestninske listke, najdene pri preiskavi osebnega vozila, ki ne potrjujejo zagovora obdolženega ter podatke, najdene pri preiskavi zaseženih mobilnih telefonov obdolženega in priče F. F., o čemer je več govora v nadaljevanju te sodbe, v okviru graje dejanskega stanja, ki ga pritožba prav tako uveljavlja. Končno je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo tudi, zakaj glede na izvedene dokaze ne verjame zagovoru obdolženca, da bi ga delodajalec kontaktiral za posojilo denarja, ko je bil 1500 km oddaljen od kraja bivanja in 6 dni odsoten iz službe. Vsi navedeni dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje tehtno, notranje skladno in prepričljivo obrazložilo, potrjujejo, da je bil prevoz tujcev predhodno dogovorjen s strani obdolženega in z drugimi neznanimi sostorilci, prav tako, da je obdolženi prevoz opravil proti predhodno dogovorjenemu plačilu, katerega višina tekom dokaznega postopka ni bila ugotovljena. Sodišče prve stopnje je tako logično in razumno obrazložilo, da obramba s predlaganimi pričami ni uspela dokazati materialnopravne relevantnosti glede na vsebino ostalih izvedenih dokazov, zato je dokazni predlog po zaslišanju prič utemeljeno zavrnilo in s tem obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ker je sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo merila, ki so se izoblikovala glede 29. člena Ustave, ni podana kršitev tretje alineje 29. člena Ustave, prav tako ne pravica do poštenega postopka. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima obdolženi, katerega pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljen. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je imel obdolženec med celotnim dokaznim postopkom zagotovljene vse pravice, ki mu kot obdolžencu pripadajo, sodišče prve stopnje pa z izpodbijano sodbe ni storilo nobene kršitve, ki bi kazala na nepošten postopek ali na kršitev pravice do obrambe obdolženca.

13.Pravilne odločitve sodišča prve stopnje pa ne morejo omajati niti sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010 niti odločbi Ustavnega sodišča RS Up-729/03 in U-I-187/04, na katere se pavšalno sklicuje pritožba. V sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010 je bila ugotovljena kršitev pravice do obrambe obdolženca iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar zagovornica prezre, da je šlo v predmetni zadevi za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 ter da je obsodilna sodba temeljila le na enem obremenilnem dokazu, to je izpovedbi oškodovanca, ki je kot storilca kaznivega dejanja prepoznal obdolženca. V takšni procesni situaciji je obramba predlagala zaslišanje dveh prič, ki naj bi bile neposredno navzoče ob dogodku in bi naj obdolženca razbremenile, predlagani dokaz pa je sodišče zavrnilo. To pa ni primer v konkretni zadevi, kjer je zoper obdolženega zbranih več obremenilnih dokazov, ki so notranje skladni in po vsebini ovržejo zagovor obdolženca in spreminjajočo izpovedbo priče F. F. Kar zadeva odločbi Ustavnega sodišča Up-729/03 in U-I-187/04 se pritožba nanju le pavšalno sklicuje ter navaja, da je v obeh odločbah Ustavno sodišče podalo stališče, da se mora sodišče do predlaganih dokazov določno opredelit ter navaja, da se v konkretni zadevi sodišče do predlaganih treh prič ni določno opredelilo, temveč le pavšalno. Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov so v izpodbijani sodbi zadostno obrazloženi v točkah 6, 8 in 30 izpodbijane sodbe. Čeprav sodišče izrecno ne zapiše imena prič, katerih zaslišanje je bilo predlagano in zavrnjeno, je iz več razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je zavrnilo predlagano zaslišanje treh prič, ki jih pritožba izpostavlja in prevod listin, ki jih je v spis v nemškem jeziku vložila obramba, kar vse je sodišče prve stopnje strankam obrazložilo na glavni obravnavi dne 19. 8. 2024 (l. št. 581) in s prepričljivi razlogi v izpodbijani sodbi. Glede na obrazloženo zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 372. člena ZKP ni podana.

14.Zagovornica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga obrazlaga z grajo dejanskega stanja, in sicer da ni bilo dokazano, da bi obdolženi izpolnil zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, ker ni imel nagiba ali motivacije pridobiti si kakršnokoli premoženjsko korist, s tem ko bi pričo F. F. in njegovo družino peljal čez mejo. Kršitev kazenskega zakona v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoča. Sodišče namreč krši kazenski zakon le v primeru, če na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, sploh ni uporabilo. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer.

