Jedro

Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Izola, št. 330-107/2015/48 z dne 24. 4. 2017, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prodajalki sta dne 12. 10. 2015 pri Upravni enoti Izola (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložili ponudbo za prodajo njune nepremičnine s parc. št. 1605/2 k.o. ... in 1/2 nepremičnine s parc. št. 1606 te k.o., ki sta kmetijski zemljišči. Izjavo o sprejemu ponudbe prodajalk so v zakonskem roku vložili tožnik, A.A. (v nadaljevanju tudi prizadeta stranka), B.B. in C.C., vendar pa slednji v nadaljevanju ni vložil vloge za odobritev pravnega posla. Preostali trije so tako vlogo vložili, tožnik pa je uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, kar je izkazoval z odločbo Upravne enote Koper, št. 330-522/2014 z dne 24. 4. 2014, iz katere izhaja, da izpolnjuje pogoje za kmeta. Glede na tako odločbo je prvostopenjski organ preveril ali je tožnik izpolnjeval pogoje za kmeta tudi v času, ko je sprejel ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, to je dne 9. 11. 2015, ter ugotovil, da v tem času ni imel dohodkov iz kmetijske dejavnosti. S temi ugotovitvami je prvostopenjski organ seznanil tožnika ter mu dal možnost, da se o njih izjavi, nakar je tožnik predložil mnenje Kmetijsko svetovalne službe - Izpostava Koper (v nadaljevanju KSS), iz katerega izhaja, da so prihodki tožnika iz kmetijske dejavnosti v letu 2014 znašali 12.320,84 EUR. Skladno s tem dokazilom je prvostopenjski organ štel, da tožnik izpolnjuje pogoje za uveljavljanje predkupne pravice kot drug kmet ter z odločbo, št. 330-107/2015/15 z dne 22. 3. 2015, odobril pravni posel med tožnikom in prodajalkama, za preostala dva, torej za A.A. in B.B. pa odobritev zavrnil. Po pritožbi A.A. je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 33008-95/2016/2 z dne 28. 7. 2016, odločitev prvostopenjskega organa odpravilo ter mu zadevo vrnilo v dopolnitev postopka in novo odločanje.

2. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ izvedel ustno obravnavo, zaslišal vse stranke ter z odločbo, št. 330-107/2015/28 z dne 26. 9. 2016, odločil enako kot ob prvem odločanju, vendar pa je bila tudi ta odločitev po pritožbi A.A. z odločbo drugostopenjskega organa, št. 33008-220/2016/4 z dne 20. 2. 2017 (v nadaljevanju tudi drugostopenjska odločba in odločba z dne 20. 2. 2017) odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku pregledal ortofoto posnetke za leto 2014 glede GERK-a ..., na katerem je imel tožnik prijavljeno rabo sadovnjak. Ugotovil je, da takrat sadovnjaka na tem GERK-u ni bilo, pač pa da se je površina s tem namenom šele pripravljala. Iz tega je povzel zaključek, da tožnik s sadovnjakom ni razpolagal, da s priloženim potrdilom KSS ni izkazal prihodka iz tega naslova ter da prihodek ni tak, kot ga je ugotavljal prvostopenjski organ, kar pa tudi pomeni, da tožnik nima predkupne pravice. Zadeva je bila vrnjena prvostopenjskemu organu z navodilom, da mora pri ponovnem odločanju upoštevati te ugotovitve.

3. Prvostopenjski organ je v zadevi ponovno odločil z odločbo, št. 330-107/2015/48 z dne 24. 4. 2017 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) ter odobril pravni posel med prodajalkama in A.A., medtem ko je odobritev pravnega posla med prodajalkama in tožnikom ter prodajalkama in B.B. zavrnil. V obrazložitvi odločbe uvodoma povzema dosedanji potek postopka. Ugotovlja, da je tožnik uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet ter v nadaljevanju citira določbo 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa kdo je kmet fizična oseba. Pojasnjuje, da je kmet fizična oseba lastnik, zakupnik ali drugačen uporabnik kmetijskega zemljišča, ki tako zemljišče obdeluje sam ali s pomočjo drugih, je za tako obdelovanje usposobljen ter s kmetijsko dejavnostjo pridobiva pomemben del dohodka. Kot pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti se šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Prvostopenjski organ je vpogledal v Register kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) in ugotovil, da je tožnik vpisan v ta register kot nosilec kmetijskega gospodarstva z oznako KMG-MID ..., da skupna površina GERK-ov meri 2.4616 ha in da je leta 2014 znašala 1.0837 ha. Zbirne vloge tožnik ni oddal, prav tako nima pripisanih plačilnih pravic. Po podatkih FURS tožnik v letu 2014 ni imel dohodkov iz kmetijske dejavnosti. Ker na podlagi tako pridobljenih podatkov ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti koliko dohodkov je dosegel tožnik s kmetijsko dejavnostjo v letu 2014, ga je s tem seznanil ter mu dal možnost, da se o tem izjavi, kar je tožnik tudi storil s tem, da je predložil svojo izjavo in mnenje KSS, iz katerega izhaja, da naj bi v letu 2014 dosegel skupaj 12.990,00 EUR iz kmetijske dejavnosti.

4. Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve povzema odločitev drugostopenjskega organa, ki je pregledal ortofoto posnetke ter na tej podlagi ocenil, kakšni naj bi bili tožnikovi prihodki iz kmetijske dejavnosti v letu 2014. Glede na te ugotovitve je prvostopenjski organ zaključil, da nihče od ponudnikov nima predkupne pravice in zato prodajalki pozval, naj se izjavita komu želita prodati zemljišča. Prodajalki sta po pooblaščencu izjavili, da želita zemljišče prodati A.A. Pred odločitvijo je prvostopenjski organ seznanil vse stranke s svojimi ugotovitvami in dejstvi ter jih pozval, naj se o tem izjavijo, kar sta tožnik in Pavčičeva tudi storila ter njuna odgovora povzema. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik v postopku uveljavljal, da je prihodke iz kmetijstva dosegal s pobranimi pridelki, med drugim tudi z vrtninami, in tako skupaj dosegel 15.610,00 EUR prihodkov iz kmetijske dejavnosti za leto 2014. Glede trditve tožnika, da je vrtnine gojil na GERK-ih ..., ... in ..., je prvostopenjski organ navedel, da iz potrdila KSS izhaja, da bi tako količino vrtnin lahko pridelal na 0,61 ha njiv, medtem ko je iz ortofoto posnetkov razvidno, da je vrtnine prideloval le na 0,2636 ha njiv, preostali del zemljišč pa je bil zatravljen. Tožnikov dohodek z vrtninami je tako dosegel le 4.179,07 EUR in je zato od zatrjevanega skupnega prihodka, to je od višine 15.610,00 EUR, treba odšteti razliko prihodka vrtnin v višini 5.479,93 EUR. To pa pomeni, da je tožnik v letu 2014 dosegel le 10.130,07 EUR dohodka iz kmetijske dejavnosti, kar ne presega 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v letu 2014, ki je znašala 12.320,84 EUR. Skladno s tem je prvostopenjski organ štel, da tožnik nima predkupne pravice in je zato odobril pravni posel med prodajalkama in ..., glede na to, da sta prodajalki med ponudniki izbrali slednjo.

5. Po pritožbi tožnika je odločitev prvostopenjskega organa potrdil drugostopenjski organ, se pridružil vsem argumentom prvostopenjskega organa in posebej poudaril, da je bila tožniku v postopku dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču s tožbo predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Tožnik uvodoma poudarja, da je v letu 2014 izpolnjeval pogoje za pridobitev statusa kmeta in bi zato upravni organ moral odobriti pravni posel z njim. Prednostno pravico je kot drug kmet uveljavljal na podlagi odločbe Upravne enote Koper, št. 330-511/2014 z dne 24. 4. 2014, iz katere je razvidno, da izpolnjuje pogoje za status kmeta. Tožena stranka bi zato morala pri odločitvi stranki priznati status predkupnega upravičenca že na podlagi te odločbe, ki je bila izdana v letu, na katerega se nanaša ugotavljanje dejanskega stanja. Drugostopenjski organ se sicer sklicuje na sodbo opr. št. II U 106/2009, vendar pa je ta zadeva drugačna kot obravnavana zadeva, saj je šlo za odločanje o vprašanju določitve prednostnega vrstnega reda več predkupnih upravičencev. Tožena stranka pa ni upoštevala sodbe opr. št. IV U 135/2015, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da pravnomočna odločba upravne enote, s katero je stranki, ki uveljavlja predkupno upravičenje, priznan status kmeta, nesporno dokazuje, da ima tak status tudi po 24. členu ZKZ. Vprašanje statusa kmeta je namreč predhodno vprašanje, ki ga lahko organ obravnava sam ali pa počaka, da je o tem odločeno v posebnem postopku. Če je o prehodnem vprašanju odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je organ na ta akt vezan (147. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Na to sodno odločbo se je tožnik v pritožbi izrecno skliceval, vendar pa se drugostopenjski organ do tega ni opredelil, kar je bistvena kršitev določb postopka.

