Jedro

Šele z novelo ZPIZVZ-B, ki je pričela veljati 11. 4. 2009, je bila tudi upravičencem po tem zakonu priznana pravica do vdovske pokojnine in na podlagi izrecne določbe (novega) tretjega odstavka 5. člena ZPIZVZ tudi do dela vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po ZPIZ-1. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je tožnikov položaj drugačen, saj je upoštevajoč določbo 423. člena ZPIZ-1 imel po pokojni ženi, ki je bila uživalka starostne pokojnine po splošnih predpisih, priznano vdovsko pokojnino že od 4. 8. 1997 in je na podlagi četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 lahko, neodvisno od uveljavitve novele ZPIZVZ-B, uveljavil novo pravico – delno vdovsko pokojnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 25. 2. 2008 in z dne 7. 5. 2007 in tožniku priznalo pravico do izplačila dela vdovske pokojnine za čas od 1. 3. 2007 do 31. 5. 2009. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni s posebno določbo odmeri del vdovske pokojnine za navedeno obdobje in jo tožniku v istem roku tudi izplača. Tožnik je tekom postopka tožbo za čas od 1. 6. 2009 dalje umaknil, saj mu je tožena stranka od tega datuma dalje priznala vtoževano pravico, zato je sodišče postopek v tem delu ustavilo ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je bila tožniku z odločbo z dne 4. 8. 1997 priznana pravica do družinske pokojnine na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), torej po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999. Zato je presodilo, da tožnik v skladu z določbo prvega odstavka 423. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), v povezavi z določbo četrtega odstavka 123. člena istega zakona lahko zahteva odmero vdovske pokojnine. Tožnik je zahtevo pri toženi stranki podal 21. 1. 2007, zato mu gre pravica do dela vdovske pokojnine po določbi drugega odstavka 423. člena ZPIZ-1 od 1. 3. 2007 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da tožena stranka napačno razloguje, da četrti odstavek 123. člena ZPIZ-1 omejuje pravico de dela vdovske pokojnine na primere, ko je bil tako pokojni zavarovanec ali uživalec pravice po splošnih predpisih, kot tudi vdova ali vdovec uživalec starostne ali invalidske pokojnine po splošnih predpisih. Po stališču sodišča druge stopnje navedena določba pravico do delne vdovske pokojnine omejuje le na primere, ko je bil pokojni zavarovanec uživalec pravic po ZPIZ-1, torej po splošnih predpisih. Navedeno je bilo v danem primeru izpolnjeno, saj je bila pokojna tožnikova žena uživalka pravice do starostne pokojnine po splošnem predpisu – ZPIZ-1. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1F (Ur. l. RS, št. 72/2005), saj za tožnika, uživalca starostne pokojnine po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in nadalj.) glede na datum vložitve zahteve, ni pravne podlage za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine niti v ZPIZ-1F, niti v ZPIZVZ. Šele z novelo ZPIZ-1F, ki je pričela veljati 30. 7. 2005, je bilo v četrtem odstavku 123. člena ZPIZ-1 dodano besedilo „starostne ali invalidske pokojnine“, izplačuje 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po „tem zakonu“. Gre za pravico, ki je omejena na zavarovanje pokojnega zavarovanca in uživalca pravic po splošnih predpisih, torej po ZPIZ-1. Treba je ločevati pravice, priznane po splošnih predpisih od pravic, priznanih po vojaških predpisih. Kljub temu, da je imel tožnik priznano pravico do družinske pokojnine po pokojni ženi, ki je bila zavarovanka v Sloveniji, ter se mu je družinska pokojnina prenehala izplačevati, še vedno ne spremeni dejstva, da ima lastno pokojnino iz vojaškega zavarovanja in ne na podlagi preteklega zavarovanja v Sloveniji. Zato v spornem obdobju ne more biti upravičen do zahtevanega dela vdovske pokojnine po pokojni ženi, ki je bila edina zavarovana in upokojena v Sloveniji. Šele spremenjeni ZPIZVZ-B (Ur. l. RS, št. 28/09), ki je pričel veljati 11. 4. 2009, je v prvem členu dodal še pravico do vdovske pokojnine, v drugem členu pa izrecno določil, da se lahko vdovcem ali vdovam poleg starostne ali invalidske pokojnine, priznane po tem zakonu (ZPIZVZ), izplačuje tudi del vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem uživalcu pravic po tem zakonu (ZPIZVZ) oziroma po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po ZPIZ-1. Zato je tožena stranka po določbi tretjega člena ZPIZVZ-B tožniku priznala pravico do izplačila dela vdovske pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, to je od 1. 6. 2009 dalje, saj je pri toženi stranki vložil zahtevo dne 26. 5. 2009. Poleg tega sodišči nista ugotavljali limita, ki je določen za skupno izplačilo lastne ali dela vdovske pokojnine po četrtem odstavku 123. člena ZPIZ-1. 