15.Pritožbi zagovornice in obdolženega uveljavljata tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s tem je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, pravilno ocenilo zagovor obdolženca in vse zbrane dokaze, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

16.Zagovornica v pritožbi ponavlja zagovor obdolženega glede dveh dvigov denarja na bankomatu v Sarajevu ter navaja, da to ne izkazuje pridobljene premoženjske koristi. Na bankomatu je možen le vpogled v stanje sredstev na računu, obdolženi pa je en dvig za drugim opravil za to, ker je vedel, da bo potreboval več gotovine za drugo ženo. Nadalje pritožba ponavlja zagovor obdolženega o klicu delodajalca 18. 12. 2023, ki je obdolženega prosil za denar, kar je po stališču pritožbe popolnoma smiselno, ker je pričakoval, da se bo obdolženi naslednji dan vrnil. Obdolženi je nato klical več oseb, od katerih bi si sposodil denar, na koncu je denar nakazal D. D., E. E. pa ga je po telefonu spraševal, ali je prejel denar od D. D. Po stališču pritožbe sta dogodka dvig denarja na bankomatu in štiri dni pozneje klic E.E., ločena in ju je tako potrebno tudi obravnavati. Osebe, ki jih sodišče prve stopnje poimenuje sostorilci (E. E., D. D. in G. G.), med seboj niso povezane, med njimi ni sodelovanja glede pridobivanja premoženjske koristi ali glede prevažanja migrantov. Oseba G. G. je Čečen, ki je obdolžencu povedal, kje naj prevzame pričo F. F. in njegovo družino. Kar zadeva pogovor med pričo F. F. in obdolženim, je iz dokaznega postopka razvidno, da je F. F. obdolžencu poskušal pokriti stroške goriva, obdolženi pa mu je rekel, da jih bo plačal, če bo imel denar.

17.Obdolženi v pritožbi ponavlja svoj zagovor ter navaja, da se pred nikomer ni skrival, vozil je po avtocesti in ni ravnal z namenom, da bi nezakonito vstopil v Slovenijo. Tujci, ki jih je vozil, so njegov sorodniki, potrebovali so pomoč, želeli so v Nemčiji pridobiti politični azil. Ob izročanju potnih listov je policistu povedal, da bo v primeru, če bo vstop v Slovenijo zavrnjen, zapeljal nazaj na Hrvaško. V nadaljevanju so proti svoji volji prečkali mejo, to je bila želja policista, po ozemlju Slovenije pa se je gibal v policijskem vozilu in ni prevažal tujcev. Mnenja je, da ni dokazov o njegovi povezanosti s kriminalnimi združbami, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem ljudi, niti da bi prejel kakšno premoženjsko korist zaradi prevoza ljudi.

18.S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v točkah 6 do 8, 12, 14 do 19 izpodbijane sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, da je v Sarajevo prišel 13. 12. 2023 zaradi srečanja z drugo ženo, ljubico H. H. in da je potem tukaj povsem naključno srečal pričo F. F. in njegovo družino ter da je le pomagal svojemu daljnemu sorodniku, ki je z družino hotel priti v Nemčijo. Takšen zagovor obdolženca se je namreč ob upoštevanju njegovega podrobnega opisa, drugačne izpovedbe priče F. F. ter drugih izvedenih dokazov, izkazal za neverodostojnega.

