13. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopajo B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v V., na seji senata dne 25. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 77/2001 z dne 19. 2. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 217/2001 z dne 9. 2. 2001 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep, s katerim je zunajobravnavni senat ob vložitvi obtožnice pripor zoper pritožnika podaljšal iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP). Zoper ta sklep sta se pritožila tako pritožnik kot državni tožilec.

Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožbo pritožnika zavrnilo, pritožbi državnega tožilca pa ugodilo in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je zoper pritožnika pripor podaljšalo tudi iz razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 19., 20., 21., 22., 25., 27. in smiselno tudi 28. člena Ustave. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora. Konkretno zanika obstoj utemeljenega suma storitve očitanih mu kaznivih dejanj in izraža nestrinjanje s stališčem višjega sodišča, da se to pri odločanju o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici ne more spuščati v oceno utemeljenosti suma in pravilnosti opredelitve obdolženčevih ravnanj, kot jih je navedel državni tožilec. Pritožnik meni, da se mora utemeljen sum, ki je nujen za odreditev pripora, nanašati na točno določeno kaznivo dejanje. To po mnenju pritožnika pomeni, da morajo obstajati vsi znaki vsakega očitanega kaznivega dejanja in da pripora ni mogoče niti odrediti niti podaljšati, če obstaja dvom o pravilnosti pravne kvalifikacije dejanja, ki naj bi bilo kaznivo dejanje.

Zanika obstoj pripornega razloga begosumnosti in še posebej koluzijske nevarnosti. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS V, 186).

Pritožnik meni, da se nobeno od sodišč, ki sta odločali o podaljšanju pripora, ni opredelilo do njegovih navedb o okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o obstoju begosumnosti. Sodišči naj ne bi upoštevali njegovih osebnih okoliščin (zaposlitev, domicil, družinske vezi, mladoletni otroci) in naj ne bi presodili navedb, da so sredstva, s katerimi bi se lahko v tujini preživljal, blokirana. Odreditev pripora po mnenju pritožnika tudi ni neogibno potrebna za potek kazenskega postopka. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-74/95 z dne 7. 7. 1995 (OdlUS IV, 131) in meni, da sodišči v njegovem primeru nista upoštevali pogojev in kriterijev iz navedene odločbe. Nedopustno naj bi bilo sklicevanje sodišč na predkazenski postopek, ki naj bi v drugi zadevi (kaznivo dejanje pranja denarja) tekel zoper njega.

Ker je bil pripor zoper pritožnika odpravljen, ga je Ustavno sodišče z dopisom pozvalo, naj sporoči, ali pri ustavni pritožbi še vztraja. Pritožnik je sporočil, da pri vloženi ustavni pritožbi vztraja. Priložil je tudi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 541/2001 z dne 9. 4. 2001 (podaljšanje pripora) in št. II K 61/2001 z dne 26. 4. 2001 (hišni pripor), vendar ustavne pritožbe nanju ni razširil.

B.

Ustavna pritožba se po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po določbi drugega odstavka citiranega člena lahko Ustavno sodišče pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

Zoper pravnomočen sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora je po določbi četrtega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št, 63/94 in nasl. - ZKP) dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožnik v ustavni pritožbi ni navedel, ali je to izredno pravno sredstvo vložil. Predlagal pa je, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava pred izčrpanjem izrednega pravnega sredstva, saj naj bi šlo za očitno kršitev, zaradi pripora pa naj bi mu nastajale tudi nepopravljive posledice.

V primeru izpodbijanih sklepov o podaljšanju pripora ni podana očitnost kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za predčasno obravnavanje ustavne pritožbe. Pojem očitnosti kršitve je Ustavno sodišče opredelilo že v sklepu št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68), v katerem je navedlo, da "očiten" pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepanja. Po presoji pritožnikovih navedb in vsebine izpodbijanih sodnih odločitev z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnikov primer ni takšen. Razloge, s katerimi utemeljuje ustavno pritožbo, bi lahko pritožnik uveljavljal tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana in ker niso izpolnjeni pogoji za predčasno obravnavo ustavne pritožbe, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer