Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da za plačilo terjatev tožeče stranke niso bili izpolnjeni pogoji po 631. členu OZ za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke ni relevantna. Bistveno za odločitev o odškodninski odgovornosti kot jo uveljavlja tožeča stranka je dejstvo, ki med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka na podlagi sklenjenih pogodb D. z glavnim izvajalcem razpolagala z bančnimi garancijami, ki jih je na podlagi pravil javnega naročanja in pogojev javnega razpisa moral za zavarovanje svojih obveznosti iz naslova plačila podizvajalcem, torej tudi tožeči stranki, izročiti glavni izvajalec (v tem primeru S.) tudi za kritje potrjenih obveznosti glavnega izvajalca do podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih glavni izvajalec iz kakršnegakoli razloga ne bi poravnal ob zapadlosti. Namen teh je bil torej poplačilo podizvajalcem in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bančne garancije za podizvajalce predstavljale zagotovilo za plačilo njihovih terjatev ter upravičeno pričakovanje, da bodo poplačani, če ne s strani glavnega izvajalca pa s strani naročnika, če ne po določbi 631. člena OZ pa z unovčitvijo bančne garancije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 2.157,94 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke zaradi plačila 155.110,94 EUR s pp.

2. Tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja, da ni odškodninsko odgovorna. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da zahtevek tožeče stranke na podlagi določbe 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni utemeljen, da pa je zmotno v točkah 37-48 obrazložitve odločilo, da je utemeljen zahtevek na podlagi določil o odškodninski odgovornosti in sicer zato, ker tožena stranka ni unovčila garancij za poplačilo podizvajalcev, ni obravnavala zahtevkov tožeče stranke za plačilo njene terjatve ter v zvezi z njenimi zahtevki ni pridobila dokumentacije od glavnega izvajalca, da bi izvedla plačilo po 631. členu OZ. Poudarja, da bančne garancije ni bila dolžna unovčiti niti ni bila tožeči stranki na podlagi njenih zahtevkov dolžna karkoli plačati. Da je njen zahtevek obravnavala naj bi jasno izhajalo iz izpovedi priče N. P., kakor tudi iz dopisa z dne 18. 3. 2013 na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v 42. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tako, da ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi o nasprotnem v točki 44 predstavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarja, da sodišče prve stopnje sploh ni navedlo pravne podlage na kateri bi bila tožena stranka dolžna karkoli plačati tožeči stranki. Navaja, da bi bila tožena stranka dolžna unovčiti bančne garancije v kolikor bi bili za to izpolnjeni pogoji, ki pa v konkretnem primeru, da niso bili izpolnjeni. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 996/2015 z dne 23. 3. 2016. Vztraja, da brez izpolnjenih pogojev po 631. členu OZ od tožene stranke unovčenja bančne garancije ni mogoče zahtevati. Da za odškodninsko odgovornost tožene stranke manjka element protipravnosti, saj da tožena stranka do tožeče stranke ni imela nobene obveznosti plačila, niti ni bila obvezana za kakršnokoli dolžnostno ravnanje. Navaja, da tožeča stranka tudi ni uspela dokazati relevantno vzročno zvezo med domnevnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožeči stranki domnevno nastalo škodo, kar je opozarjala tožena stranka, sodišče pa da se do tega ni opredelilo. Navaja, da se tožeča stranka na toženo stranko nikoli ni obrnila z zahtevkom po unovčitvi bančnih garancij, direktnega zahtevka po 631. členu OZ ni pridobila, tožena stranka pa da je dokazala, da nima zapadlih in neplačanih obveznosti do glavnega izvajalca S. d.d., zaradi česar da tožeča stranka sploh ni imela pravne podlage, da bi od tožene stranke zahtevala kakršnokoli plačilo. Poudarja, da neunovčitev bančnih garancij tako ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke na podlagi odškodninske odgovornosti, da je edina upravičenka iz bančne garancije tožena stranka in ima edina diskrecijsko pravico odločati o tem, ali in kdaj bo, če bo unovčila bančno garancijo, ki si jo je izgovorila za namene lastnega zavarovanja. Nadalje tožena stranka izrecno prereka datum domnevne zapadlosti tožbenega zahtevka in sicer 15. 8. 2011, kot ga navaja sodišče prve stopnje v točki 48 obrazložitve, ker da je ta v izrecnem nasprotju z navedbo tožeče stranke, da je šele ob pripravi dopolnitve tožbe 12. 8. 2014 izvedela glede dejstev o zapadlostih bančnih garancij in da slednjih ni več mogoče unovčiti, do česar da se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nadalje poudarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da v obdobju insolventnosti velja načelo enakega obravnavanja upnikov in bi bilo sporno siromašenje stečajne mase in preferenčno poplačilo upnikov. Zaradi stečajnega postopka nad S. pa da odškodninski zahtevek še ni zapadel v plačilo, pri čemer se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 184/2009. Posledično meni, da ker je neutemeljen zahtevek tožeče stranke je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo obrazloženo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Ob pravdni stranki sta zahtevali povrnitev stroškov pritožbenega postopka po specificiranih stroškovnikih.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka zahteva plačilo za dela dobave in montaže jeklenih varnostnih ograj, ki jih je kot podizvajalka glavnega izvajalca družbe S. d.d. (sedaj v stečaju) opravila na več objektih na podlagi sklenjenih podizvajalskih pogodb in naročil. Naročnik izvedbe del na teh objektih na podlagi javnega naročila je bila tožena stranka, ki je z glavnim izvajalcem S. d.d. za izgradnjo teh objektov sklenila več gradbenih pogodb (v nadaljevanju: pogodbe D.) v zvezi s katerimi so bile sklenjene podizvajalske pogodbe med glavnim izvajalcem S. d.d. in tožečo stranko kot podizvajalcem. Tožeča stranka zahteva plačilo od tožene stranke kot investitorja oziroma naročnika teh del, ker tega ni dobila plačanega od glavnega izvajalca S. d.d. Neposredna plačila je tožena stranka uveljavljala na več pravnih podlagah in sicer na podlagi določb ZJN-2 in Uredbe, določbe 631. člena OZ in neupravičene obogatitve po 190. členu OZ ter na podlagi odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju presodilo, da tožbeni zahtevek na podlagi ZJN-2 in Uredbe, 631. člena OZ ter neupravičene obogatitve po 190. členu OZ ni utemeljen. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku na podlagi določb o odškodninski odgovornosti in sicer na podlagi določbe 131. člena OZ.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

