Jedro

Glede na to, da je tožena stranka v izreku odločbe določila dimenzije prizidka, ki naj se odstrani, ta dimenzija pa ne obsega le garaže in kletnih prostorov, ki jih v izreku izrecno navaja, pač pa tudi zunanje stopnice, klančino in armiranobetonski zid, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali tožena stranka od tožnikov zahteva le odstranitev garaže in kletnih prostorov, ali pa tudi ostalega. Tega tožena stranka ni pojasnila niti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 3560211-239/2005-72 z dne 8. 11. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama nerazdelno povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju gradbeni inšpektor ali prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnikoma odredil, da morata takoj po vročitvi te odločbe na parceli št. 000 k.o. Portorož ustaviti gradnjo prizidka ob južni fasadi stanovanjskega objekta v kletni etaži (garažo s kletnimi prostori) tlorisne velikosti 22,73 m x 7,26 m (1. točka izreka) ter da morata v treh mesecih prizidek odstraniti ter na svoje stroške vzpostaviti prejšnje stanje, to je izkopano gradbeno jamo (2. točka izreka). Določil je, da se bo v primeru, če tožnika ne bosta izvršila naloženega dejanja, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za objekt je izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), določil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep po zaključenem postopku (4., 5., in 6. točka izreka).

2. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je gradbeni inšpektor dne 21. 6. 2012 izdal tožnikoma inšpekcijsko odločbo št. 356-02-11-239/2005-35 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba z dne 21. 6. 2012) zaradi neskladne gradnje stanovanjskega objekta na parceli št. 000 k.o. Portorož. Z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Piran št. 351-170/2005-30 z dne 23. 1. 2007 je bila tožnikoma na tej parceli dovoljena gradnja stanovanjskega objekta tlorisne velikosti 12,50 m x 9,50 m, etažnosti P+1, z garažo ob južni fasadi kletne etažnosti tlorisne velikosti 3,77 m x 7,26 m. Tožnika sta namesto tega zgradila stanovanjski objekt tlorisne velikosti 12,50 m x 9,50 m, etažnosti P+1 +M in kletno etažo - garažo s kletnimi prostori tlorisne velikosti 22,73 m x 7,26 m. Z inšpekcijsko odločbo z dne 21. 6. 2012 je bila tožnikoma odrejena ustavitev gradnje in odrejeno, da morata zaprostiti za spremembo gradbenega dovoljenja, pri tem pa sta bila opozorjena, da bo gradbeni inšpektor, če tega ne bosta storila ali pa če bo njuna zahteva za spremembo zavrnjena, odredil, da se del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, odstrani. Inšpekcijska odločba z dne 21. 6. 2012 je postala dne 14. 3. 2013 pravnomočna.

3. Tožnika sta skladno z zahtevo gradbenega inšpektorja pri Upravni enoti Piran zaprosila za spremembo izdanega gradbenega dovoljenja, o čemer je ta odločil z odločbo št. 351-156/2012-11 z dne 5. 11. 2012, in sicer tako, da je dovolil spremembo gradbenega dovoljenja, ki se nanaša na spremembo kote medetažne armiranobetonske plošče med pritličjem in podstrešjem ter vgradnjo novih oken na severni fasadi stanovanjskega objekta v višini podstrešja, medtem ko je v delu, ki se nanaša na spremembo kletne garaže ob južni fasadi vlogo tožnikov zavrnil. Odločba o spremembi gradbenega dovoljenja je dne 20. 11. 2012 postala pravnomočna.

