Jedro

Dolžnik bi lahko izpodbil učinke domneve insolventnosti na dva načina. Lahko bi izpodbijal domnevno bazo, to je dejanske predpostavke, na katerih zakon utemeljuje učinek domneve. V kolikor pa dolžnik ne bi uspel izpodbiti domnevne baze, pa bi moral ponuditi trditve in dokaze, s katerimi bi dokazal svojo solventnost. Materialnopravno zmotno je stališče pritožnikov, da je s stopnjo verjetnosti izkazana le terjatev, ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, sodno poravnavo ali pripoznavo dolžnika. S stopnjo verjetnosti je izkazana terjatev, ki izhaja iz sodbe okrožnega sodišča, s katero je bilo ugodeno zahtevku upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (red. št. 13) je sodišče prve stopnje na predlog upnika banka X začelo stečajni postopek nad dolžnikom in imenovalo upraviteljico A. G. 2. V pritožbenem roku je dolžnik preko svojih pooblaščencev vložil dve pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča. Prvo pritožbo (red. št. 16), vloženo preko pooblaščene Odvetniške družbe ..., je vložil skupaj z družbenico N. M., ki ima procesno legitimacijo za to podano na podlagi drugega odstavka 242. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkov zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju(1) (v nadaljevanju ZFPPIPP). Uveljavljala sta pritožbene razloge bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Tudi v pritožbi (red. št. 17), vloženi preko pooblaščenca B. P., je dolžnik uveljavljal vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o začetku stečajnega postopka utemeljilo na ugotovitvi, da je upnik izkazal dejanske predpostavke domneve insolventnosti dolžnika iz 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, to je da dolžnik za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam upnika, da znašajo obveznosti dolžnika do upnika na dan 24. 12. 2014 379.935,70 EUR, pri čemer pa vsota vseh obveznosti, ki jih dolžnik izkazuje v zadnjem objavljenem letnem poročilu znaša 529.328,00 EUR. Dolžnik torej za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti v višini 71 odstotkov zneska vseh obveznosti. Hkrati je presodilo, da dolžniku ni uspelo izpodbiti te domneve niti z izpodbijanjem višine obveznosti do upnika, niti z navedbo, da ima nepremičnino, ocenjeno s strani GURS v višini 500.000,00 EUR, saj svojih navedb ni z ničemer izkazal. Zavrnilo je tudi ugovor dolžnika, da bo upnik poplačan s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku nad družbo C. d. o. o. 6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče obravnavalo nepopoln predlog upnika, ker izhaja iz napačne predpostavke, da dolžnik ne posluje in iz dejavnosti ne more ustvariti denarnega toka, ki bi zagotovil poplačilo obveznosti do upnika. Upnik je insolventnost dolžnika utemeljeval na domnevi iz drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki olajšuje položaj upnika pri izkazovanju insolventnosti dolžnika. Za upnika zadostuje, da dokaže obstoj dejanskih predpostavk domneve, iz katerih je nato mogoče sklepati na obstoj domnevanega dejstva – insolventnosti dolžnika. Okoliščina ali dolžnik posluje, ni odločilna za utemeljitev domneve, na katero se je skliceval upnik. Bi pa ta okoliščina lahko bila relevantna v primeru, da bi dolžnik poskušal izpodbiti domnevo insolventnosti.

7. Dolžnik bi lahko izpodbil učinke domneve insolventnosti na dva načina. Lahko bi izpodbijal domnevno bazo, to je dejanskih predpostavk, na katerih zakon utemeljuje učinek domneve. V kolikor pa dolžnik ne bi uspel izpodbiti domnevne baze, pa bi moral ponuditi trditve in dokaze, s katerimi bi dokazal svojo solventnost. 8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki pritožnikov glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na ugotovljeno višino terjatve upnika do dolžnika. Upnik mora za utemeljitev procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka izkazati obstoj terjatve do dolžnika s stopnjo verjetnosti. Materialnopravno zmotno je stališče pritožnikov, da je s stopnjo verjetnosti izkazana le nesporna terjatev, oziroma terjatev, ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, sodno poravnavo ali pripoznavo dolžnika. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je s stopnjo verjetnosti izkazana terjatev, ki izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 1333/2013-28, s katero je bilo ugodeno zahtevku upnika. Dolžnik s tem v zvezi ni ponudil nobenih resnih ugovorov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, na očitno nezakonitost citirane sodbe. Iz podatkov pritožbenega sodišča, ki je odločalo tudi o pritožbi dolžnika zoper navedeno sodbo, pa je razvidno, da je bila njegova pritožba s sodbo I Cpg 330/2015 z dne 25.3.2015 zavrnjena in v celoti potrjena sodba VI Pg 1333/2013-28. Pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede verjetnosti izkazane terjatve upnika do dolžnika, je torej neutemeljen.