5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožnik v sporu uveljavlja pravico do izplačila dela vdovske pokojnine na podlagi 123. člena ZPIZ-1. V skladu z določbo drugega odstavka tega člena lahko vdova oziroma vdovec, ki ima poleg pravice do vdovske pokojnine tudi pravico do starostne ali invalidske pokojnine, uživa pokojnino, ki jo sam izbere. Iz četrtega odstavka istega člena izhaja izjema od tega pravila, saj se lahko vdovi ali vdovcu, če je zanj to ugodneje, poleg starostne ali invalidske pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, ki mu gre po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po tem zakonu, vendar največ do zneska v višini 15 % povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, pa se vdovi oziroma vdovcu ne izplača dela vdovske pokojnine oziroma se del vdovske pokojnine zmanjša tako, da skupno izplačilo lastne in dela vdovske pokojnine ne presega starostne pokojnine moškega, odmerjene od najvišje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe. Vdova oziroma vdovec, ki je uveljavil pravico do družinske pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999, lahko zahteva odmero vdovske pokojnine po določbi četrtega odstavka 123. člena tega zakona (prvi odstavek 423. člena ZPIZ-1). Pravica do vdovske pokojnine po prejšnjem odstavku gre od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve (drugi odstavek 423. člena istega zakona).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik uživalec starostne pokojnine po določbah ZPIZVZ od 1. 1. 1991 dalje (1). Z odločbo tožene stranke z dne 4. 8. 1997 mu je bila na podlagi določb ZPIZ/92 priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 8. 1997 dalje. Z odločbo tožene stranke z dne 15. 4. 1998 mu je bilo z dnem 1. 8. 1997 ustavljeno izplačevanje družinske pokojnine, sama pravica pa mu ni bila odvzeta. Tožnik je 21. 2. 2007 podal zahtevo za priznanje pravice do izplačila dela vdovske pokojnine, po pokojni ženi, ki je umrla 18. 7. 1997 in bila do takrat uživalka starostne pokojnine po splošnem predpisu, tj. ZPIZ-1. 11. Pravica do izplačila dela vdovske pokojnine po 123. členu ZPIZ-1 je vezana na predhodno priznanje pravice do vdovske pokojnine. Glede na navedeno izhodišče je bistvena ugotovitev, da je tožnik kot uživalec starostne pokojnine po ZPIZVZ na podlagi določb ZPIZ/92 pridobil pravico do družinske pokojnine po pokojni ženi, ki je bila uživalka pokojnine po splošnih predpisih in da mu ta pravica z odločbo tožene stranke z dne 15. 4. 1998 ni bila odvzeta, temveč je bilo zgolj ustavljeno njeno izplačevanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je šele ZPIZ-1 uvedel termin „vdovska pokojnina“, ki je dotedanjo pravico do družinske pokojnine razdelil na dve ločeni pravici: vdovska pokojnina, ki je namenjena preživelemu zakoncu, ter družinska pokojnina, ki je namenjena ostalim svojcem. V 423. členu je tudi predvidel možnost spremembe družinske pokojnine, če je bila priznana po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999, v vdovsko pokojnino in odmero le-te v skladu z določbo 123. člena ZPIZ-1. 12. Pritrditi je sicer revidentovim stališčem, da je bila šele z novelo ZPIZVZ-B, ki je pričela veljati 11. 4. 2009, tudi upravičencem po tem zakonu priznana pravica do vdovske pokojnine in na podlagi izrecne določbe (novega) tretjega odstavka 5. člena ZPIZVZ tudi do dela vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu ali uživalcu pravic po ZPIZ-1. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je tožnikov položaj drugačen, saj je upoštevajoč določbo 423. člena ZPIZ-1 imel po pokojni ženi, ki je bila uživalka starostne pokojnine po splošnih predpisih, priznano (2) vdovsko pokojnino že od 4. 8. 1997 in je na podlagi četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 lahko, neodvisno od uveljavitve novele ZPIZVZ-B, uveljavil novo pravico – delno vdovsko pokojnino.

13. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišč nižje stopnje, da tožnik glede na določbo prvega odstavka 423. člena ZPIZ-1 lahko zahteva odmero vdovske pokojnine po določbi četrtega odstavka 123. člena istega zakona. V skladu z določbo drugega odstavka 123. člena ZPIZ-1 je do dela vdovske pokojnine upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (21. 2. 2007) oziroma od 1. 3. 2007 do 31. 5. 2009. Pri odmeri višine dela vdovske pokojnine bo tožena stranka upoštevala tudi limit, določen v četrtem odstavku 123. člena ZPIZ-1. 14. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Tožniku je bila do sprejetja ZPIZVZ v letu 1998 izplačevana akontacije vojaške pokojnine v skladu z Odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92).

Op. št. (2): Glede na zakonsko besedilo prvega odstavka 423. člena ZPIZ-1 pomeni, da je pravico uveljavil.