4. Gradbeni inšpektor je dne 5. 2. 2018 opravil kontrolni ogled zgrajene kletne etaže ob južni fasadi stanovanjskega objekta tožnikov in ugotovil, da na njej ni nobenih sprememb ter da je v konstrukcijsko enakem stanju, kot je bila ob inšpekcijskem ogledu dne 27. 3. 2012. Z inšpekcijskim postopkom je zato nadaljeval. V skladu z odločbo drugega odstavka 152. člena ZGO-1, ki ga citira, je tožnikoma dne 22. 5. 2018 izdal inšpekcijsko odločbo št. 3560211-239/2005-61, s katero jima je naložil, da morata v treh mesecih po prejemu te odločbe prizidek odstraniti, vendar pa je bila ta odločitev po pritožbi tožnikov z odločbo Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) št. 0612-308/2012-6-LMJ z dne 5. 9. 2018 odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno obravnavo. Drugostopenjski organ je namreč ugotovil, da tožnikoma pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se seznanita z vsemi ugotovitvami prvostopenjskega organa, da je bila za odstranitev napačno uporabljena odločba 152. člena ZGO-1 namesto določba 153. člena tega zakona in da v prvostopenjski odločbi ni bilo pojasnjeno, zakaj je bila zahtevana odstranitev celotnega prizidka, skupaj z garažo za katero je bilo gradbeno dovoljenje izdano.

5. V ponovnem postopku je gradbeni inšpektor najprej tožnika seznanil s svojimi ugotovitvami in ju pozval, naj se o tem izjavita, kar sta tudi storila. V pisnem odgovoru sta navajala, da se sporni objekt nahaja v območju, za katero je v sprejemanju nov občinski prostorski plan Ob Belokriški ter da zato prosita za odlog nadaljnje obravnave njune nedovoljene gradnje do sprejetja tega odloka, ki bo omogočal legalizacijo prizidka. Temu predlogu gradbeni inšpektor ni sledil, saj za prekinitev postopka niso bili izpolnjeni zakonsko zahtevani pogoji. Poleg tega sta tožnika priložila izjavo odgovornega projektanta univ. dipl. inž. arh. A. A., iz katere izhaja, da gre ob južni fasadi stanovanjskega objekta za niz enostavnih objektov (garaža, nadsrešek, lopa za hranjenje orodja in cisterna za kapnico) in ne en sam objekt, za katere je bila pred gradnjo pridobljena lokacijska informacijo ter zato zanje ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Gradbeni inšpektor pojasnjuje, da tej trditvi ni mogoče slediti ter citira določbe Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ki je veljal v času gradnje prizidka in so urejale gradnjo enostavnih objektov. Garaža je enostaven objekt, če je njena tlorisna površina do 30 m2, medtem ko je predmetna garaža tlorisa 41,16 m2. Enako je tudi nadstrešek enostavni objekt, če je njegova površina do 30 m2, medtem ko je v spornem primeru njegova tlorisna velikost 73,76 m2. Enostavni objekt ima lahko razpon nosilnih delov do 3 m, pri zgrajeni garaži in nadstrešku pa sta oba nosilna razpona presežena. Gradbeni inšpektor nadalje ugotavlja, da je bil celoten armiranobetonski prizidek ob južni fasadi stanovanjskega objekta zgrajen kot enotna armiranobetonska konstrukcija in ne kot posamezni objekti, s skupno temeljno in krovno armiranobetonsko ploščo dolžine 22,73 m. Zabetonirana enotna krovna armiranobetonska plošča je statično kontinuirc in ne več prostoležeči nosilec. Statično sta kontinuirc in prostoležeči nosilec popolnoma različni konstrukciji, saj je v kontinuircu nad podporami vgrajena negativna (zgornja) armatura, ki prevzame del obtežbe iz sosednjih polj in je zato nosilna armatura v polju nosilca za prevzem obtežbe manjša kot pri prostoležečem nosilcu. Posameznih objektov pri obstoječem načinu gradnje konstrukcijsko zato ni možno enostavno odžagati, ker se tem odžaga tudi nosilna negativna armatura sosednjega objekta. Gradbeni inšpektor navaja, da je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena gradnja podzemne garaže tlorisne velikosti 3,77 m x 7,26 m, dejansko pa je zgrajena garaža tlorisne velikosti 4,90 m x 8,40 m, kar je popolnoma drug objekt. Legalnega dela garaže pa ni možno preprosto izžagati iz zgrajenega prizidka iz opisanih statičnih razlogov.