19.Pri preiskavi vozila, ki ga je vozil obdolženi, je bilo najdenih več lističev, med drugimi tudi listek za plačilo cestnine na relaciji Zenica sever - Sarajevo sever z dne 14. 12. 2023 ob 9.51 uri. Navedeno potrjuje, da je obdolženi v Sarajevo prišel 14. 12. 2023, ko naj bi ga ljubica z neznane telefonske številke takoj dopoldan obvestila, da je ne bo. V vozilu obdolženca je bil najden tudi parkirni listek s sarajevskega letališča, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da je obdolženi kritičnega dne odšel na letališče po pričo F. F. in njegovo družino (z letalom so prileteli iz relacije Rusija - Istanbul - Sarajevo), saj sicer ni logično, da bi tistega večera 14. 12. 2023 ob 21.08 uri na letališče odšel po ljubico (ki naj bi po navajanju obrambe z letalom v Sarajevo prišla iz Rusije), potem ko naj bi ga že dopoldan predhodno obvestila, da je ne bo. S tem je ovržen zagovor obdolženega v delu, ko navaja, da se je s F. F. in njegovo družino v Sarajevu srečal povsem naključno, in sicer da ga je ravno takrat po telefonu poklical priča F. F., ki mu je povedal, da je tudi on z družino v Sarajevu. Neprepričljiv je tudi zagovor obdolženega, da je takoj po prihodu v Sarajevo opravil dva zaporedna dviga na bankomatu (14. 12. 2023 ob 10.32 uri 100,00 EUR in 10.34 uri 400,00 EUR), da si je zagotovil dovolj denarja za ljubico. V zvezi s tem in glede na vse ostale izvedene dokaze je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je obdolženi na bankomatu preverjal prispetje pričakovanega priliva in v okviru tega dvignil skupaj 500,00 EUR (6. točka str. 9 izpodbijane sodbe). Pritožbi sta neutemeljeni tudi v delu, ko poskušata prepričati, da sta obdolženi in družina F. F. v sorodstvenem razmerju. Sodišče prve stopnje glede na zagovor obdolženega in spremenljivo izpovedbo priče F. F. o tem, od kod pozna obdolženega, priči utemeljeno ni verjelo (15. točka izpodbijane sodbe). Različne izpovedbe se tako nanašajo, od kod naj bi kateri od njiju prihajal, kdaj je obdolženi družini F. F. ponudil pomoč na poti do Nemčije, kje so se prvič srečali ali na Hrvaškem ali v Sarajevu, kdo je zahteval v Sarajevu nakup otroškega sedeža za mlajšega otroka zaradi prevoza družine do bosansko hrvaške meje. Obdolžencu pa ni mogoče slediti niti, ko navaja, da je nato družino 18. 12. 2023 odpeljal iz Sarajeva in jih odložil nekje 1,5 km pred državno mejo med BiH in Hrvaško, pri čemer je bilo dogovorjeno, da ga priča F. F. pokliče, ko bo uspel priti na Hrvaško in bo imel vse urejeno za pot do Nemčije. Priča F. F. je namreč povedal, da jim nekje tri dni ni uspelo priti na Hrvaško, zato ne drži, da jih je obdolženi do meje odpeljal 18. 12. 2023, temveč je to moralo biti nekje 15. 12. 2023, ker jih je 18. 12. 2023 ob 21.30 uri že prijela policija v Republiki Sloveniji. Obdolženi je sicer navajal, da se je v vmesnem času zapeljal nazaj v notranjost BiH in se ustavil v nekem muslimanskem mestu, kjer se je prijavil v hotel in v bližnji džamiji molil. Vendar je sodišče prve stopnje glede na potrdilo o plačilu cestnine za hrvaško avtocesto dne 18. 12. 2023 ob 19.12 uri (vstopna postaja Popovača in izstopna postaja Kutina v smeri proti Zagrebu) ter upoštevaje razdalje, ki jih je obdolženi moral prevoziti, pravilno ocenilo, da se je obdolženi nahajal nekje v neposredni bližini družine F. F. in jih tam čakal, da jih iz Hrvaške odpelje v Slovenijo ter naprej v Nemčijo, kar potrjuje tudi otroški sedež, ki se je ves čas nahajal v vozilu obdolženega.