9. Na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje med ostalim ugotovilo naslednja za ugoditev tožbenemu zahtevku relevantna dejstva: - da je tožeča stranka zahtevala plačilo za dela, ki jih je kot podizvajalka glavnega izvajalca S. d.d. (sedaj v stečaju) na podlagi sklenjenih podizvajalskih pogodb opravila na objektih AA..,BB., CC., DD., FF., GG. in HH, - da je bila naročnik izvedbe del na navedenih objektih na podlagi javnega naročila tožena stranka, ki je z glavnim izvajalcem za izgradnjo navedenih objektov sklenila pogodbe D. - da so bile vse podizvajalske pogodbe sklenjene v zvezi s pogodbami D., da se je tožeča stranka na podlagi podizvajalskih pogodb zavezala postaviti zaščitne ograje in protihrupno zaščito, - da je tožeča stranka dela izvedla, glavni izvajalec pa teh del ni poravnal, zato je tožeča stranka plačilo zahtevala od tožene stranke kot naročnika, - da so bile terjatve tožeče stranke do glavnega izvajalca zapadle in priznane s strani glavnega izvajalca, - da se je zoper glavnega izvajalca 15. 6. 2011 začel stečajni postopek, da je tožeča stranka zahtevek za plačilo izvedenih del naslovila na toženo stranko s tremi pozivi in sicer 14. 12. 2010, 14. 7. 2011 in 5. 3. 2013, katerih prejema tožena stranka ni zanikala, - da tožena stranka na zahtevke tožeče stranke ni odgovorila in ni izvršila plačila, - da je tožena stranka 18. 2. 2013 sicer tožečo stranko obvestila, da bo njen zahtevek ponovno pregledan in deležen individualne obravnave, ter da bodo zaključki toženi stranki posredovani v nekaj tednih, vendar tega ni realizirala, - da je tožena stranka imela možnost poplačati podizvajalce glavnega izvajalca tudi z unovčitvijo bančnih garancij, ki so bile v zvezi s sklenjenimi pogodbami D., na podlagi katerih so bile sklenjene omenjene podizvajalske pogodbe, dane toženi stranki za dobro izvedbo del in za poplačilo podizvajalcev za primer, če jih glavni izvajalci iz kakršnegakoli razloga ne bi poplačali ob zapadlosti, - da bančnih garancij nikoli tožena stranka ni unovčila, in da tožena stranka podizvajalcev ni poplačala iz bančnih garancij kljub danemu ji stališču s strani M. z dne 9. 3. 2011, da naj unovči bančne garancije za namen poplačila podizvajalcev.

10. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je razpolaga z vsemi zahtevki tožeče stranke in vso razpoložljivo dokumentacijo, ki je dokazovala obstoj zapadlih in s strani glavnega izvajalca priznanih terjatev, razpolagala pa je tudi z bančnimi garancijami, ki jih je bilo mogoče unovčiti za namen poplačila podizvajalcev, za katerega so bile te garancije tudi izdane, protipravno. Pravilno je zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, da škodo, ki je nastala tožeči stranki ker svojih terjatev iz naslova sklenjenih in realiziranih podizvajalskih pogodb ni dobila plačanih, čeprav so bili za to izpolnjeni vsi pogoji in je bila tožeča stranka utemeljeno prepričana, da bo to plačilo prejela, če ne direktno (po določilu člena 631 OZ) od tožene stranke pa iz unovčenih garancij. Sodišče prve stopnje je tako tožbenemu zahtevku na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke po določbi 131. člena OZ utemeljeno ugodilo.

11. Ker je svojo odločitev sodišče prve stopnje popolno obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih, po toženi stranki smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni zagrešilo. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti.

12. Tožena stranka nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da to ni navedlo pravne podlage na kateri bi bila tožena stranka dolžna karkoli plačati tožeči stranki, ker je sodišče prve stopnje to navedlo in obrazložilo1. 13. Pritožbeno stališče tožene stranke, da tožena stranka tožeči stranki ni bila dolžna ničesar plačati, ker ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, pogoji za neposredno plačilo določeni v 631. členu OZ pa niso bili izpolnjeni, je zgrešeno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da za plačilo terjatev tožeče stranke niso bili izpolnjeni pogoji po 631. členu OZ za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke ni relevantna. Bistveno za odločitev o odškodninski odgovornosti kot jo uveljavlja tožeča stranka je dejstvo, ki med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka na podlagi sklenjenih pogodb D. z glavnim izvajalcem razpolagala z bančnimi garancijami, ki jih je na podlagi pravil javnega naročanja in pogojev javnega razpisa moral za zavarovanje svojih obveznosti iz naslova plačila podizvajalcem, torej tudi tožeči stranki, izročiti glavni izvajalec (v tem primeru S.) tudi za kritje potrjenih obveznosti glavnega izvajalca do podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih glavni izvajalec iz kakršnegakoli razloga ne bi poravnal ob zapadlosti. Namen teh je bil torej poplačilo podizvajalcem in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bančne garancije za podizvajalce predstavljale zagotovilo za plačilo njihovih terjatev ter upravičeno pričakovanje, da bodo poplačani, če ne s strani glavnega izvajalca pa s strani naročnika, če ne po določbi 631. člena OZ pa z unovčitvijo bančne garancije.

14. Tožeča stranka kot podizvajalka res ni bila pogodbena stranka. Vendar pa ni spregledati, da je bil namen določbe pogodb D., ki je glavnemu izvajalcu nalagala predložitev bančne garancije naročnika, ki bo krila tudi obveznosti glavnih izvajalcev do podizvajalcev, prav v tem, da se podizvajalcem, torej tudi tožeči stranki, na ta način zagotovi poplačilo. Ni šlo le za zavezo glavnega izvajalca, temveč tudi za zavezo naročnika, to je tožene stranke, da v pogodbi navedeno pogodbeno ureditev spoštuje in doseže, da se po njej ravna v dobro tistih zaradi katerih je bila vzpostavljena, torej tudi v dobro tožeče stranke in v tem smislu zavarovanje obveznosti glavnega izvajalca zagotovo varuje koristi tožeče stranke2. Pri tem ni zanemariti, da so bile pogodbe D. sklenjene na podlagi javnega razpisa po pogojih ZJN-2, za izbiro izvajalca po odprtem postopku, ki se ga je lahko udeležil vsakdo in da je bila pogoj za veljavnost pogodb v razpisni dokumentaciji, ki jo je zahtevala tožena stranka sama, tudi zahteva za predložitev bančne garancije z zgoraj navedeno vsebino3, kar pomeni, da je tožeča stranka ob sklepanju podizvajalskih pogodb, ki so bile sklenjene in se vse sklicujejo na pogodbe D., vedela za vsebino bančnih garancij in je utemeljeno pričakovala, da bo prejela plačilo za opravljena dela vsaj iz sredstev unovčenja garancij, če ji tega ne bo plačal glavni izvajalec S. d.d. Navedena pogodbena določba je bila posledica dolžnosti tožene stranke vzpostavljene z ZJN-2 in podzakonskimi akti o neposrednem plačilu podizvajalcem v postopkih javnega naročanja za katere se domneva, da so vsem poznani. Tako ni šlo le za pogodbeno ureditev, ki bi zadevala samo toženo stranko in njenega pogodbenega izvajalca S. d.d., pač pa za izpeljavo javnopravne zaveze tožene stranke, ki pa je ta ni uresničila, saj kljub zahtevkom tožeče stranke in kljub vednosti, da tožeče stranke ne bo poplačala po določbi 631. člena OZ, brez kakršnihkoli razlogov tožene stranke ni poplačala niti z unovčitvijo bančnih garancij, čeprav so bile te prav temu tudi namenjene. Takšno ravnanje tožene stranke pa je nedvomno šteti za nedopustno, protipravno ravnanje, kot je to vseskozi zatrjevala tožeča stranka, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke. Prav zaradi ravnanja tožene stranke terjatve tožeče stranke do S. d.d. niso bile poravnane in tožeča stranka kljub zavarovanju njenih terjatev z garancijo ni mogla biti poplačana.

15. Tožena stranka sama v pritožbi priznava, da se zaveda, da je dolžna bančno garancijo unovčiti v kolikor so za to izpolnjeni pogoji, vendar neutemeljeno navaja, da ti pogoji niso bili izpolnjeni. Edini pogoj za unovčitev bančne garancije v korist podizvajalca je bila neplačana potrjena obveznost glavnega izvajalca. Obstoj in zapadlost te pa je tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in to tudi podrobno obrazložilo4, toženi stranki dokazala najkasneje s popolnim drugim zahtevkom z dne 15. 7. 2011. Zaveza tožene stranke izvršiti plačilo tožeči stranki tudi iz unovčitve bančne garancije pa ni izhajala zgolj iz vsebine omenjene bančne garancije, temveč tudi iz temeljnih načel obligacijskega prava, ki jih je pravilno zatrjevala že tožeča stranka in jih je navedlo tudi sodišče prve stopnje. Poleg tega pa ni spregledati, da je R. S., M. z dopisom z dne 9. 3. 2011 toženo stranko obvestila o zavzetem stališču do problematike neplačil podizvajalcem, ki je bil vsesplošni problem v javnosti in toženo stranko obvestila o svojem stališču, da naj tožena stranka unovči bančne garancije za namen poplačila podizvajalcev, če so za to izpolnjeni pogoji5, pa tožena stranka tega ni storila, ne da bi za to tožeči stranki navedla kakršnekoli razloge.