6. Glede na vse navedeno prvostopenjski organ ugotavlja, da spornega prizidka ob južni fasadi stanovanjskega objekta tožnikov ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem, ne da bi se odstranil celoten prizidek. Če je gradnja takšna, da njena uskladitev s pogoji iz gradbenega dovoljenja ni mogoča, to pomeni, da za gradnjo ni podlage v izdanem gradbenem dovoljenju in je zato treba izreči ukrep po 152. členu ZGO-1. S pričetkom gradnje prizidka brez ustreznega gradbenega dovoljenja sta tožnika kršila določbo prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Sporni prizidek je zato nelegalna gradnja po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in je zato gradbeni inšpektor odredil, da se odstrani in se vzpostavi prejšnje stanje, za objekt pa izrekel prepovedi, določene v 158. členu tega zakona.

7. Tožnika sta zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ z odločbo št. 0612-308/2012-MOP/9 z dne 9. 10. 2019 zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve uvodoma povzema vsebino pritožbe tožnikov, nato pa še vsebino izpodbijane odločbe, ki se ji pridružuje. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je za sporni prizidek treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga tožnika nimata in je zato tudi utemeljeno odredil, da se gradnja prizidka ustavi, tožnikoma pa odredi, da ga odstranita, kot to določa 152. člen ZGO-1. 8. Drugostopenjski organ navaja, da pritožbene navedbe tožnikov, ki se nanašajo na gradnjo stanovanjskega objekta, ne vplivajo na odločitev o stvari sami, saj je predmet presoje odločitev o nelegalni gradnji prizidka ob južni fasadi stanovanjskega objekta v kletni etaži. Njune navedbe, da v postopku ni bilo spoštovano načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja strank, ne držijo, saj ju je prvostopenjski organ seznanil s svojimi ugotovitvami in jima dal možnost, da se o tem pisno izjavita, kar sta tudi storila. Nadalje drugostopenjski organ meni, da ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnikov, da izrečeni ukrep ni sorazmeren, saj da ocenjujeta, da bosta gradbeno dovoljenje za prizidek pridobila v kratkem, ker je pričel veljati občinski podrobni prostorski načrt (v nadaljevanju OPPN) Ob Belokriški, ki dopušča legalizacijo garaže s kletnimi prostori. Ukrep je bil namreč tožnikoma izrečen po določbi 152. člena ZGO-1, po kateri se v primeru nelegalne gradnje investitorju odredi takojšnja ustavitev gradnje, odstranitev nelegalnega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja. Izrek takega ukrepa je torej obligatoren in zakonska ureditev gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastila, da bi na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin izrekel kakršenkoli drug ukrep. Presojo sorazmernosti takega ukrepa je opravil že zakonodajalec in zato trditev tožnikov, da bosta v kratkem pridobila gradbeno dovoljenje za prizidek, ne more vplivati na drugačno odločitev, o njunem predlogu za podaljšanje roka za odstranitev objekta pa lahko odloča prvostopenjski organ.

9. Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in s tožbo, ki jo vlagata iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj jima tudi povrne stroške postopka.