20.Kot neverodostojna sta se izkazala tudi zagovor obdolženega in izpovedba priče F. F. glede osebe Čečena, ki ga priča F. F., zaslišan pri preiskovalnem sodniku sploh ni omenjal, ampak je povedal, da je sam prek hčerkinega telefona klical obdolženca in mu poslal lokacijo, kam naj jih pride iskat. Drugače je povedal zaslišan na glavni obravnavi, in sicer da je on dal Čečenu številko telefona od obdolženega in je prek njega komuniciral z obdolženim, ker on ni imel SIM kartice za BiH in ni poznal latinskih črk ter da se obdolženi in Čečen nista poznala. Obdolženi je drugače kot priča F. F. povedal, da je on spoznal Čečena in je od njega dobil telefonsko številko priče F. F., kar je v nasprotju z izpovedbo priče F. F. (ki je povedal, da sta z obdolženim že predhodno komunicirala po telefonu, zakaj torej obdolženi ne bi vedel njegove telefonske številke), ne drži pa niti zagovor obdolženega, da je Čečen oseba G. G., s katerim je komuniciral po telefonu namesto priče F. F. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da drugače izhaja iz podatkov zaseženega telefona obdolženega, kjer je prepričljivo pojasnilo njuno komunikacijo (8. točka, str. 11-12 izpodbijane sodbe) ter pravilno sklepalo, da je ta oseba sodelovala pri nezakonitem spravljanju družine F. F. čez mejo. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni spregledalo niti, da je obdolženi komuniciral še z več drugimi neznanimi osebami, da se nahaja približno 50 do 100 metrov od mostu, to pa je v bližini cestninske postaje Kutina, na telefonu obdolženca pa so bile 18. 12. 2023 v času 17.08 uro in 18.10 uro zabeležene še tri lokacije, vse v bližini cestninske postaje Kutina na avtocesti A3 v Republiki Hrvaški, kjer je kasneje v vozilo sprejel pričo F. F. in njegovo družino. Kar zadeva podatke na telefonu priče F. F., je bilo ugotovljeno, da je priča časovno v enakem obdobju (kot oseba G. G., ki naj bi po zagovoru obdolženca bil Čečen in je komuniciral z obdolženim, ker priča F. F. ni imel interneta oziroma SIM kartice), to je 18. 12. 2023 ob 17.30 uri, komuniciral z obdolženim. Na telefonu so bile najdene tudi lokacije in koordinate, ki prikazujejo mesto nalaganja tujcev v obdolženčevo vozilo in pot od cestninske postaje Kutina po avtocesti A3 proti Gruškovju. Vse navedeno tako ovrže zagovor obdolženca, da je pričo F. F. in njegovo družino v Sarajevu srečal povsem slučajno, prav tako da jih na prehod meje BiH - Hrvaška ni čakal, temveč kot je že bilo navedeno, potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je bil prevoz družine F. F. predhodno dogovorjen in organiziran s strani obdolženega in z drugimi neznanimi sostorilci. Glede povezanosti sostorilcev je poudariti, da gre za neznane sostorilce, za katere je dokazni postopek pokazal, da so z obdolženim sodelovali pri vnaprej dogovorjenem prevozu družine, medtem ko poimensko (razen osebe G. G.) niso določeni. Zato navajanje zagovornice, da ni dokazov, da so osebe delodajalec obdolženca, D. D. in E. E. (Orifon) med seboj povezane, ni relevantno in ne vpliva na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

21.Na podlagi ugotovitev dokaznega postopka je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, da plačilo za prevoz družine F. F. ni bilo dogovorjeno. To po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje potrjuje več dokazov (dokazi organizirane poti, dvigi denarja na bankomatu in glasovno sporočilo), različne izpovedbe priče F. F., ki je v svoji prvi izpovedbi potrdil, da je plačilo bilo dogovorjeno (17. točka izpodbijane sodbe) ter nenazadnje obdolženčeva dolga pot (in vsi stroški s cestninami, gorivom in bivanjem v hotelih) in njegovo dovoljenje za začasno bivanje v Nemčiji, kar ne dopušča sklepanja in pričakovanja, da se je obdolženi tveganju zaradi nezakonitega prevoza družine izpostavil brez dogovorjenega plačila za opravljen prevoz. Spregledati pa ne gre niti gotovine 295,00 EUR, ki je bila pri preiskavi najdena v vozilu, katerega je vozil obdolženi. Glede na podatke, ki jih je podal obdolženi, namreč ta znesek predstavlja skoraj polovico njegovega mesečnega prihodka (mesečni prihodek obdolženega je 600,00 EUR). Iz vseh navedenih razlogov tako ni mogoče pritrditi zagovornici, da gre pri dvigih denarja na bankomatu in klicu E. E., ali mu je D. D. dal denar, za dva ločena dogodka.

22.Neutemeljene so zato pritožbene navedbe zagovornice in obdolženca s sklicevanjem na izpovedbi prič F. F. ter policistke C. C., da je obdolženi dejanje izvršil le kot pomoč družini F. F., brez plačila oziroma le za strošek goriva, v kolikor bi priča F. F. denar za to imel. Sodišče prve stopnje pa je izpovedbe prič C. C. ter ostalih zaslišanih policistov I. I., J. J. in K. K. pravilno in popolno dokazno ocenilo ter prepričljivo obrazložilo v točkah 10 do 13 izpodbijane sodbe. Drugačne pritožbene navedbe zagovornice in obdolženca tako ne morejo biti uspešne in so zato neutemeljene.

