Jedro

S pogodbo o nakupu objekta kot gradbenega materiala in s pogodbo o dovolitvi vselitve v objekt tožnica ni mogla pridobiti lastninske pravice. S tem, ko je bila sklenjena nova pogodba, je prejšnja pogodba prenehala, zato razdrtja prejšnje pogodbe ni mogoče zahtevati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica stavbe L., stoječe na parcelni št. 96/3 stanovanjska stavba 136 m2, gospodarsko poslopje 41 m2, dvorišče 323 m2 in stavbe L., stoječe na parcelni št. 96/4 stanovanjska stavba 108 m2, gospodarsko poslopje 102 m2, dvorišče 367 m2, vse vpisano pod vl. št. 442 k.o. L. in da ima tej lastninski pravici ustrezno pravico uporabe obeh parcel in je tožena stranka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere bo možna vknjižba lastninske pravice in pravice uporabe za tožečo stranko. Zavrnilo je tudi zahtevek, po katerem naj bi bila tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki vrednost pravice uporabe in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke na ugotovitev, da je pogodba, sklenjena med Z. in V. in M. S. iz leta 1969 o odkupu od rudarjenja poškodovane stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, stoječih na parc. št. 96/3 in 96/4 k.o. L. kot star gradbeni material, za ceno 12.271,50 takratnih din, razdrta. Tudi zahtevek za povrnitev stroškov po nasprotni tožbi je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala svoje lastninske pravice. Kar zadeva zahtevek po nasprotni tožbi, je sodišče ugotovilo, da je bila leta 1972 sklenjena pogodba, ki je prvotno obveznost tožeče stranke spremenila, zato je zahtevek, postavljen v nasprotni tožbi, zavrnilo.

Proti odločitvi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja: 10. člen takrat veljavnega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami je določal tudi postopek za zbiranje ponudb kot veljaven način prodaje nepremičnin v družbeni lastnini. Zato so objava prodaje spornih stavb na oglasni deski pravnega prednika tožene stranke, pisna ponudba tožeče stranke in sprejem vplačila tožeče stranke dejansko formalno izpolnjevali pogoje za zakonit način prenosa nepremičnin v družbeni lastnini, čeprav je bila v začetni fazi volja pogodbenikov usmerjena drugam. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je dne 13.9.1972 prišlo do spremembe volje pogodbenih strank. Tožeča stranka do podpisa te pogodbe še ni porušila stanovanjskega in gospodarskega poslopja. Z namenom, da sklene s pravnim prednikom tožene stranke ustrezno pogodbo, ki omogoča lastništvo nad zgradbama, je prepustila le-temu družbeno stanovanje, v katerem je dotedaj imela stanovanjsko pravico. Iz pogodbe z dne 13.9.1972 izhaja, da je tudi volja pravnega prednika tožene stranke bila usmerjena v sklenitev pogodbe, ki tožeči stranki priznava lastninsko pravico. Po tej določbi se je tožeča stranka odrekla terjati odškodnino za morebitne poškodbe na stavbah. Povračilo škode pa lahko zahteva samo lastnik.

Torej je tožena stranka štela tožečo za lastnika nepremičnine. Takšno določilo pogodbe, ki ga je formulirala pravna prednica tožene stranke kot močnejša stranka, pa dejansko pomeni tudi podpis reverza, o katerem je govorila zaslišana priča L. B. Tožeča stranka v nepremičnine, ki so predmet spora, ni vložila samo denarnega zneska, ampak tudi celotno vrednost investicij. K temu je treba prišteti tudi vrednost odstopljene stanovanjske pravice. Iz dejstva, da je tožeča stranka ves čas imela nepremičnine v posesti in uporabi, ne da bi zanje kdorkoli zahteval najemnino, da za uporabo nikdar nihče ni zahteval sklenitve kakšne pogodbe in da nič, kar stoji na zemljiščih, ni več last tožene stranke, sledi sklep, da je tožeča stranka lastnik. Glede na odpoved stanovanjski pravici in glede na to, da je pogodbo pripravila pravna prednica tožene stranke, bi zaradi določb 5. in 6. točke pogodbe šlo za izkoriščanje monopolnega položaja, če bi tožeči stranki ne bila priznana lastninska pravica na objektih. S sklenitvijo obeh pogodb je torej tožeča stranka kupila, prevzela v posest in postala lastnik nepremičnin. Zato ji gre tudi pravica uporabe ustreznih parcel. Tožena stranka se pritožuje zoper tisti del sodbe, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek po nasprotni tožbi. Pritožbenih razlogov posebej ne navaja, ker pa predlaga spremembo sodbe, pomeni, da se ne strinja s pravno presojo sodišča prve stopnje. Navaja: Pogodba iz leta 1972 dovoljuje tožeči stranki le njeno vselitev v objekt, ne spreminja pa pogodbe iz leta 1969. To izhaja iz 1. točke pogodbe, kjer je napisano, da obstaja pogodba iz leta 1969. V nadaljnjem besedilu ni nikjer omenjeno, da se ta pogodba spreminja.