7. Odločitev tožene stranke, da tožnik v letu 2014 ne izkazuje zadostnega dohodka iz naslova kmetijske dejavnosti, je tudi vsebinsko napačna. Prvostopenjski organ je strankam z dopisom z dne 29. 3. 2017 sicer posredoval svoje ugotovitve in jih pozval, da se do njih opredelijo, vendar pa v tej seznanitvi ni navedel nobenih ugotovitev oziroma pomislekov glede dejanske višine prihodka iz naslova vrtnin. Enako to velja tudi za obvestilo prvostopenjskega organa ob prvem odločanju. Tožnik se je torej z dohodki, ki mu jih iz naslova pridelave vrtnin priznava tožena stranka, lahko seznanil šele ob vročitvi odločbe prvostopenjskega organa ter na to izrecno opozoril v pritožbi, vendar pa na ta očitek drugostopenjski organ ni odgovoril in ni pojasnil, zakaj ni utemeljen. Gre za bistveno kršitev določb postopka in je že iz tega razloga treba izpodbijano odločbo odpraviti. Tako ravnanje tožene stranke je tudi kršitev 22. člena Ustave RS, ki državnim organom nalaga dolžnost, da se opredelijo do vseh navedb, ki jih podajo stranke in vplivajo na odločitev. Tožnik tudi opozarja, da je prvostopenjski organ na podlagi zaključka, da naj bi tožnik razpolagal le z 0,26 ha njivskih površin, kar pa po potrdilih o GERK-ih ne drži, avtomatično zaključil, da zatrjevane količine vrtnin ne bi mogel pridelati. Koliko vrtnin je mogoče pridelati na določeni površini, je strokovno vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril le izvedenec kmetijske stroke. Tožnik je sicer v postopku predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, vendar pa tožena stranka takega dokaza ni izvedla.

8. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ sta dejansko stanje glede količine pridelkov ugotavljala na podlagi ortofoto posnetkov, ki so neprimeren in nezadosten dokaz, uporabljeni pa so bili ob kršitvi pravil postopka. Drugostopenjski organ je namreč v odločbi z dne 20. 2. 2017 kršil pravila postopka, saj je z izvajanjem teh dokazov sam ugotavljal dejansko stanje, pri tem pa kršil načelo zaslišanja stranke, ki ga je treba upoštevati vedno, ko organ druge stopnje sam ugotavlja dejstva, ki jih ni izvedel organ prve stopnje. Prvostopenjski organ je nato v izpodbijani odločbi te ugotovitve zgolj povzel ter se skliceval na vezanost na ugotovitve drugostopenjskega organa. Tožniku torej v postopku drugostopenjskega organa, ki se je zaključil z izdajo odločbe z dne 20. 2. 2017, ni imel možnosti, da bi se glede ortofoto posnetkov izjavil. Prvostopenjski organ teh dejstev sam ni ugotavljal niti se do opozoril tožnika glede teh dokazov ni opredelil, pač pa zgolj navedel, da mora v ponovljenem postopku spoštovati ugotovitve drugostopenjskega organa. Poudarja, da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku vezan na pripombe in navodila drugostopenjskega organa, vendar le, dokler ostaja dejansko stanje nespremenjeno, torej takšno, kot je bilo ob odločanju na prvi stopnji. Če pa se na podlagi novih dejstev in dokazov ugotovi v ponovljenem postopku drugačno dejansko stanje, je prvostopenjski organ dolžan tako novo dejansko stanje upoštevati ter odločiti v skladu z materialnimi predpisi. To pa pomeni, da mora dejansko stanje presojati ponovno in upoštevati le tista nova dejstva in dokaze, o katerih so se stranke izjavile. Tožnik je v ponovljenem postopku podal dodatne navedbe in predlagal izvedbo dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev in to tudi glede ortofoto posnetkov in časa, ko so bili posneti, kar v nadaljevanju opisuje. Pri odločanju v upravnem postopku mora upravni organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (138. člen ZUP). Ker pa prvostopenjski organ dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ni izvedel in se do teh dokazov tudi ni konkretneje opredelil, je odločil mimo načela materialne resnice. Tožnik je večkrat poudaril, da ortofoto posnetki niso primerno dokazno sredstvo za ugotavljanje spornega dejanskega stanja, pač pa da bi ga bilo mogoče ugotavljati le s strokovnjakom na področju kmetijske dejavnosti. Tožnik je tudi opozarjal, da bi moral prvostopenjski organ razpisati ustno obravnavo, saj sta bili v postopku udeleženi stranki z nasprotujočimi si interesi, do česar pa se ta prav tako ni opredelil. 9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. KSS se je opredelila o možni količini pridelanega kmetijskega pridelka na določeni površini in zato predlog za imenovanje izvedenca kmetijske stroke ni utemeljen. Tožnik se je tudi imel možnost izjaviti o vseh dejstvih in dokazih.

10. Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da je trditev tožnika, da bi morala tožena stranka upoštevati že odločbo, s katero mu je bil priznan status kmeta, neutemeljena. Odločba mu je bila izdana dne 24. 4. 2014, ponudbo za odobritev pravnega posla pa je sprejel dne 9. 11. 2015 in bi torej moral dokazati izpolnjevanje pogojev za status kmeta tudi v letu 2015. V sodbi opr. št. IV U 135/2015, na katero se sklicuje, gre za drugačen primer, saj je bilo o statusu kmeta odločeno v istem letu kot je bila objavljena ponudba. Poudarja, da je po določbi 171. člena ZUP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena. V obravnavanem primeru se je pojavil utemeljen sum, da je bila odločba o statusu kmeta tožnika izdana na podlagi napačno ugotovljenih dejstev, kar v nadaljevanju tudi predstavlja. Trdi, da tožnik ni uspel dokazati, da je v letu 2014 pridobil pomemben del dohodka s kmetijsko dejavnostjo, kar je pojasnjevala med postopkom ter se na vse svoje navedbe sklicuje.

11. Sodišče je tožbo vročilo tudi prodajalkama, kot strankama z interesom, ki pa na tožbo nista odgovorili.

K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način določen z ZKZ, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače (drugi odstavek 27. člena ZKZ). Skladno s tem zakonom mora lastnik kmetijskega zemljišča pri pristojni upravni enoti predložiti ponudbo za prodajo tega zemljišča, vsakdo, ki ga želi kupiti, pa mora dati pisno izjavo o sprejemu te ponudbe (prvi odstavek 20. člena in prvi odstavek 21. člena, vse ZKZ). Ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote (tretji odstavek 21. člena ZKZ). ZKZ določa predkupne upravičence pri nakupu kmetijskega zemljišč, ki jih v vrstnem redu, določenim glede na pomen njihove predkupne pravice, opredeljuje v 23. členu ZKZ, in sicer so to: solastnik; kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; drug kmet;. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Če nihče od sprejemnikov ponudbe nima ali ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno, torej si kupca lahko izbere sam (četrti odstavek 23. člena ZKZ).

14. V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, torej kmet, za katerega opravljanje kmetijske dejavnosti ni edina dejavnost s katero pridobiva dohodek. V smislu ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnik, zakupnik oziroma drugače uporabnik kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sam ali s pomočjo drugih, je za to ustrezno usposobljen ter iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ). Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti pa vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju, in kar je v letu 2014 znašalo 12.320,84 EUR.