10. V tožbi tožnika uvodoma pojasnjujeta, da sta gradbeno parc. št. 000 k.o. Portorož kupila od Občine Piran ob zagotovilu, da so v pripravi spremembe prostorskega izvedbenega akta, ki bodo dovoljevale gradnjo stanovanjskega objekta s prizidkom oziroma pokritim parkiriščem. Občina Piran je nato najprej sprejela spremembe tedaj veljavnih prostorskih ureditvenih pogojev, v nadaljevanju pa je kompleksno urbanistično uredila celotno območje občine in v letu 2018 sprejela tri OPPN, med njimi tudi OPPN Ob Belokriški, v območje katerega spada gradbena parcela tožnikov. V 7. členu tega OPPN je bilo določeno, da se obstoječi objekti, zgrajeni brez ustreznih dovoljenj, legalizirajo v obstoječih gabaritih, izmerjenih najpozneje na dan uveljavitve odloka in izkazanih z geodetskim posnetkom, vendar pa je Ustavno sodišče RS s sklepom št. U-I-5119-3 z dne 27. 3. 2019 izvrševanje tega OPPN ustavilo do dokončne odločitve glede vprašanja, ali je pobudnik zadostil zakonskim pogojem za razpis referenduma v zvezi z OPPN. Čeprav sta tožnika na Upravno enoto Piran vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za neskladno zgrajen del prizidka takoj po objavi OPPN Ob Belokriški v Uradnem listu, ta o tem zaradi zadržanega OPPN ne more odločiti.

11. Upravna enota Piran je tožnikoma dne 23. 1. 2007 izdala gradbeno dovoljenje št. 351-170/2005-3 in dne 5. 11. 2012 odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja št. 351-156/2012 za gradnjo stanovanjske hiše s prizidano garažo za en avtomobil, odprto parkirišče za štiri avtomobile ter oporni zid z zunanjim stopniščem in klančino za dohod do stanovanjske hiše. Tožnika sta zgradila predvidene objekte, le da sta namesto odprtih parkirišč nad njimi zgradila teraso. Njuna zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja v zvezi s tem je bila zavrnjena, saj takrat veljavni prostorski akt pokritih parkirnih mest ni dovoljeval, Občina Piran pa jima je zagotavljala, da bo novi OPPN tako gradnjo dovoljeval oziroma legaliziral. 12. Tožnika menita, da je glede na vse navedeno ravnanje gradbenega inšpektorja v predmetnem postopku težko razumljivo. Kljub velikemu številu nedovoljenih gradenj v Republiki Sloveniji, jima gradbeni inšpektor ni bil pripravljen niti podaljšati roka za izvršitev inšpekcijskega ukrepa, niti prekiniti postopka, pač pa jima je tudi že izdal sklep o dovolitvi izvršbe, četudi je sporna nepremičnina edini dom tožnikov in tudi edina njuna nepremičnina in zato v zvezi s tem opozarjata na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017, v kateri se je opredelilo do pravice do doma. Če bi prišlo do odstranitve celotnega prizidka, bi bil dom tožnikov nedvomno ogrožen, saj hiša ne bi imela več dostopa, pričakovati pa bi bilo tudi vplive na statično stabilnost stanovanjske stavbe in zalednega terena. Izrečeni ukrep je torej nesorazmeren glede na ustavno zajamčeno pravico do doma.

13. Izpodbijana inšpekcijska odločba je po prepričanju tožnikov nezakonita predvsem iz razloga, ker je izrek odločbe tako nedoločen, da obveznosti, določene v njem, ni mogoče izpolniti brez nevarnosti in posledic za preostalo stanovanjsko stavbo in oporne zidove ter za stanje zaledne zemljine. Stanovanjska stavba, kot tudi oporni zidovi in zunanje stopnišče, so zgrajeni legalno. Zato bi bilo treba ob odreditvi odstranitve objekta določiti pogoje in sanacijske ukrepe, s katerimi se bi zaščitilo legalno zgrajene objekte in ostalo okolico. Prizidek je namreč konstrukcijsko povezan s stanovanjsko hišo in opornim zidom ter zunanjim stopniščem, kar vse je zgrajeno legalno. S temi vprašanji pa se gradbeni inšpektor ni ukvarjal, zaradi česar je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. V izpodbijani odločbi bi moral gradbeni inšpektor določiti način izvršitve odrejenega inšpekcijskega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče odstraniti zgolj neskladen prizidek k stanovanjski stavbi. Gradbeni inšpektor pa je ukrep odstranitve odredil, ne da bi pridobil ustrezno strokovno mnenje in ne da bi določil določene posege ali sanacijske ukrepe za zavarovanje objektov na gradbeni parceli in okolice.

