Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedi oškodovanca, potrjene z izpovedbo priče, posredno pa tudi z zdravniškim spričevalom, zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po členu 145/1 KZ, ko je namenoma zapeljal proti oškodovancu z osebnim avtomobilom tako, da je moral odskočiti ter se je pri tem telesno poškodoval. Ker je ob tem zanesljivo ugotovilo tudi motiv za storitev kaznivega dejanja,ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obdolženčevega zagovornika, da je dejansko stanje bilo ugotovljeno zmotno in nepopolno, zaradi česar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po čl. 145/i KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v obliki povprečnine, odmerjene na 60.000,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe kazenskega zakonika in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca storitve kaznivega dejanja oprosti, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva ugotovilo pravilno ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ker je proti oškodovancu zapeljal s svojim osebnim avtomobilom ter ga pri tem s prednjim levim delom odbijača tudi poškodoval. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izpoved oškodovanca, ki je le uro in pol po dogodku ravnanje obdolženca enako opisal tudi na policijski postaji ob podajanju kazenske ovadbe, njegove trditve pa je potrdil kot priča zaslišan M. P. Ker tudi ni dvoma, da je zaradi dobljenih telesnih poškodb iskal zdravniško pomoč še istega dne v Zdravstvenem domu B..., pri čemer tudi opis telesnih poškodb v zdravniškem izvidu (list 15) posredno potrjuje tako navedbe oškodovanca kakor tudi navedene priče, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je do storitve kaznivega dejanja prišlo v obsegu in na način, kot je to opisano v izreku sodbe. Ker je sodišče prve stopnje v obširnih razlogih izpodbijane sodbe tudi prepričljivo zaključilo, da predstavlja motiv za storitev kaznivega dejanja nedvomno nezakonito lovljenje rib v Savi Bohinjki,kar je posredno potrjeno z zaseženim ribolovnim priborom, pa tudi z delom trditev samega obdolženca in njegovega sopotnika M. O., ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obdolženčevega zagovornika, ki ob nestrinjanju z ugotovljenim motivom tudi sam ugotavlja, da izpovedbi oškodovanca in priče P. o krvnem madežu,pa tudi zaseženi ribiški pribor, niso dokazi za storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, pač pa kvečjemu za krivolov, ki pa ni predmet tega kazenskega postopka. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je lastnik ribiškega pribora obdolženec ali njegov prijatelj in ali je imel eden od njiju na majici ribjo kri, ali pa je šlo le za madež od paradižnika kot posledica neprevidnosti pri malicanju, kar zatrjuje pritožnik v svoji pritožbi. Noben podatek kazenskega spisa tudi ne pritrjuje pritožbenemu izvajanju v tistem delu, ko obdolženčev zagovornik namiguje na, po njegovi oceni naknadno izmišljen dogodek z avtomobilom kot predmetom storitve kaznivega dejanja, s tem pa tudi na temu dejstvu prilagojeni zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe ter obvestilo o telesni poškodbi.

Oba dokumenta sta nedvomno pravno veljavni listini, podpisani s strani oškodovanca, policista ter službujoče zdravnice ter njuna verodostojnost ne more biti omajana zgolj s trditvama obdolženca in priče O., na policiji govor le o krivolovu. Ob zanesljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje o poteku dogodka tudi ni prav nikakršne potrebe po ogledu kraja storitve kaznivega dejanja in njegovi rekonstrukciji, za kar se prav tako v pritožbi zavzema zagovornik obdolženca, ki pa ob zaključku dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje takšnih predlogov ni podal. Ob povedanem tako dejansko stanje ni bilo niti nepopolno, niti zmotno ugotovljeno ter zato uveljavljana kršitev ni podana.

Pritožba sicer izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o kazni, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ko se je odločilo za izrek pogojne obsodbe, pri čemer sta ustrezni tudi v njej določena zaporna kazen in dolžina preizkusne dobe. Ker preostalih pritožbenih navedb pritožnik ni obrazložil, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo še po uradni dolžnosti ter pri tem ugotovilo, da ne vsebuje kršitev zakona iz 1. odstavka 383.člena ZKP, zaradi česar jo je v celoti potrdilo.

Ker obdolženčev zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, mora obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob vrednotenju istih okoliščin,kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.