15. V zadevi je sporno ali je tožnik kmet v smislu ZKZ, torej ali z opravljanjem kmetijske dejavnosti dosega pomemben dohodek in ali s tem izpolnjuje pogoje za uveljavljanje predkupne pravice. Sodišče soglaša s tožnikom, ki navaja, da je po ustaljeni sodni praksi Upravnega sodišča RS vprašanje statusa kmeta predhodno vprašanje, ki ga lahko upravni organ obravnava sam ali pa počaka, da se to vprašanje reši v posebnem postopku. Tožnik je status kmeta dokazoval z odločbo Upravne enote Koper, št. 330-511/2014-4 z dne 24. 4. 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za kmeta, podlaga za sprejem te odločitve pa je bila vrednost kmetijske proizvodnje na njegovem kmetijskem gospodarstvu v letu 2013. Ker je bila torej odločba o priznanju statusa kmeta za tožnika utemeljena z vrednostjo kmetijske proizvodnje za leto 2013, za odločitev v zadevi pa je ključna višina dohodka iz kmetijske dejavnosti v letu pred sprejemom ponudbe za nakup kmetijskega zemljišča, torej v letu 2014, je tožena stranka utemeljeno preverjala ali je tožnik izpolnjeval pogoje, da bi bil kmet, tudi v času sprejema ponudbe. Odločba Upravne enote Koper namreč pomeni ugotovitev, da je tožnik, glede na vrednost kmetijske proizvodnje v letu 2013, v trenutku izdaje te odločbe izpolnjeval pogoje za status kmeta, vendar pa obenem to ne pomeni, da ta status velja za vsa bodoča razmerja, ne glede na to ali tožnik pogoje za status kmeta še izpolnjuje ali ne. Sodišče zato meni, da je bila odločitev tožene stranke, da preveri ali je tožnik izpolnjeval pogoje za kmeta (in s tem pogoje za uveljavljanje predkupne pravice) glede na podatke o dohodku, ki ga je pridobival s kmetijsko dejavnostjo v letu 2014, upravičena.

16. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da je vpogledala RKG in ugotovila, da tožnik za leto 2014 ni oddal zbirne vloge in da nima pripisanih plačilnih pravic, podatki FURS pa so izkazovali, da v tem času ni imel dohodkov iz kmetijske dejavnosti, kar vse je bilo razlog, da ga je pozvala, naj dohodek za leto 2014 izkaže. Po njenem pozivu je tožnik dostavil potrdilo KSS, s katerim je dokazoval, da je višina dohodkov, ki jih je ustvaril s kmetijsko dejavnostjo v letu 2014, presegla višino 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v tem obdobju.

17. Potrdilo KSS je po presoji sodišča le eden od dokazov, s katerim lahko stranka v postopku odobritve pravnega posla dokazuje izpolnjevanje pogojev za kmeta in s tem dokazuje predkupno pravico. To pomeni, da tožena stranka ni dolžna tako potrdilo brezpogojno sprejeti, pač pa ga mora oceniti glede na druge dokaze, s katerimi ugotavlja dejansko stanje v zadevi. Tožena stranka prvotno v te podatke sicer ni dvomila in na podlagi potrdila KSS tudi sprejela odločitev, da tožnik izpolnjuje pogoje za kmeta in da ima zato predkupno pravico (drugo odločanje prvostopenjskega organa), po tem, ko je bila njena odločitev odpravljena ter ji je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, pa v izpodbijani odločbi izhajala predvsem iz ortofoto posnetkov tožnikovih GERK-ov in ocene obsega vrednosti pridelanih vrtnin ter presodila, da tožnik s kmetijsko dejavnostjo ne pridobiva pomembnega dela dohodka, da zato ne izpolnjuje pogojev za kmeta ter da zato nima predkupne pravice.

18. Prvostopenjski organ je sedaj izpodbijano odločitev sprejel na podlagi ugotovitev drugostopenjskega organa v odločbi z dne 20. 2. 2017 glede rabe GERK-ov in posledično glede višine dohodkov, ki naj bi jih tožnik pridobil z opravljanjem kmetijske dejavnosti v letu 2014. Drugostopenjski organ je te svoje ugotovitve sprejel na podlagi pregleda ortofoto posnetkov tožnikovih GERK-ov ter pri tem ugotovil drugačno dejansko stanje kot ga je v svoji drugi odločbi ugotovil prvostopenjski organ ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odpravil odločitev prvostopenjskega organa in mu zadevo vrnil v ponovno odločanje z napotilom, da mora v ponovljenem postopku upoštevati ugotovitve drugostopenjskega organa. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku temu napotku v celoti sledil ter zato zgolj povzel ugotovitve drugostopenjskega organa glede višine dohodkov, ki naj bi jih tožnik dosegel v letu 2014 z opravljanjem kmetijske dejavnosti. Četudi je dal tožniku in prizadetim strankam možnost, da se o tem izjavijo, tožnik pa je takim ugotovitvam nasprotoval in predlagal izvedbo dodatnih dokazov, se prvostopenjski organ do njegovih navedb ni opredeljeval, pač pa le ugotovil, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno že z odločitvijo drugostopenjskega organa in da je na te ugotovitve vezan.

19. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z opisanim postopanjem absolutno bistveno kršila določbe upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Nesporno sicer je, da lahko drugostopenjski organ, kadar ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, dopolni postopek in pomanjkljivosti odpravi in to bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali zaprošenemu organu (prvi odstavek 251. člena ZUP). Kadar organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, zadevo rešiti drugače, odločitev odpravi ter s svojo odločbo sam reši zadevo (drugi odstavek 251. člena ZUP). Če pa ugotovi, da bo pomanjkljivosti postopka hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, drugostopenjski organ odločbo prve stopnje odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z napotilom, kako naj postopek dopolni (tretji odstavek 251. člena ZUP).

20. V obravnavanem primeru je drugostopenjski organ v odločbi z dne 20. 2. 2017 sam ugotavljal dejansko stanje in tudi prišel do drugačnih zaključkov kot prvostopenjski organ. Kot že rečeno, možnost, da drugostopenjski organ sam ugotavlja dejansko stanje, je zakonsko dopustna, vendar pa mora v takem primeru tudi drugostopenjski organ upoštevati vse pravice, ki jih ZUP daje strankam v postopku, zlasti upoštevati načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in to z namenom, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, torej tako dejstva, ki so stranki v prid, kot tudi tista, ki to niso (načelo materialne resnice). Načelo zaslišanja stranke je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa.

21. V obravnavanem primeru drugostopenjski organ ni ravnal na opisani način, saj tožniku ni dal možnosti, da bi se izjavil o ortofoto posnetkih, na podlagi katerih je ugotovil drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovil prvostopenjski organ. To pomeni, da je kršil načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku. Enako kršitev je ponovil prvostopenjski organ ob ponovnem odločanju s tem, da je zgolj povzel ugotovitve drugostopenjskega organa glede dejanskega stanja zadeve. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku sicer tožnika (formalno) seznanil z ugotovljenimi dejstvi in mu dal možnost, da se o ortofoto posnetkih izjavi, vendar pa obenem v izpodbijani odločbi zapisal, da je pri odločanju vezan na ugotovitve drugostopenjskega organa tudi glede dejanskega stanja in jih zato ni ocenjeval, prav tako pa se tudi ni opredeljeval do argumentov tožnika in do njegovih dokaznih predlogov. Takšna seznanitev po mnenju sodišča ne sledi določbi 9. člena ZUP, po kateri se od upravnega organa ne zahteva zgolj tega, da stranko seznani s tistimi okoliščinami, ki jih šteje kot bistvene za odločanje, pač pa da se opredeli tudi do njenih navedb in dokaznih predlogov. S tem je prvostopenjski organ ravnal tudi v nasprotju z določbo 10. člena ZUP, ki upravnemu organu, ki odloča v zadevi, nalaga, da presodi katera dejstva šteje za dokazana in to na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

22. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor tožnika, da je prvostopenjski organ kršil določbe postopka tudi s tem, ko je ugotavljal vrednost njegovih dohodkov iz naslova pridelave vrtnin, vendar pa ga pred izdajo odločbe o tem ni seznanil. Iz seznanitve z ugotovitvami v postopku z dne 29. 3. 2017 namreč izhaja, da je bil tožnik seznanjen le z ugotovitvami glede ortofoto posnetkov (torej ugotovitvami drugostopenjskega organa, kot je pojasnjeno v prejšnji točki), ne pa tudi z ugotovitvami glede proizvodnje vrtnin. Obseg te proizvodnje pa je za odločitev bistvenega pomena, saj je tožena stranka s tem, ko je upoštevala manjši obseg, kot ga je zatrjeval tožnik, prišla do zaključka, da ne izpolnjuje pogojev za kmeta in s tem tudi nima predkupne pravice. Ker tožnik s temi dejstvi in okoliščinami ni bil seznanjen in ni imel možnosti, da bi se o njih izjavil, je bila kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, torej so bile bistven okršene določbe upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

23. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnika in vse prizadete stranke seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami na prej opisani način ter jim dati možnost, da se o tem izjavijo, šele nato pa ponovno odločiti ter se opredeliti tudi do njihovih izjav in dokaznih predlogov. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška pisarna. Prizadete stranke stroškov postopka niso priglasile.