14. Tožnika sta dala izdelati Strokovno poročilo v zvezi s sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je izdelal B. B., izvedenec in cenilec za gradbeno stroko pri SICGRAS. Ugotovil je, da izpodbijane odločbe ni mogoče enostavno izvršiti brez posledic za stanovanjsko stavbo z zunanjo ureditvijo, ki je zgrajena legalno, kot tudi ne brez morebitnih vplivov na stanje zaledne zemljine na severni strani, vse do parcele št. 111 k.o. Portorož. V primeru izvršitve odločbe na način, kot je to določil inšpektor, bi stanovanjski objekt izgubil dostop do vhoda v hišo. Glede na v odločbi navedeno dimenzijo prizidka, to je dolžino 22,73 m, ki naj bi se odstranila, bi bilo namreč treba porušiti tudi stopnišče in dostop do hiše. Tako imenovani prizidek je konstrukcijsko povezan del stavbe v prvi (kletni) etaži na armiranobetonski oporni zid, ki je sidran v zaledno zemljino. Konstrukcijska povezava je z AB rebri med AB podpornim zidom in AB stenami v pravokotni smeri na B podporni zid. Izvedenec meni, da je glede na take lastnosti stavbe mogoče ob izvršitvi izpodbijane odločbe predvideti tudi vplive na preostale že postavljene oporne zidove in posledično tudi vplive na stabilnost obstoječega zalednega terena, saj znaša višinska razlika med višino zalednega terena na severni strani ob parc. št. 111 k.o. Portorož ter nivojem kletnega tlaka prizidka več kot 17 m. Odrejeni ukrep je zato nezakonit, saj je zakonito določen poseg lahko samo tisti, ki zagotavlja popolno varnost legalno zgrajenih objektov in zaledne zemljine na terenu.

15. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi iz razloga, ker je gradbeni inšpektor odredil odstranitev celotnega prizidka, tudi zaprte garaže, glede katere sta tožnika pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki jima je zaradi velike višinske razlike dovoljevalo, da se ta garaža prekrije z ravno ozelenjeno streho. Tožnika imata torej veljavno pravnomočno gradbeno dovoljenje za gradnjo ene garaže z ravno ozelenjeno streho ter za gradnjo zunanjega stopnišča s klančino za dostop do hiše. Tožnika pa sta namesto odprtega parkirišča zgradila pokrito parkirišče z enako ravno ozelenjeno streho kot je streha nad garažnim objektom. Ker je oporni zid, ki služi kot zadnja stena tako garaži kot tudi pokritim parkiriščem, zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, je neskladna gradnja samo prizidani del pokritega parkirišča s shrambo na zahodni strani, vendar brez zunanjih stopnic s klančino za dostop do hiše po zemljini v nivoju sedanje plošče nad kletjo.

16. Vzpostavitev prejšnjega stanja, kot je zahtevana, ni mogoča z vzpostavitvijo gradbene jame, temveč le z nasutjem zemljine v višini hriba, po katerem bo potekala klančina za dostop do stanovanjske hiše. Na prvi strani Strokovnega poročila je slika gradbene parcele pred pričetkom gradnje, iz katere je razvidno prvotno stanje zemljišča, to pa je zelo strm hrib in ne gradbena jama. Gradbeno dovoljenje iz tega razloga zato obsega tudi dovoljenje za gradnjo zunanjih stopnic s klančino in prehod od stopnic po zemljini hriba do stanovanjske hiše. Gradbena jama je bila izkopana zaradi neskladnega dela prizidka, medtem ko je po veljavnem gradbenem dovoljenju na mestu dostopa od stopnic do stanovanjske hiše naravna zemljina hriba.