16. Tudi ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da tožeča stranka ni uspela dokazati relevantne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo in da te sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, saj je sodišče v točki 44 in 47 obrazložitve izpodbijane sodbe obstoj vzročne zveze ugotovilo in tudi obrazložilo, pritožbeno sodišče pa s tem v celoti soglaša. 17. Tožeča stranka v zahtevku res ni specificirala iz katerega vira naj se plačilo izvrši, tako ni izrecno zahtevala naj se plačilo izvrši iz bančne garancije, vendar tega tudi ni bila dolžna. Bistveno je, da podizvajalec na toženo stranko naslovi zahtevek za neposredno plačilo in s tem toženo stranko seznani, da plačila ni prejel od glavnega izvajalca, na toženi stranki pa je, da odloči iz katerega vira bo plačilo izvršila podizvajalcu, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v svojem sklepu Cpg 87/2016 z dne 1. 6. 2016. 18. Ob zgoraj povedanem glede namena bančne garancije, so povsem brez pomena pritožbene navedbe tožene stranke, da bančna garancija predstavlja lastno zavarovanje tožene stranke in da je tožena stranka edina upravičenka iz bančne garancije in ima diskrecijsko pravico odločati o tem ali bo in kdaj bo, če bo unovčila bančno garancijo.

19. Tožena stranka nadalje neutemeljeno izpodbija datum zapadlosti odškodninske terjatve tožeče stranke 15. 8. 2011, kot ga je uveljavljala tožeča stranka in kot mu je sledilo sodišče prve stopnje6, pri čemer se sklicuje na trditve, ki naj bi jih podala tožeča stranka, da naj bi za zapadlost bančne garancije izvedela šele v letu 2014 in da naj bi se šele tedaj zavedala, da slednjih ni več mogoče unovčiti. Sodišče prve stopnje je kot datum zapadlosti odškodninske obveznosti štelo datum 15. 8. 2011, pri čemer je izhajalo iz datuma, ko je tožeča stranka na toženo stranko naslovila popoln zahtevek za plačilo z dne 14. 7. 2011 in 30-dnevnega roka, ko bi ji to terjatev morala plačati. Da je zahtevek tožena stranka prejela z vso potrebno dokumentacijo pa je potrdila tudi zaslišana priča N. P., delavka tožene stranke. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožeči stranki, ki je trdila, da je za nastanek škode zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke dokončno izvedela tedaj, ko tožena stranka na njen zahtevek ni odgovorila niti terjatve ni plačala.7 Samo dejstvo, da je tožeča stranka šele kasneje izvedela za datum prenehanja veljavnosti bančnih garancij, na zapadlost terjatve tožeče stranke, kot ga je opredelila tožeča stranka in mu je sledilo sodišče prve stopnje, ni vplivalo.

20. Za odločitev v tej zadevi pa ne more biti pomembno dejstvo, da je podizvajalec S. d.d. v stečajnem postopku, saj kot navaja sama tožena stranka v pritožbi stečaj še ni zaključen in še ni znano, kolikšno bo poplačilo iz stečajne mase.

21. Pritožbo tožene stranke je bilo tako v celoti zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

22. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške in tožeči stranki povrniti stroške nastale z odgovorom na pritožbo (člen 154/I v zvezi s členom 165/I in 155/I ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 2.157,94 EUR po specificiranem stroškovniku tožeče stranke v skladu z ZOdvT. Tožena stranka mora stroške povrniti tožeči stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje.

1 Glej točko 48 in 46 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Glej sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 9/2015, 74/2015 in 40/2016. 3 Glej priloge A 4 do A 10 spisa. 4 Glej točko 40 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Glej prilogo A 33. 6 Sodišče prve stopnje je zapisalo: "Tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska 155.110,94 EUR od 15. 8. 2011 dalje, torej od poteka 30-dnevnega roka po tem, ko je na toženo stranko naslovila popoln zahtevek za plačilo z dne 14. 7. 2011 in bi ji tožena stranka morala plačati. Od poteka 30-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, torej od 15. 8. 2011 dalje, je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od zneska 155.110,94 EUR v skladu z 299. in 378. členom OZ, saj je s plačilom svoje denarne terjatve v zamudi." 7 Glej vlogo tožeče stranke z dne 15. 8. 2015.