Pogodba iz leta 1972 nima nobenih določb o lastnini na objektih. Z dovolitvijo vselitve v objekt ni bila spremenjena pogodba o nakupu gradbenega materiala. Gre za dve različni stvari, ki sta med seboj neodvisni. Zato tožena stranka vztraja pri zahtevku.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je v zadostni meri razjasnjeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilna je torej odločitev o zavrnitvi obeh zahtevkov. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbena izvajanja obeh strank še dodaja: K pritožbi tožeče stranke: Po določbi 1. odstavka 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih se lastninska pravica pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem. Ker dedovanje tu ne pride v poštev, gre torej za vprašanje, ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila po zakonu ali na podlagi pravnega posla. Sodišče prve stopnje je v razlogih povedalo, zakaj šteje, da na podlagi zakona tožeča stranka ni mogla postati lastnik nepremičnin. Tega dela sodbe pritožba tudi izrecno ne napada, pač pa v pritožbi vztraja, da je bila lastninska pravica pridobljena s pravnim poslom. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja, da je dokazni postopek na prvi stopnji pokazal, da tudi o pridobitvi lastninske pravice s pravnim poslom ne more biti govora. Ko pritožba govori o 10. členu takrat veljavnega zakona o prometu z zemljišči in stavbami, o postopku za zbiranje ponudb, o objavi, pisni ponudbi in vplačilu, kot da bi bilo to opravljeno, so to trditve, ki v spisu nimajo podlage. Hkrati celo pritožba sama priznava, da je bila v začetni fazi volja pogodbenikov usmerjena drugam. Sicer pa nato pritožnica sama trdi, da je prišlo v letu 1972 do spremembe volje in podpisa nove pogodbe. Pa tudi sicer so pritožbene trditve o tem, da je lastninsko pravico pridobila z obema pogodbama, nelogične. Če bi namreč tožeča stranka že s pogodbo iz leta 1969 pridobila lastninsko pravico, bi v letu 1972 ne bilo razlogov za sklepanje pogodbe, s katero bi Z. dovoljevali vselitev v objekte. Ker sta leta 1972 tožnica in njen mož pogodbo z Z. sklenila, sta očitno štela, da so Z. tisti, ki imajo pravico do razpolaganja z omenjeno nepremičnino, ne pa onadva. Že iz tega razloga se izkaže, da pritožbene trditve o pridobitvi lastninske pravice na podlagi pogodbe iz leta 1969 ne morejo držati. Poleg tega pa tako v tožbi kot tudi v pritožbi sama tožnica zatrjuje, da je v letu 1969 šlo le za nakup gradbenega materiala. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi pogodba iz leta 1972 ni bila pravni posel, s katerim bi tožnica pridobila lastninsko pravico tako kot zatrjuje. Iz dokaznega postopka na prvi stopnji ni mogoče napraviti zaključkov, kakršne dela pritožba, ko govori, da je bila volja pravnega prednika tožene stranke usmerjena v sklenitev pogodbe, s katero priznava lastninsko pravico. Gre le za nedokazano pritožbeno trditev in za drugačno razlago vsebine pogode. Pogodba ni sestavljena laično. Če bi bila volja pogodbenikov res taka, kakršno sedaj skuša prikazati pritožnica, ni videti razloga, zakaj bi v pogodbi to ne bilo zapisano. Take razlage pritožba tudi ne daje, pa tudi v dokaznem postopku za tako razlago ni nobene opore. V pogodbi je dano le dovoljenje za vselitev, nobenega govora pa ni o prenosu lastninske pravice ali pravice uporabe na zemljiščih. Zaveza, ki sta jo v zvezi s škodo pod točko V. pogodbe sprejela tožnica in njen mož pa še ne pomeni, da je bila volja pogodbenih strank prenos lastninske pravice in tudi pomena reverza taka zaveza ne more imeti. Tudi prepustitev družbenega stanovanja ne pomeni, da je bila volja pogodbenih strank pridobitev lastninske pravice, prav tako pa ne samo dejstvo, da je tožnica v nepremičnine vlagala, če je namreč to delala brez soglasja lastnika. Sicer pa glede na same pritožbene trditve investicije ne morejo biti odločujoče: če je namreč pridobila lastnino s pogodbo, tedaj vprašanje nadaljnjih investicij za vprašanja pridobitve lastninske pravice ne more biti odločilno. Tako torej pritožbeno sodišče ne more soglašati s sklepom, ki ga v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice napravi pritožba. Gre za drugačno tožničino razlago, ki v dokaznem postopku nima opore, pa tudi v pritožbi za tako razlago dokazi niso ponujeni. To velja tudi za trditve o izkoriščanju monopolnega položaja. Tako torej tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožeča stranka lastninske pravice ni mogla pridobiti. Vprašanje, ali je pridobila kakšno drugo pravico in kakšna je ta pravica, pa presega okvire tega postopka.

O pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila s pogodbo iz leta 1972 obveznost tožeče stranke spremenjena.

Prvotna obveznost je torej prenehala (člen 348/1 Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker prvotne obveznosti tožeče stranke ni več, tudi ne more biti uspešen zahtevek na razdrtje te obveznosti.

Tožena stranka je sicer mnenja, da obveznost iz leta 1969 s pogodbo iz leta 1972 ni prenehala, vendar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pogodbo iz leta 1972 mogoče interpretirati le tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V prvi in drugi točki pogodbe je ugotovitev, da sta tožnica in njen mož kupila objekte kot gradbeni material, da bi to morala porušiti, in material odstraniti, da pa tega nista storila, ampak sta zaprosila Z., da bi smela stanovanje preurediti za bivanje. Potem ko je komisija opravila ogled, je bila vselitev v stanovanje dovoljena. Te določbe pogodbe povedo, da so Z. sprejeli dejstvo, da objekti niso bili porušeni in so nato vanje dovolili vselitev. Ravnanje Z. bi bilo sicer nelogično: nemogoče je namreč, da bi šteli, da morata objekte in material odstraniti, hkrati pa bi v iste objekte dovolili vselitev.

Glede na povedano, je bilo torej treba obe pritožbi zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 Zakona o pravdnem postopku).