17. Tožnika menita, da je izrek inšpekcijskega ukrepa tako nedoločen, da odločbe ni mogoče izvršiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Tudi če je streha enotna AB plošča, jo je možno odstraniti v delu, ki presega gradbeno dovoljenje. Na kakšen način bo investitor to izvedel, je odvisno od njega, v primeru prisilne izvršitve pa je to odvisno od strokovnega pristopa izvajalca k izvedbi in to na podlagi pogojev in načina izvršbe, ki bi morali biti določeni v izreku inšpekcijskega ukrepa. Tožnika poudarjata, da je izrečeni ukrep tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj bo OPPN Ob Belokriški slej ko prej začel veljati in bosta tožnika lahko legalizirala nezakonito zgrajen objekt. Na mestu objekta, ki ga je inšpektor odredil odstraniti, je bilo tudi sicer predvideno parkirišče, le brez strehe, ter zunanje stopnišče in dostop po zemljini v višini strehe zahodnega dela prizidka. S tem, ko sta tožnika zgradila streho, ki je nasuta in zatravljena tudi nad parkirnimi mesti, pa sta v bistvu pridobila zelene površine in s tem dala pozidanosti gradbene parcele večjo kvaliteto. Povečanje zelenih površin pa zadosti pogojem, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja določa prostorski izvedbeni akt. K točki I izreka:

18. Tožba je utemeljena.

19. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi zaključka, da je prizidek, ki sta ga tožnika zgradila v kletni etaži ob južni fasadi (legalno zgrajenega) stanovanjskega objekta na parc. št. 000 k.o. Portorož, nelegalna gradnja, saj za ta poseg tožnika nista pridobila gradbenega dovoljenja. Po določbi 12.1 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Pristojni gradbeni inšpektor v takem primeru odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). V konkretnem primeru je Upravna enota Piran tožnikoma dne 23. 1. 2007 izdala gradbeno dovoljenje št. 351-170/2005-30, ki jima je dovoljevalo gradnjo stanovanjskega objekta tlorisne velikosti 12,50 m x 9,50 m, etažnosti P+1, z garažo ob južni fasadi kletne etažnosti tlorisne velikosti 3,77 m x 7,26 m. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da sta tožnika namesto tega zgradila stanovanjski objekt tlorisne velikosti 12,50 m x 9,50 m, etažnosti P+1+M in kletno etažo - garažo s kletnimi prostori tlorisne velikosti 22,73 m x 7,26 m. Po tem, ko je bil zaradi gradnje, ki ni bila skladna z izdanim gradbenim dovoljenjem, zoper njiju uveden inšpekcijski postopek, sta zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja. Upravna enota Piran jima je dne 5. 11. 2012 izdala odločbo št. 351-156/2012-11, s katero jima je dovolila spremembo gradbenega dovoljenja za spremembo kote medetažne armiranobetonske plošče med pritličjem in podstrešjem ter vgradnjo novih oken na severni strani objekta v višini podstrešja, medtem ko je njuno vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja, ki se nanaša na spremembo kletne garaže ob južni fasadi, zavrnila. Gradbeno dovoljenje tožnikoma dovoljuje postavitev pokrite garaže površine 3,77 m x 7,26 m ter postavitev odprtega parkirišča, tožnika pa sta namesto tega na tem delu zgradila pokrito garažo dimenzij 4,90 m x 8,40 m, odprta parkirišča pa pokrila in nad vsem skupaj zgradila teraso, kar vse tvori enotno krovno armiranobetonsko ploščo. 20. Predmet presoje v tem postopku je odločitev gradbenega inšpektorja, ki je, ob upoštevanju v prejšnji točki opisanega gradbenega dovoljenja in njegove spremembe, na podlagi 152. člena ZGO-1 odločil, da morata tožnika ustaviti gradnjo prizidka ob južni fasadi stanovanjskega objekta v kletni etaži tlorisne velikosti 22,73 m x 7.26 m, da morata ta prizidek odstraniti na svoje stroške ter da morata vzpostaviti prejšnje stanje, to je izkopano gradbeno jamo, sicer bo zoper njiju uveden postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo.

