Jedro

Določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) ni mogoče razlagati tako, da statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje, poleg pogojev za priznanje takšnega statusa, tudi pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po določbah Zakona o vojnih veteranih (ZVV).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 643/98-6 z dne 17.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.3.1998, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 5.3.1997, in odločila, da se tožeči stranki status in pravice žrtve vojnega nasilja ne priznajo, ker prisilni ukrep izgnanstva ni trajal vsaj tri mesece, kot to določa 1. odstavek 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Organ prve stopnje je z navedeno odločbo tožeči stranki priznal status žrtve vojnega nasilja za čas izseljeništva od 20.9.1941 do 15.5.1945, od 1.2.1996 pa tudi pravici do doživljenjske mesečne rente in do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po 1. členu ZZVN žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 1. odstavku 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovno deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) ali bila nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Med strankama je nesporno, da so tožečo stranko Nemci prisilno izselili iz R. dne 20.9.1941, ter da ji je obdobje od 19.9.1941 do 15.5.1945 všteto v pokojninsko dobo kot obdobje sodelovanja v NOB. Razlaga določb ZZVN, ki jo je uporabila tožena stranka, in sicer, da tožeči stranki ni mogoče priznati statusa niti pravic žrtve vojnega nasilja zgolj zato, ker je v izgnanstvu sodelovala v NOB, je nepravilna. V 2. odstavku 9. člena ZZVN je namreč določeno, da žrtev vojnega nasilja lahko uveljavi pravice iz prejšnjega člena tega zakona, če teh ali podobnih pravic ne more uveljaviti po drugih predpisih ali v tuji državi. Navedeno določbo je potrebno razlagati tako, da v kolikor vlagatelj zahteve za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja izpolnjuje pogoje, ki jih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja predpisuje ZZVN, mu je status potrebno priznati, pravice po ZZVN pa, če teh ali podobnih pravic ne more uveljaviti po drugih predpisih ali v tuji državi. V obravnavanem primeru torej, če tožeča stranka izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ji takšen status gre in ji ga je tudi potrebno priznati. Ker je v izgnanstvu sodelovala v NOB in lahko uveljavlja status in pravice tudi po Zakonu o vojnih veteranih (ZZV), ji gredo po ZZVN le tiste pravice, ki jih po ZZV ne more uveljaviti.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči oziroma vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje. Navaja, da je potrebno v vsaki posamezni zadevi presojati tudi začetek in trajanje prisilnega ukrepa. Določbo 1. odstavka 2. člena ZZVN je potrebno razumeti širše in razlagati v smislu vseh določb ZZVN. Tožeča stranka ima v pokojninsko dobo priznano sodelovanje v NOB za vse obdobje, za katerega uveljavlja priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Ker se je prostovoljno odločila, da bo sodelovala za cilje NOB, je bila s tem prekinjena vzročna zveza med začetim prisilnim ukrepom okupatorja in izgnanstvom tožeče stranke. Prenehanje prisile okupatorja pred potekom treh mesecev pa ima za posledico, da tožeči stranki po določbah ZZVN ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Svojo odločitev je oprlo na pravilno dejansko in materialno pravno podlago in toženi stranki dalo pravilne napotke za odločanje v ponovljenem postopku.

Res je, da je potrebno v vsaki posamezni zadevi presojati tudi začetek in trajanje prisilnega ukrepa. Po določbi 1. odstavka 3. člena ZZVN se namreč za žrtev vojnega nasilja šteje le oseba iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN, pri kateri je prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece. Vendar odločilni razlog za presojo, da prisilni ukrep ni trajal najmanj tri mesece, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti zgolj dejstvo, na katerega se sklicuje tožena stranka, in sicer, da je tožeča stranka med trajanjem prisilnega ukrepa izgona prostovoljno sodelovala za cilje NOB.

Iz spisov izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla izključno na odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 26.7.1972, s katero je bilo tožeči stranki obdobje od 19.9.1941 do 15.5.1945, torej obdobje za katerega uveljavlja status in pravice žrtve vojnega nasilja, všteto v pokojninsko dobo v enojnem trajanju kot obdobje sodelovanja v NOB. Zgolj sklicevanje na takšno sodelovanje tožeče stranke in navajanje, da lahko tožeča stranka iz tega naslova uveljavlja status vojnega veterana in pravice, ki ji gredo po določbah ZVV, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, po določbah ZZVN ni razlog za odločitev, da je bila zaradi tega prekinjena vzročna povezava med začetim prisilnim ukrepom izgona in izgnanstvom tožeče stranke. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, določb ZZVN ni mogoče razlagati tako, da statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje, poleg pogojev za priznanje takšnega statusa, tudi pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV. Določb o nezdružljivosti statusov v ZZVN in ZVV ni. ZZVN ima le določbo 2. odstavka 9. člena o prepovedi kumuliranja istovrstnih pravic iz različnih statusov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.