Jedro

Poprava tožbenega zahtevka, ki se namesto na ugotovitev ničnosti pogodbe glasi na ugotovitev o neobstoju pogodbe in pravnem neučinkovanju, ne predstavlja spremembe tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da izročilna pogodba in darilna pogodba za primer smrti z dne 19.2.1996, sklenjeni v notarskem zapisu med pokojno J. F. in pokojnim A. M. glede nepremičnine parc. št. 862/41 k.o. …, ne obstajata in nimata pravnega učinka. Ugotovilo je tudi, da je vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 862/41 k.o. ... na ime J. F. nična in se pri tej parceli vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice na ime A. M. Toženi je tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 3.698,95 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določil postopka. Navaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je bil spremenjen na naroku za glavno obravnavo, pri čemer ni odločilo o tem, ali dopušča spremembo tožbe. Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izročilna in darilna pogodba za primer smrti ne obstojita in nimata pravnega učinka je neutemeljen, protisloven in nerazumljiv. Ni jasno, kako je možno hkrati opredeliti pogodbi z nazivom, pogodbenimi strankami in datumom sklenitve ter ugotoviti, da ne obstojita. Sodišče je tudi kršilo izrecno navodilo Višjega sodišča v Ljubljani, da bi moralo zaslišati izvedenca dr. P. Sodišče je navedlo, da zaslišanje izvedenca P. ni bilo potrebno, saj se je sodišče oprlo na mnenje nove izvedenke, s tem pa je bilo toženi stranki onemogočeno, da bi izvedencu P. neposredno postavila bistvena vprašanja, s katerimi bi se razčistile nejasnosti glede spremembe izvedeniškega mnenja. Zavestno in hoteno kršenje navodil v razveljavitvenem sklepu pa je razlog, da je potrebno v ponovljenem postopku določiti novega sodnika. Sodeča sodnica je namreč v naslovni zadevi že trikrat enako odločila v tožbenem zahtevku, pri čemer je višje sodišče sodbo že dvakrat razveljavilo. To vodi toženo stranko k zaključku, da je bila sodnica vnaprej odločena o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je obširno opisalo, kaj so izpovedale posamezne priče, ki niso bile prisotne ob sami sklenitvi pravnega posla, povzemanje teh izpovedi pa je brezpredmetno in nepotrebno. Sodišče pa ni upoštevalo izpovedi prič M. M., D. J. in M. Z., ki so zatrdile, da je bil pokojni M. v času sklenitve notarskega zapisa in izpodbijanih pogodb trezen, razsoden in ni smrdel po alkoholu, čeprav je v obrazložitvi sodbe izrecno navedeno, da navedenim pričam verjame. Sodišče je iz izvedeniškega mnenja izvedenca selektivno izbralo le tiste ugotovitve, ki so omogočale izdajo ugodilne sodbe, pri čemer je napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo določila pravdnega postopka. izvedenec je sprva sicer ocenil, da naj pokojni M. v času sklenitve spornih pogodb ne bi bil sposoben za razsojanje, pri čemer je sodišče to ugotovitev upoštevalo. Ni pa upoštevalo tega, da je izvedenec naknadno svoj prvotni zaključek o sposobnosti M. za razsojanje spremenil. Sodišče je tudi ocenilo, da zaslišanje lečečega psihiatra pokojnega M., to je dr. G. ni upravičeno in je predlog za njegovo zaslišanje prepozen ter zato zavrnilo predlog. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako ni res, da bi bil predlog tožene po zaslišanju dr. G. prepozen. Tožena je namreč predlog podala takoj, ko je izvedela za okoliščino, da bi bilo njegovo zaslišanje potrebno. Sodišče se je pri odločitvi v celoti oprlo na izvedeniško mnenje in izvid izvedenke dr. M. M. B. Sama izvedenka je navedla, da je imela skopo psihiatrično dokumentacijo. Iz enakega razloga sodišče ni v celoti sprejelo mnenja izvedenca, zaradi česar je kršilo pravdni postopek, saj je enako okoliščino pri obeh izvedencih različno upoštevalo. Izvedenka je na podlagi ugotovitve, da naj bi pokojni M. dlje časa pil ugotovila, da