21. Tožnika v tožbi ugovarjata, da glede na dimenzijo prizidka, kot je določen v izpodbijani odločbi (22,73 m x 7.26 m), tožena stranka dejansko zahteva, da porušita ne le sporno garažo in kletne prostore, pač pa tudi zunanje stopnišče, klančino za dostop do hiše in armiranobetonski oporni zid, ki je sidran v zaledno zemljino, četudi je vse to zgrajeno v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Ugovarjata tudi, da tožena stranka zahteva, da se vzpostavi prvotno stanje tako, da naj bo na tem mestu gradbena jama, četudi je bil pred gradnjo na tem mestu hrib. Po njunem mnenju odločitev tožene stranke tudi ni sorazmerna, saj pričakujeta, da bo s sprejemom OPPN Ob Belokriški mogoče nelegalni del objekta legalizirati, izrek pa ni določen in zato ni izvršljiv, saj ni navedeno, na kakšen način naj tožnika izpolnita svoje obveznosti, ne da bi bil ob tem poškodovan legalno zgrajeni objekt. 22. Sodišče najprej pojasnjuje, da se je do vprašanja zatrjevane nedoločnosti izreka izpodbijane odločbe ter v zvezi s tem zatrjevane napačne uporabe materialnega prava v predmetni zadevi že opredelilo Vrhovno sodišče RS, ki je v pritožbenem postopku s sklepom št. I Up 222/2019 z dne 22. 1. 2020 spremenilo sklep tukajšnjega sodišča z dne 11. 12. 2019, s katerim je to zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče RS je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in do pravnomočne odločitve odložilo izvršitev 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe. V 12. točki obrazložitve sklepa št. I Up 222/2019 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je izrek dovolj določen in jasen, saj je objekt, ki ga morata tožnika odstraniti, natančno opredeljen, natančno je določena tudi obveznost tožnikov, to je odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja, določen pa je tudi rok za izpolnitev obveznosti. Tehnična izvedba izvršitve naložene obveznosti ni vsebina izreka, pač pa mora zavezanec sam izbrati način, ki bo zanj najustreznejši za dosego cilja, tudi ob upoštevanju varstva okolice, oziroma okoliščin objektov. Sodišče zato tožbeni ugovor tožnikov o nedoločnosti izreka izpodbijane odločbe zavrača kot neutemeljen.

23. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor tožnikov, da je izrečeni ukrep nesorazmeren. Tožena stranka namreč tožnikoma očita, da je sporni prizidek zgrajen nelegalno, brez predhodno pridobljenega gradbenega dovoljenja. V primeru nelegalne gradnje pa lahko gradbeni inšpektor investitorju izreče zgolj ukrep odstranitve nelegalne gradnje po določbi 152. člena ZGO-1. Gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje torej nima pravne podlage za izrek drugačnega ukrepa od odstranitve take gradnje, presojo sorazmernosti takega ukrepa pa je opravil že zakonodajalec s tem, da je ta ukrep za primer nelegalne gradnje predvidel kot edini možni ukrep. Na odločitev tudi ne more vplivati pričakovanje tožnikov, da bo sprejet nov OPPN Ob Belokriški, ki naj bi jima dovoljeval tako gradnjo, kot sta jo izvedla, saj ta niti v času njune gradnje niti ob izdaji izpodbijane odločbe in niti v času odločanja sodišča še ni bil sprejet in gre zgolj za pričakovanje tožnikov o tem, kakšen prostorski načrt bo občina sprejela v bodočnosti.

