Jedro

Pravica do povračila stroškov, to je terjatev, ki se nanaša na pravdne stroške, tako med sodnim postopkom še ne obstoji, temveč nastane praviloma šele ob koncu postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča neobstoječe terjatve (prim. 152. člen ZPP) po naravi stvari ni mogoče upoštevati pri poračunu po 313. členu ZOR. Iz naslova neobstoječe terjatve namreč ni dolga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 34.550,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2001 do plačila ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 10.200,00 SIT. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da gredo tožeči stranki od njene (čiste denarne) odškodninske terjatve zakonske zamudne obresti od zahtevka za izpolnitev, skladno 2. odst. 324. čl. ZOR, in ne od nastanka škode po

186. čl. ZOR.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Pritožnica je zahtevala tudi povračilo vseh pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki (344. člen ZPP), ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je spor glede teka zamudnih obresti za obravnavano zadevo brezpredmeten. Terjatev, vtoževana v predmetni pravdi, je namreč ugasnila z izpolnitvijo (1. odst. 295. člena ZOR).

To dejstvo sledi iz trditev tožeče stranke same.

Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica (313. člen ZOR). Pravdni stroški so stroški, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, ter obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika (151. člen ZPP). Po 152. členu ZPP vsaka stranka sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. O pravici do povrnitve stroškov pa odloči sodišče na zahtevo stranke (1. odst. 163. člena ZPP) praviloma v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (4. odst. 163. člena ZPP). Odločitev pravici do povračila stroškov je zato v načelu akcesorna odločitvi o glavni stvari. Izjema iz 6. odst. 163. člena ZPP pa za konkretni primer ne pride v poštev. Pravica do povračila stroškov, to je terjatev, ki se nanaša na pravdne stroške, tako med sodnim postopkom še ne obstoji, temveč nastane praviloma šele ob koncu postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča neobstoječe terjatve (prim. 152. člen ZPP) po naravi stvari ni mogoče upoštevati pri poračunu po 313. členu ZOR. Iz naslova neobstoječe terjatve namreč ni dolga.

Tožena stranka je dne 6.12. 2001 tožeči stranki plačala 275.954,00 SIT, kar naj bi poleg glavnice v znesku 137.653,00 SIT in zamudnih obresti od dne 22.7.1999 do plačila, vključevalo tudi "odvetniške stroške v višini 40.450,00 SIT". Tožena stranka je menila, da je vtoževano terjatev s tem v celoti plačala. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da razume določilo 313. čl. ZOR kot dispozitivno.

To pomeni, da je dopusten drugačen dogovor med upnikom in dolžnikom, medtem ko dolžnik sam ne more enostransko opredeljevati vsebine svojega plačila.

Tožeča stranka se ni strinjala s stališčem tožene stranke, da je v celoti izpolnila obveznost. Tožeča stranka je namreč trdila, da je po prejemu zneska 275.954,00 SIT opravila poračun po 313. členu ZOR (torej ni sprejela dolžnikovega predloga o celotnem plačilu dolga) in skladno 313. členu ZOR, naj bi po lastnih trditvah tudi zmanjšala tožbeni zahtevek.

Upoštevaje trditve tožeče stranke v vlogi z dne 10.7.2002, je vračunala znesek 40.450,00 SIT kot plačilo za svoje pravdne stroške.

Za to pa ni imela podlage v materialnem pravu (prim. zgoraj). Tožeča stranka namreč te terjatve v času poračuna še ni imela (prim.

zgoraj). Zatrjevani poračun po 313. členu je tako materialnopravno zmoten. Glede na to, da tožeča stranka terjatve za povračilo pravdnih stroškov ob plačilu zneska 275.954,00 SIT še ni imela, je treba po

313. členu ZOR šteti, da je tožena stranka z navedenim plačilom izpolnila vtoževano glavnico (137.653,00 SIT) in vtoževane zamudne obresti: tožeča stranka je namreč sama trdila, da je dolg iz naslova zamudnih obresti znašal dne 6.12.2001 132.391,40 SIT (137.653,00 SIT + 132.391,40 SIT = 270.044,40 SIT). Po trditvah tožeče stranke same je treba šteti, da je tožena stranka plačala glavno terjatev in pripadajoče zamudne obresti. Terjatev tožeče stranke na plačilo glavnice in zamudnih obresti od trenutka nastanka škode je torej ugasnila 6.12.2001 zaradi izpolnitve (1. odst. 295. člen ZOR).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtvek za plačilo 34.550,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od 6.12.2001 do plačila, čeprav je pritožbeno sodišče takšno odločitev utemeljilo z drugačnimi materialnopravnimi razlogi. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, pa se tako izkažejo za nepomembne. Pritožbeno sodišče zato nanje ne odgovarja (prim. 1. odst. 360. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se lahko sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. člena in 1. odst. 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.