Jedro

Ker o pravici do ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja v posledici finančne reorganizacije tudi novelirani ZPPSL nima določb, ugovora niti ne izključuje, niti ne ureja njegovih učinkov, je tudi v tem primeru potrebno upoštevati splošne določbe o pravici do ugovora in o njegovem suspenzivnem učinku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa uprave tožene stranke z dne 12.6.2001, o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dnem vročitve tega sklepa, na podlagi finančne reorganizacije, kot sestavnega dela pravnomočno potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas do dokončne odločitve tožene stranke o ugovoru zoper navedeni sklep, oziroma do pravnomočne odločbe sodišča v tem delovnem sporu. Pri tem je ugotovilo, da je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z določbami 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93, 8/96, 39/97 in 52/99), ki v razmerju do Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ureja prenehanje delovnega razmerja delavca na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave na poseben način (kot lex specialis).

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremenilo sporni sklep v tem smislu, da tožniku preneha delovno razmerje z dnem vročitve dokončnega sklepa. Ker je hkrati ugotovilo, da tožena stranka o tožnikovem ugovoru z dne 28.6.2001 ni odločala, je ugotovilo, da tožniku na podlagi spornega nedokončnega sklepa delovno razmerje ni zakonito prenehalo in je trajalo do pravnomočnosti sodbe v tem delovnem sporu. Zato je toženi stranki v okviru zahtevka naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače, do katere bi bil upravičen, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter mu povrne stroške postopka. Štelo je, da je določba 6. odstavka 51. člena ZPPSL nejasna in je zato potrebno izhajati iz splošnih določb ZDR (1990) o učinkovanju odločitve delodajalca z njeno dokončnostjo, kot to opredeljuje 106. člen ZDR (1990), s tem, da je v tem sporu dokončno odločitev tožene stranke v skladu s 23. in 24. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) nadomestila pravnomočna sodba. Pri tem se je sodišče sklicevalo tudi na stališča, sprejeta v sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 38/99).

Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je ZPPSL v 51. členu z novelo, objavljeno v Uradnem listu št. 39/97, na poseben način uredil datum prenehanja delovnega razmerja delavcev v posledici finančne reorganizacije, ki je sestavni del pravnomočno potrjene prisilne poravnave in sicer tako, da delovno razmerje preneha z vročitvijo sklepa ob dodatnem pogoju, da je bil zavod za zaposlovanje obveščen o programu prenehanja delovnih razmerij najmanj 30 dni pred tem. Ker gre za drugačno ureditev prenehanja delovnih razmerij, po mnenju revizije sklicevanje na razloge sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 38/99, ki je bila sprejeta na drugačni pravni podlagi, ne pride v poštev. Ureditev, da delavcu preneha delovno razmerje z vročitvijo prvostopnega sklepa, naj bi bila tudi sicer v skladu z namenom zakonodajalca, ki je zaradi prezadolženosti delodajalca, kot eno od metod finančne reorganizacije družbe, predvidel zmanjšanje števila zaposlenih na način, ki bo delodajalca čim manj obremenil in mu omogočil nadaljnje poslovanje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 12/03) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče soglaša, da pomenijo določbe 51. člena ZPPSL v razmerju do določb ZDR (1990) posebno ureditev prenehanja delovnega razmerja v posledici pravnomočno potrjene prisilne poravnave (lex specialis), kolikor so z njimi razlogi in postopek prenehanja delovnega razmerja drugače urejeni.

Revizija utemeljeno opozarja, da je bila sodba tukajšnjega sodišča v zadevi VIII Ips 38/99 (objavljena v Zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1998-2000, GV Založba, Ljubljana 2001), na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, sprejeta ob drugačnem, to je prvotnem besedilu 51. člena ZPPSL (1993) (Ur. l. RS, št. 67/93), ki je v drugem odstavku določal, da ima dolžnik pravico odločiti, da preneha delovno razmerje največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu, in ki opravljajo tiste vrste del, ki so določena v programu kot presežna, tako določenemu številu delavcev pa preneha delovno razmerje po izteku odpovednega roka, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Ker začetek teka odpovednega roka v zakonu ni bil izrecno določen, je sodišče v navedeni zadevi sprejelo stališče, da je potrebno glede tega vprašanja upoštevati splošno ureditev v ZDR (1990), da prične odpovedni rok teči z vročitvijo dokončnega sklepa delodajalca, če zakon ne določa drugače (člen 106 v zvezi s 1. odstavkom 100. člena ZDR (1990)). Pri tem je v obrazložitvi navedene sodbe sodišče izrecno poudarilo, da bi lahko zakonodajalec v 51. členu ZPPSL začetek teka odpovednega roka izrecno drugače uredil. Odgovor na vprašanje, koliko je v okviru načel pravne države (2. in 22. člen Ustave RS) sodišče vezano na stališča, zavzeta v navedeni sodbi, tudi po novi ureditvi prenehanja delovnih razmerij v posledici pravnomočno potrjene prisilne poravnave v sedaj veljavnem besedilu 51. člena ZTPDR, je odvisen od tega, koliko se tudi pri sedanji ureditvi odpirajo podobne zadrege. Glede na razlagalna pravila o prednostnem upoštevanju posebne ureditve (lex specialis derogat legi generali) pridejo v poštev splošne določbe o učinkovanju odločitev delodajalca šele z njihovo dokončnostjo, če zakon ne določa drugače (glej 106. člen ZDR (1990)), šele takrat, če tudi razlaga sedaj veljavnega 51. člena ZPPSL glede postopka izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja in učinkovanja le tega ne privede do drugačnega rezultata.

Po določbi 6. odstavka 51. člena ZPPSL delavcem preneha delovno razmerje "z vročitvijo sklepa o prenehanju", s tem da delovno razmerje ne more prenehati pred iztekom 30-dnevnega roka od (predhodne) seznanitve pristojnega organa za zaposlovanje s programom prenehanja delovnih razmerij.

O pravici do ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja v tej zvezi ZPPSL še vedno nima določb. Ugovora niti ne izključuje, niti izrecno ne ureja njegovih učinkov. Upoštevaje, da je potrebno posebne določbe zakona ozko razlagati, pridejo zato (podobno kot ob ureditvi v ZPPSL (1993) in ob odločanju v zadevi opr. št. VIII Ips 38/99) v poštev splošne določbe o pravici do ugovora in o njegovem suspenzivnem učinku (80. člen ZTPDR in 106. člen ZDR). Revizijsko sodišče zato soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je tožnikov ugovor z dne 28.6.2001 zadržal izvršitev spornega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.6.2001, vse do dokončne odločitve o tem ugovoru, s tem, da je v tem primeru dokončno odločitev tožene stranke, katere le-ta ni izkazala, nadomestila pravnomočna sodba sodišča. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava, ni podan. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.