9. Pritožnika neutemeljeno izpodbijata s stopnjo verjetnosti izkazano višino terjatve upnika do dolžnika tudi s sklicevanjem na obstoj solidarnega jamstva za isti dolg s strani družbenikov dolžnika. Zgolj zatrjevanje, da naj bi bila ocenjena obveznost solidarnih sodolžnikov glede istega dolga do upnika zgolj v višini 285.895, ne zadostuje. Okoliščina, da naj bi bila v stečajnem postopku glavnega dolžnika C. d. o. o. prodana nepremičnina za kupnino 76.000,00 EUR, še ne pomeni zmanjšanje obveznosti dolžnika do upnika vse do takrat, ko bodo upniku sredstva iz unovčenega premoženja tudi dejansko nakazana. Pritožnika ne zatrjujeta, da je bil upnik kakorkoli poplačan, kar pomeni, da ima še vedno izkazano terjatev do dolžnika v višini, kot jo je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 10. Pritožnika poskušata izpodbiti obstoj domneve insolventnosti tudi s sklicevanjem na nepravilno ugotovljeno višino obveznosti dolžnika. V pritožbi zatrjujeta, da naj bi obveznosti, ki so prikazane v bilanci stanja na dan 31.12.2011 v višini 529.328,00 EUR, predstavljale le nesporne obveznosti do preostalih upnikov in da obveznosti do upnika banka X v tem znesku še niso vštete. Da bi na ta način dolžnik uspel izpodbiti domnevno bazo domneve iz prve alinee 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, bi glede na pravilno ugotovljeno terjatev upnika do dolžnika, z izpolnitvijo katere zamuja več kot dva meseca, moral zatrjevati in dokazati, da je obseg preostalih terjatev vsaj štirikrat večji. Samo v tem primeru terjatev, na katero se je skliceval upnik, ne bi presegala praga 20 odstotkov vseh obveznosti. Pritožbeno sklicevanje, da bi bil ob upoštevanju terjatev upnika banke X skupni znesek obveznosti dolžnika bistveno višji, pomeni po eni strani uveljavljanje nedovoljenih pritožbenih novot, saj dolžnik ni izkazal, da jih ni mogel pravočasno uveljavljati. Po drugi strani pa so te trditve tudi premalo konkretizirane, da bi jih pritožbeno sodišče lahko upoštevalo. Okoliščine, da dolžnik za naslednja leta ni izdelal letnih poročil, v katerih bi moral izkazati obveznost do upnika, ni mogoče razlagati v prid neizkazanosti domnevne baze domneve, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

11. Neutemeljena je pritožba obeh pritožnikov tudi v delu, v katerem upniku očitata nerazumno postopanje, ker bi se lahko v celoti poplačal iz premoženja dolžnika, češ da vrednost nepremičnine v lasti dolžnika presega obveznosti dolžnika do tega upnika. Domneve insolventnosti ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na nerazumno postopanje upnika pri varovanju svojih interesov. Zmotna je pritožbena ugotovitev, da naj bi vrednotenje nepremičnin GURS predstavljalo ugotovljeno tržno vrednost nepremičnine, ki bi jo moral izpodbijati upnik.

12. Pri tem pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je ob izkazani domnevi, na katero se je skliceval upnik, sklepati na trajnejšo nelikvidnost kot eno od oblik insolventnosti, kot jih opredeljuje ZFPPIPP v prvem odstavku 14. člena. Trditve, s katerimi poskušata pritožnika prikazati, da je premoženje dolžnika večje od njegovih obveznosti, pomenijo zgolj izključevanje druge oblike insolventnosti, to je dolgoročne plačilne nesposobnosti. Zgolj s takšnimi trditvami pa pritožnika nista uspela izpodbiti domneve insolventnosti, na katero se je skliceval upnik.

13. Ne glede na navedeno pa s pritožbenimi navedbami dolžnik ne bi uspel izpodbiti insolventnosti niti v primeru, da bi upnik insolventnost utemeljeval na dolgoročni plačilni nesposobnosti. Ne zadošča namreč zgolj sklicevanje dolžnika, da njegovo premoženje zadošča za poplačilo obveznosti do upnika – predlagatelja stečajnega postopka. Tudi če bi bila vrednost nepremičnine dejansko takšna, kot jo zatrjuje v pritožbi (570.334,00 EUR), to premoženje ne bi zadoščalo za poplačilo tako terjatev do predlagatelja, kot tudi terjatev do preostalih upnikov, ki naj bi jih po pritožbenih navedbah bilo 529.328,00 EUR.

14. Nedovoljeno pritožbeno novoto predstavlja tudi pritožbeno sklicevanje na bilančne podatke na dan 31.12.2014. Pritožnika se pri tem sklicujeta, da naj bi bile navedene listine javno objavljene šele 4.5.2015. Glede možnosti sklicevanja v sodnem postopku na bilančne podatke ni relevanten datum javne objave le-teh. Izdelava letnega poročila je zakonska dolžnost poslovodstva družbe. Dolžnik bi se na bilančne podatke lahko skliceval takoj, ko so mu bili ti podatki poznani. Sodišče je izpodbijani sklep izdalo 22.4.2015. Pritožnika ne zatrjujeta, da do izdaje izpodbijanega sklepa bilančna poročila še niso bila izdelana. Tudi sicer pa zgolj s pritožbenimi navedbami o izkazanem pozitivnem tekočem poslovanju dolžnika še ni mogoče izpodbiti njegove insolventnosti.

15. Dolžnik tudi v samostojni pritožbi (red. št. 17) ponavlja iste pritožbene razloge kot v skupni pritožbi z družbenico (red. št. 16), zato se pritožbeno sodišče sklicuje na že podane razloge za zavrnitev pritožbe. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožbenim očitkom absolutne bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da v izpodbijanem sklepu niso podani razlogi o odločilnih dejstvih.

16. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dolžnik ni uspel izpodbiti domneve izpodbojnosti, na katero se je pravilno skliceval predlagatelj postopka.

17. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 350 člena ZPP) ni ugotovilo drugih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, se tako izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom za pravilno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

(1) Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010 - ORZFPPIPP21, 26/2011, 47/2011 - ORZFPPIPP21-1, 87/2011 - ZPUOOD, 23/2012 - odl. US, 48/2012 - odl. US, 47/2013, 100/2013, 10/2015 – popr.