Jedro

Tudi če se v verigo vzrokov, ki privedejo do posledice in ki jih je s svojim ravnanjem sprožil storilec, vplete s svojim delovanjem kakšna druga oseba, naravna sila ali naključje, je o prekinitvi vzročne zveze mogoče govoriti, če se ugotovi, da je s temi dejavniki vzročna zveza med dejanjem storilca in posledico odpravljena.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 23.9.2002 obs. B.K. in obs. B.S. spoznalo za kriva kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ ter jima po 50. členu istega zakonika izreklo pogojni obsodbi, v katerih je določilo prvemu eno leto in šest mesecev zapora, drugemu pa eno leto in deset mesecev zapora, obema pa preizkusni dobi dveh let. Naložilo jima je povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnin v zneskih po 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 10.6.2003 delno ugodilo pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornice obs. B.K. ter obs. B.S. izreklo kazen enega leta zapora, obs. B.K. pa v okviru izrečene pogojne obsodbe določeno kazen znižalo na deset mesecev zapora. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obs. B.S. pa naložilo plačilo 70.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornica obs. B.K., odvetnica M.N. iz C., je dne 11.11.2003 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in le podredno, da obe sodbi za tega obsojenca razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčeve zagovornice zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da sodišči prve in druge stopnje nista kršili kazenskega zakona, niti nista mogli zagrešiti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Odvetnica z navajanjem, da sta obe sodišči kršili materialno pravo glede obstoja vzročne zveze med prepovedanim ravnanjem obsojenca in nastalo posledico in glede vsebine zavesti obsojenca v zvezi z obstojem vzročne zveze brez vsakršnega dvoma uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in eventualno tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Področje ugotavljanja vzročne zveze kot objektivne zveze in razmejitve med upoštevanjem tako imenovane "naravne vzročnosti" in teorijo conditio sine qua non sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja. Zato ne more biti slučaj, da se zahteva za varstvo zakonitosti niti ne sklicuje na kakšno konkretno določbo KZ, ki naj bi bila kršena. Tudi sklepanje iz določenih dokazov (npr. hitrosti, razdalje od zaznavanja ovire do mesta trčenja, vpliva vinjenosti) na zavest obsojenega, da lahko nastane prepovedana posledica oziroma da se je prepovedane posledice moral in mogel zavedati, sodi v področje ugotavljanja dejanskega stanja. Zato se v okviru zahteve za varstvo zakonitosti lahko zastavi le vprašanje, ali ima sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih. V tej zvezi pa je sodišče ocenilo, da je vsak od obeh obsojencev bistveno prispeval k nezgodi. Obsojeni manevra po oceni sodišča prve stopnje ni mogel izvajati hitro, zato bi moral premik izvajati tako, da za dalj časa ne bi zaprl praktično celotnega cestišča ali pa na svoj dolgotrajen manever opozoriti s pomočjo drugih oseb. Prav v takšni dejanski situaciji pa imata obe sodišči vse razloge in tudi njihovo oceno. Zahteve za varstvo zakonitosti torej ni mogoče razumeti tako, kakor da graja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica z navedbo, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "kršitve materialnega prava", uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. Iz obrazložitve zahteve je razvidno, da po njenem stališču ni podana vzročna zveza med obs. B.K.-ju očitanim ravnanjem in nastalo posledico. Pri tem nakazuje, da je obs. B.S. s kršitvijo prometnih predpisov povzročil nesrečo ter da obs. K. ni ustvaril nevarne situacije na cestišču. Prav tako napada zaključek pravnomočne sodbe, da je obs. K. storil obravnavano kaznivo dejanje v krivdni obliki zavestne malomarnosti.

Vzročno zvezo je treba pojmovati kot objektivno zvezo med storitvijo ali opustitvijo storilca in nastalo posledico. Zato je ugotavljanje vzročne zveze odvisno od dejstev in okoliščin in njihove presoje v posamezni zadevi ter se pojavlja praviloma kot dejansko in ne kot pravno vprašanje. S tem, ko zahteva za varstvo zakonitosti napada presojo pravnomočne sodbe glede vzročne zveze med storitvijo obs. K. in nastalo posledico, pri čemer izhaja iz lastne ocene dejstev in okoliščin, ugotovljenih z izvedenimi dokazi, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). To velja prav tako za navedbe, s katerimi izpodbija zaključek sodišča glede krivdne oblike (zavestne malomarnosti). Tudi v zvezi z njo dejanskim okoliščinam daje drugačen pomen, kot je to storilo sodišče v pravnomočni sodbi. V takem položaju ni mogoče sprejeti trditve zahteve, da je sodišče kršilo "materialno pravo" glede obstoja vzročne zveze.

Ne glede na navedeno je treba opozoriti, da se vprašanje vzročne zveze kot dejansko vprašanje ne rešuje z zakonskimi določbami, temveč je sodna praksa pri tem vezana na teoretične razlage. O vzročnosti obstaja več teorij, med drugimi najpogosteje uporabljena ekvivalenčna teorija, na katero se sklicuje tudi zahteva. Ta teorija izhaja iz tega, da je storilec odgovoren, če je njegovo dejanje bil eden od pogojev, ki so izzvali določeno pravno relevantno posledico. Kot vzrok takšne posledice se šteje tisto dejanje (storitev ali opustitev), ki je bilo in concreto eden od pogojev za njen nastanek (conditio sine qua non). Ob tem nastane vprašanje, v katerih primerih obdrži dejanje storilca kavzalno naravo in kdaj prekinejo vzročno zvezo med dejanjem in posledico dejavniki, ki so se storilčevemu dejanju v konkretnem primeru dejansko pridružili. O prekinitvi vzročne zveze je praviloma mogoče govoriti, če se v verigo vzrokov, ki privedejo do posledice in ki jih je s svojim ravnanjem sprožil storilec, vplete s svojim delovanjem kakšna druga oseba, naravna sila ali naključje. V takih primerih se ugotavlja, ali je s temi dejavniki vzročna zveza med dejanjem storilca in posledico odpravljena.

V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da je obs. B.K. v nasprotju s prometnimi predpisi, navedenimi v izreku pravnomočne sodbe, s tovornim avtomobilom izvedel premik z neprednostne na prednostno cesto in da je takšno njegovo dejanje eden od vzrokov za prometno nesrečo z nastalimi posledicami. Enak pomen je sodišče dalo tudi protipredpisnemu ravnanju obs. B.S. Zaključilo je, da sta ravnanji obeh obsojenih bili vzrok (pogoj) za nastanek prepovedane posledice ter da posledica ne bi nastala, če ne bi bilo protipredpisnega delovanja enega ali drugega. V takem položaju je sodišče v bistvu presodilo, da ravnanja obs. S. ni mogoče šteti kot takšno, ki je prekinilo vzročno zvezo, to je preusmerilo vzročni potek in popolnoma odpravilo učinke dejanja obs. K. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. B.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).