23.Kar zadeva pritožbena navajanja obdolženca, da se ni pred nikomer skrival in je družino F. F. vozil po avtocesti ter nadaljnjimi, da so mejo prečkali proti svoji volji ter da on družine ni prevažal po ozemlju Republike Slovenije, takšna navajanja obdolženca ne morejo omajati pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Obdolžencu se očita, da je tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo nezakonito spravil čez državno mejo, kar je dokazni postopek brez dvoma potrdil. Protispisno je navajanje obdolženega, da so morali mejo prečkati proti svoji volji, ker je vozilo obdolženca s tujci bilo s strani policije ustavljeno v Zgornjem Gruškovju, kar je v Republiki Sloveniji, torej ko je obdolženi s tujci že nezakonito prečkal mejo. S tem je obdolženi izvršil ravnanje, ki se mu očita v izreku izpodbijane sodbe, saj sam prestop meje s strani oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop v Republiko Slovenijo, pomeni izvršitev kaznivega dejanja. V zvezi z navajanji pritožbe, da tujcev ni nezakonito prevažal po ozemlju Republike Slovenije, je temu pritrditi in poudariti, da se kaj takega obdolžencu niti ne očita. Vozilo je namreč bilo zaradi mejne kontrole na strateški mejni točki ustavljeno. Obdolžencu se tudi ne očita, da bi bil povezan s kriminalnimi združbami, temveč da je kaznivo dejanje storil skupaj z neznanimi sostorilci, kar je tekom dokaznega postopka bilo dokazano. Iz navedenih razlogov se pritožbena navajanja obdolženca, izkažejo za neutemeljena.

24.Zagovornica uveljavlja tudi pritožbeni razlog odločbe o kazenski sankciji, ki ga utemeljuje s ponavljanjem, da koristoljubni motiv obdolžencu ni bil dokazan ter da je sodišče prve stopnje v posledici tega obdolžencu kazen odmerilo brez dokazane izpolnitve tega zakonskega znaka, kar po stališču zagovornice predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje pa navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dalo premalo težo olajševalnim okoliščinam ter pretirano težo koristoljubnemu motivu obdolženca.

25.Obdolženi se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 386. člena ZKP v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, ker obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji.

26.S pritožbo ni mogoče soglašati. Preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine (skrb za družino, za tri nepreskrbljene otroke in ženo ter trajanje postopka), kar je v 24. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Pritožba pri tem prezre težo kaznivega dejanja, ko je obdolženi čez mejo nezakonito spravil družino, to je tudi dva mladoletna otroka in sam način izvršitve kaznivega dejanja. Kar zadeva koristoljubni motiv obdolženca, je ta bil ugotovljen z izvedenimi dokazi in pritožbeno poudarjanje koristoljubnih motivov ni relevantno pri odmeri kazni, ker je to zakonski znak kaznivega dejanja in ga sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo. Ker je sodišče prve stopnje vse okoliščine (tako olajševalne kot obteževalne) pravilno ugotovilo in obrazložilo, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno zatrjuje zagovornica.

27.Glede na vse navedene okoliščine tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju vseh okoliščin, pomembnih za izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolženemu za obravnavano kaznivo dejanje utemeljeno izreklo kazen, ki je skoraj na meji zakonskega minimuma (3 leta), to je 3 leta in 1 mesec zapora. Tako izrečena zaporna kazen je po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična, zato ni podlage za znižanje tako odmerjene zaporne kazni.

28.Zagovornica predlaga znižanje izrečene denarne kazni, pri čemer predloga z ničemer ne obrazloži. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo glede izreka denarne kazni in stranske kazni izgona tujca, preizkusilo v mejah uradnega preizkusa. Pri tem ni ugotovilo nobenih kršitev, saj je sodišče prve stopnje kazensko sankcijo za obdolženega tudi v tem delu tehtno in prepričljivo obrazložilo (26. in 27. točka izpodbijane sodbe).

29.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornice in obdolženega odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP), ko tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

30.Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka - sodne takse (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP.

-------------------------------

1Primerjaj odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 83565/2022 z dne 21. 12. 2023.

2Merila za presojo spoštovanja pravice do izvajanja dokazov v korist obdolžencu je Ustavno sodišče RS postavilo v odločbah U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 in številnih drugih, katerim je sledilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 34177/2015 z dne 1. 9. 2022 in drugih.

Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.