naj ne bi bil sposoben za razsojanje in izražanje volje, kar je v neposrednem nasprotju z izjavami prič M., J. in Z. Izvedeniško mnenje je protislovno, saj po eni strani zaključuje, da laične osebe ne morejo ugotoviti, ali je pri alkoholiku podan psihoorganski sindrom, po drugi strani pa je povsem sprejelo laično trditev F., da naj bi bil pokojnik na nek način odvisen od nje. Ugotovitev izvedenke, da pokojni M. ne bi čutil potrebe po kakršnih lastnih odločitvah in sklepih glede njegovega življenja v posledici odvisnosti od F., je neutemeljena in neresnična in v neskladju z ugotovljenimi dejstvi. Neverjetno je tudi, da bi bil trajno nerazsoden človek še sposoben dela, kot ga je bil pokojni M., kateremu je ZPIZ priznal tretjo kategorijo invalidnosti in pravico do dela s polnim delovnim časom. Izvedenka sama je navedla, da ima kot zdravnica težko nalogo ugotoviti glede na videz človeka, ali je vzel pomirjevala in da so domneve glede stanja M. le špekulacije in zaključki na podlagi zdravstvene dokumentacije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Prvostopno sodišče je ugotavljalo, ali je bil pokojni A. M. ob sklepanju pogodb poslovno sposoben oziroma ali je bil sposoben razumeti pomen in posledice svojega dejanja in posledično ali sta predmetni pogodbi veljavni ali nični. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, kako je prišlo do zaključka, da sta izpodbijani pogodbi nični ob pomanjkanju prave volje A. M. starejšega kar pomeni, da sta pravno neučinkoviti, saj ne proizvajata nobenih pravnih posledic. Neutemeljena je pritožba v delu ko pravi, da sodišče ni odločalo o tem, ali dopušča spremembo tožbenega zahtevka na naroku za glavno obravnavo dne 17.3.2009. Tožeča stranka je že enkrat precizirala tožbeni zahtevek in sicer na zapisniku z dne 11.7.2006, tožena pa se je temu protivila in navajala, da ne privoli v spremembo tožbe. Sodišče je pravilno ocenilo, da ni šlo za spremembo, pač pa le za precizacijo tožbe in enako je bilo tudi v tem primeru, ko je tožeča stranka na naroku dne 17.3.2009 ponovno uskladila tožbeni zahtevek tako, da je v 1. točki zahtevka uveljavljala ugotovitev, da sta navedeni pogodbi iz leta 1996 neobstoječi in nimata pravnega učinka, prejšnjo uskladitev z dne 11.7.2006, ki se glasi na ničnost, pa je tožeča uveljavljala kot podrejeni zahtevek. Prvo sodišče je ocenilo, da gre za uskladitev zahtevka, torej ni štelo, da gre za spremembo tožbe. Tožeča stranka z uskladitvijo z dne 17.3.2009 zahteva ugotovitev, da sta pogodbi iz leta 1996 neobstoječi in nimata pravnega učinka. Povedano drugače, izjava volje poslovno nesposobne osebe nima pravnih učinkov. Takšna izjava volje ne povzroči sklenitve pogodbe in pogodba je zato nična. Enako je ugotovilo tudi prvostopno sodišče, s tem da so izpodbojne pogodbe nične, kar pomeni, da so pravno neučinkovite in ne proizvajajo nobenih posledic. Zatrjevana kršitev s tem ni podana. Pritožba prav tako zatrjuje kršitev določil postopka, saj sodišče ni zaslišalo izvedenca P., kakor je sodišču v svojih navodilih naročilo Višje sodišče v Ljubljani v razveljavitvenem sklepu. Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe argumentirano obrazložilo zakaj ni zaslišalo izvedenca dr. P. in med razlogi navedlo, da je sodišče angažiralo kljub nasprotovanju tožeče stranke drugega izvedenca psihiatrične stroke, saj je bilo izvedeniško mnenje dr. P. skopo, v njem je povzel ugotovitve dr. G., to je lečečega zdravnika pokojnega M., ki pa ni bil postavljen v zadevi za izvedence, poleg tega pa je izvedenec tekom postopka ocenil dokument, ki ga je sodišču poslal lečeči zdravnik G. in je navedeni lečeči zdravnik tekom postopka nepozvano podajal svoje mnenje o pokojnem M., ki je bilo celo v nasprotju z mnenjem izvedenca. izvedenec je glede na dopis lečečega zdravnika spremenil svoje prvotno mnenje in je kasneje povabljen na zaslišanje obvestil sodišče, da dejansko ne more ničesar dodati ter pojasniti k že podani spremembi mnenja. Ker je sodišče že angažiralo novega izvedenca (ob soglasju tožene stranke) in zaradi izvedenca, da nima več ničesar dodati in pojasniti k že podani spremembi mnenja, sodišče izvedenca ni zaslišalo ob angažiranju novega pa ocenilo, da to ni potrebno. Sodišče pa se je v celoti oprlo na mnenje nove izvedenke. Pritožbeno sodišče argumente sodišča prve stopnje v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka soglašala s postavitvijo novega izvedenca, ravno tožena stranka je predlagala angažiranje novega izvedenca, preden je prišlo do spremembe mnenja izvedenca, da je izvedenec spremenil izvedeniško mnenje in da ob angažiranju novega izvedenca ni potrebe po zasliševanju izvedenca Pritožba se tudi ne more uspešno sklicevati na posamezne izpovedbe nekaterih zaslišanih prič. Sodišče je podalo dokazno oceno na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka, dokazni argument sodišča prve stopnje pa je prepričljiv in ga pritožbeno sodišče sprejema. Če tožena stranka z delom dokaznega postopka, ko je sodišče ocenjevalo izpovedbe vseh prič tudi prič M. M., D. J. in M. Z., na katere se pritožba sklicuje, to dokazni oceni sodišča prve stopnje v ničemer ne jemlje vrednosti. Gre za priče (odvetnica, notarka in administratorka v pisarni), ki so ocenile oziroma izpovedale, da niso zaznale, da bil pokojni M. v času podpisa pogodb pod vplivom alkohola. Prvostopno sodišče je poslovno sposobnost pokojnega M. ugotavljalo v okviru celotnega dokaznega postopka z oceno vseh dokazov skupaj, vsakega posebej in napravilo pravilne zaključke, ki jih zgolj sklicevanje na izpovedbo treh prič ni mogoče omajati. Tudi ne drži, da bi sodišče iz izvedeniškega mnenja izvedenca selektivno izbiralo le tiste ugotovitve, ki so omogočale izdajo ugodilne sodbe, saj se je sodišče v celoti oprlo na izvedeniško mnenje izvedenke M.M. B. Sodišče je prav tako obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokazu po zaslišanju dr. G. in ta dokaz ni zavrnilo zgolj iz razloga, ker naj bi bil prepozen ampak tudi glede na to, da je dr. G. tekom postopka podajal različna mnenja za katera sploh ni bil zaprošen. Mnenja so si bila med seboj nasprotujoča in prvo sodišče je ocenilo, da so za zadevo bistveni le podatki in ocene, ki jih je kot lečeči zdravnik zapisoval in vodil svojo dokumentacijo v času, ko se je pokojnik pri njem zdravil. Poleg tega pa je sodišče zavrnilo predlog kot prepozen. Pritožba tudi neutemeljeno napada izvedeniško mnenje dr. M. M. B. Izvedenka je res izjavila, da je imela na razpolago skopo psihiatrično dokumentacijo, je pa vpogledala vso medicinsko dokumentacijo, ki je sploh bila na razpolago. Potrebno je upoštevati tudi, da je izvedenka podajala izvedeniško mnenje za pokojno osebo tako, da drugega kot vpogledati v vso medicinsko dokumentacijo, ki je na razpolago, niti ni mogla. Neutemeljeno pritožba očita izvedeniškemu mnenju protislovje, ko naj bi na eni strani izvedenka zaključila, da laične osebe ne morejo ugotoviti ali je pri alkoholiku podan psihoorganski sindrom, po drugi strani pa je izvedenka sprejela laično trditev F., da naj bi bil pokojnik na nek način odvisen od nje. Gre za dve popolnoma različni ugotovitvi, ki si med sabo ne nasprotujeta. Izvedenka je v izvedeniškem mnenju pa tudi zaslišana pojasnila, zakaj šteje, da naj bi bil pokojnik na nek način odvisen od F. Njenih ugotovitev pritožbeno izvajanje tožene stranke ne more izpodbiti. Sodišče je tudi obrazložilo, kako ocenjuje dokaz, s katerim je ZPIZ priznal pokojnemu M. stopnjo III. kategorije invalidnosti in pravico do dela s polnim časom ter se pritožbeno sodišče na razloge sodišča prve stopnje v izogib ponavljanju sklicuje. S tem se pokažejo uveljavljani pritožbeni razlogi kot neutemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k rešitvi zadeve.