Jedro

Sodišče je obsojenemu naložilo v plačilo sodno takso 125,00 EUR po tar. št. 7401 ZST-1 zaradi krivdne povzročitve preložitve glavne obravnave, ker nanjo neopravičeno ni pristopil. Ni v pristojnosti strank kazenskega postopka, da presojajo, ali je njihov pristop na glavno obravnavo smiseln ali ne, temveč je sodišče tisto, ki odloči, koga bo povabilo, in ki oceni, ali je izostanek opravičen. Predviden čas naroka glavne obravnave sicer ni bil dolg, ni pa bil nerazumljivo kratek, da bi bilo zgolj na podlagi tega podatka mogoče sklepati, da glavna obravnava ne bo opravljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani obsojenemu A. A. naložilo v plačilo sodno takso 125,00 EUR po tarifni številki 7401 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) zaradi krivdne povzročitve preložitve glavne obravnave dne 14. 3. 2018. 2. Zoper sklep se je obsojenec pritožil. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, naj sklep razveljavi.

3. Po preučitvi pritožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo.

4. Pritožnik navaja, da je v zvezi z glavno obravnavo 14. 3. 2018 ob 9.00 uri v predmetni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 43361/2016 poslal pravočasno opravičilo, v času katerega ni mogel vedeti, da se bo za glavno obravnavo v drugi kazenski zadevi III K 000/2012, razpisani za isti dan ob isti uri, trinajst dni kasneje spremenil čas začetka z 9. na 10. uro. Da je bil čas pričetka te druge glavne obravnave spremenjen, ni njegova krivda. Trditev v izpodbijanem sklepu, da bi moral poslati neke vrste preklic opravičila, je naravnost abotna, na glavni obravnavi pa bi bil lahko navzoč samo eno uro, medtem ko so naroki v obravnavani zadevi v povprečju trajali bistveno dlje. Sprašuje, zakaj ni sodnica v predmetni zadevi raje odredila prisilno privedbo, disciplinski pripor ali mednarodno tiralico.

5. Ni dvoma, da sta bili v kazenskih zadevah Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 43361/2016 in III K 000/2012 za dne 14. 3. 2018 ob 9.00 uri razpisani glavni obravnavi, na kateri je bil obsojeni vabljen v vlogi obdolženca. Nemogoče je tedaj, da bi bil na obeh glavnih obravnavah hkrati navzoč. Prav je ravnal obsojenec, ko je pravočasno poslal opravičilo, da ga zato v predmetni kazenski zadevi ne bo na glavno obravnavo. Tedaj še ni mogel vedeti, da bo prišlo do zamika pričetka glavne obravnave v drugi zadevi. Vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno, kar izhaja tudi iz točke 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je bil obsojenec pravočasno seznanjen z dejstvom, da se bo v kazenski zadevi III K 000/2012 glavna obravnava začela šele ob 10.00 in ne že ob 9.00 uri. Zato bi, če bi hotel, lahko pristopil na glavno obravnavo ob 9.00 uri v predmetni zadevi. Ker tega ni storil, je tvegal nastanek negativnih posledic zaradi svojega izostanka, ki so ga, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, nato res doletele. Ni v pristojnosti strank kazenskega postopka, da presojajo, ali je njihov pristop na glavno obravnavo smiseln ali ne, temveč je sodišče tisto, ki odloči, koga bo povabilo, in ki oceni, ali je izostanek opravičen. Ker je imel obsojenec v predmetni kazenski zadevi vlogo obdolženca, se glavna obravnava brez njega ni mogla opraviti, zato je sodišče prve stopnje tega dne upravičeno ni opravilo, temveč jo je odložilo na kasnejši datum. Zaradi načela stopnjevanja uporabe prisilnih ukrepov in narave le-teh je tudi razumljivo, da sodišče prve stopnje takrat ni sprejelo ostrejših ukrepov prisilne privedbe, disciplinskega pripora, mednarodne tiralice, ki jih obsojenec omenja v svoji pritožbi, saj ti ukrepi tudi ne bi bili učinkoviti, ker v kratkem času ne bi mogli zagotoviti obsojenčeve prisotnosti na naroku za glavno obravnavo, ki bi lahko trajal le eno uro. Predviden čas naroka glavne obravnave sicer ni bil dolg, ni pa bil nerazumljivo kratek, da bi bilo zgolj na podlagi tega podatka mogoče sklepati, da glavna obravnava ne bo opravljena. Obsojencu ni bilo potrebno „povleči nazaj svojega opravičila“, moral bi zgolj pristopiti na glavno obravnavo v predmetni kazenski zadevi ob 9.00 uri, česar pa neopravičeno ni storil, zaradi česar naroka ni bilo mogoče izvesti, zato mu je sodišče prve stopnje upravičeno naložilo v plačilo sodno takso, ki je določena za takšne primere.

6. Pritožnik se sprašuje še, kako je določen znesek 125,00 EUR, ki mu je bil naložen v plačilo.

7. Sodišču prve stopnje je bilo seveda znano, da obsojenec ni dobrega premoženjskega stanja, zato ga je ob izreku obsodilne sodbe oprostilo vseh tistih stroškov kazenskega postopka, katerih je mogoče obsojenca oprostiti. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, pa skladno s šestim odstavkom 95. člena ZKP obsojenca ni mogoče oprostiti stroškov, ki so bili povzročeni po njegovi krivdi. Obsojenec v svoji pritožbi ponuja različne razlage, kaj bi lahko pomenil znesek 125,00 EUR, čeprav iz izreka in obrazložitve sklepa jasno izhaja, da je znesek 125,00 EUR znesek sodne takse, določene v tarifni številki 7401 ZST-1. Ni torej sodišče tisto, ki je pristojno določati višino sodne takse za krivdno povzročitev preložitve glavne obravnave, temveč je bil zakonodajalec tisti, ki je v tarifni številki 7401 določil fiksni znesek za takšno dejanje, prav kakor je v tarifni številki 7404 določil takso 50,00 EUR za zavrnitev pritožbe zoper odločbo o stroških postopka. V opombi k tarifni številki 7401 je še zapisal, da takso po tej tarifni številki plača obdolženec, oškodovanec kot tožilec, zasebni tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač ali strokovnjak, ki je povzročil dejanje, navedeno pod to tarifno številko.

8. Povzeti je, da ker je obsojenec po svoji krivdi povzročil preložitev glavne obravnave dne 14. 3. 2018, saj je neopravičeno izostal, mu je sodišče prve stopnje pravilno naložilo v plačilo sodno takso v znesku 125,00 EUR. Pravilnosti te odločitve pa kljub obširnim ter na več mestih žaljivim pritožbenim navedbam ni uspel izpodbiti.

9. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, bi bil skladno s prvim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso 7404 kot strošek pritožbenega postopka (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Ker pa je njegovo premoženjsko stanje slabo, ga je pritožbeno sodišče po četrtem odstavku 95. člena ZKP plačila te sodne takse oprostilo, saj v tem primeru ne gre za krivdno povzročeni strošek, temveč takso, kot posledico uporabe pravnega sredstva, do katerega je obsojenec upravičen.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.