24. Tožena stranka z izpodbijano odločbo od tožnikov zahteva odstranitev prizidka tlorisne velikosti 22,73 m x 7,26 m in ob tem določa, da gre za odstranitev garaže s kletnimi prostori (kar je mogoče razumeti kot odstranitev zaprte garaže, pokritih parkirišč in shrambe). Kljub na prvi pogled povsem jasnemu izreku, pa je iz tlorisa garaže, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja, izdanega tožnikoma, razvidno, da dimenzija 22,73 m x 7,26 m prizidka, ki ga morata odstraniti, ne obsega zgolj garaže in kletnih prostorov, pač pa so v to dimenzijo vštete tudi zunanje stopnice in klančina (kar vse je po navedbah tožnikov edini dostop do stanovanjske hiše) kot tudi armiranobetonski zid, ki je sidran v zemljino ter je, kot izhaja iz priloženega strokovnega mnenja, del nosilne konstrukcije stanovanjskega objekta. Glede na to, da je tožena stranka v izreku odločbe določila dimenzije prizidka, ki naj se odstrani, ta dimenzija pa ne obsega le garaže in kletnih prostorov, ki jih v izreku izrecno navaja, pač pa tudi zunanje stopnice, klančino in armiranobetonski zid, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali tožena stranka od tožnikov zahteva le odstranitev garaže in kletnih prostorov, ali pa tudi ostalega. Tega tožena stranka ni pojasnila niti v obrazložitvi izpodbijane odločbe in zato njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)). Kolikor tožena stranka od tožnikov zahteva, da odstranita le garažo in kletne prostore, ne pa tudi zunanjih stopnic, klančine in armiranobetonskega zidu, bi morala določiti prave dimenzije teh prostorov; kolikor pa od tožnikov zahteva, da porušita tudi zunanje stopnice, klančino in armiranobetonski zid (kar obsegajo dimenzije prizidka, določene v izreku), bi morala to pojasniti in utemeljiti, zakaj je te dele, ki so nesporno zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja, treba odstraniti. Tožena stranka je sicer pojasnila, da garaža in kletni prostori glede na način izvedene gradnje tvorijo zaključeno celoto, da je zaprta garaža zgrajena v večjih dimenzijah od dovoljenih in da zato zgolj z delno odstranitvijo ni mogoče vzpostaviti stanja, kot je dovoljeno z izdanim gradbenim dovoljenjem (kar je tudi razlog, da zahteva, da se ti deli odstranijo v celoti), ni pa pojasnila, ali to enako velja tudi za stopnice, klančino ter armiranobetonski zid, kolikor je bila njena odločitev, da se, glede na dimenzijo prizidka, ki jo navaja v izreku, morajo odstraniti tudi ti. Odločitve tožene stranke zato ni mogoče preizkusiti. Iz istega razloga tudi ni mogoče preizkusiti odločitve tožene stranke, da morata tožnika vzpostaviti prejšnje stanje tako, da bo po odstranitvi prizidka na tem delu gradbena jama, saj ni pojasnjeno, ali gre za odstranitev (le) garaže in kletnih prostorov ali pa tudi ostalega, kar v vsakem od primerov pomeni gradbeno jamo različnih dimenzij. Ker imata tožnika gradbeno dovoljenje za postavitev ene pokrite garaže (manjših dimenzij od dejansko zgrajene) ter odprtega parkirišča, je razumljivo, da vrnitev v prejšnje stanje pomeni vzpostavitev gradbene jame kot pričetka gradnje, tehnična izvedba izvršitve naložene obveznosti pa je stvar izvršitve ukrepa in ne njegovega izreka.

25. Na podlagi vsega doslej navedenega sodišče povzema, da odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka in je zato izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovnem postopku mora tožena stranka raziskati neskladja, kot so opisana v prejšnjem odstavku, nato pa v zadevi ponovno odločiti ter svojo odločitev ustrezno argumentirati.

26. Sodišče je sodbo v tej zadevi sprejelo na seji senata, brez izvedbe glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Izvedbe glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank postopka.

K točki II izreka:

27. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, sta tožnika, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetnica.