Jedro

Sklep o začasni odredbi ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ).

Če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se izvršba v primeru, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bil dolg prenešen ali je prešel na novega dolžnika, nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (1. in 4. odstavek 24. člena ZIZ). To pomeni, da izdana začasna odredba (za zavarovanje se določilo 24. člena ZIZ smiselno uporablja - 239. člen ZIZ) učinkuje tudi zoper dediče dolžnika kot njegovega univerzalnega pravnega naslednika.

Zavarovanje denarne terjatve se dovoli in opravi (le) v obsegu, ki je potreben za njeno zavarovanje (3. člen ZIZ). S tožbo tožeča stranka zahteva plačilo 1.250.000,00 SIT, kar naj bi predstavljal njen prispevek k povečanju vrednosti nepremičnine vl. št. X. Tožnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve še drugih nepremičnin, ne pojasni, zakaj naj bi že izdana začasna odredba na prepoved razpolaganja in obremenitve nepremičnin vl. št. X ne zadoščala za zavarovanje vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim naj bi tožencu prepovedalo vsako odtujitev in obremenitev nepremičnin, ki jih je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju podedoval po svojem pokojnem očetu in ki so pripisane v vložkih, naštetih v izreku sklepa, z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi in veljavnostjo začasne odredbe še 30 dni po pravnomočnem zaključku te pravdne zadeve.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da je z zadnjim predlogom samo razširila svoj prejšnji predlog za izdajo začasne odredbe na novega toženca, to je dediča prejšnjega toženca. Že v prejšnjem predlogu je zatrjevala, da toženec z začasno odredbo ne bo utrpel nikakršne škode, zato meni, da je treba to upoštevati tudi pri tej odločitvi.

Že prejšnji toženec je zatrjeval, da nepremičnin ne namerava prodati. Očitno je torej, da mu zaradi začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda, kakor je sodišče že ugotovilo.

Zaključek sodišča, da tožnica ni navedla okoliščin, po katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo toženec predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, je torej zgrešen. Zgrešeno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe

4. odstavka 270. člena ZIZ. Drži, da se nepremičnine nahajajo v Sloveniji in da bi ob morebitni izvršbi na te nepremičnine odločalo slovensko sodišče, vendar gre za posebno, izbirno krajevno pristojnost, ne pa splošno krajevno pristojnost. Tudi po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu (v nadaljevanju ZMZP) je namreč za izvršbo zoper toženca prvenstveno splošno pristojno sodišče po kraju njegovega prebivanja, to je sodišče v Nemčiji. Ta okoliščina pa je ključna in je torej treba šteti, da bi morala tožnica svojo terjatev uveljaviti v tujini, kar pomeni, da je podana nevarnost v smislu 2. odstavka 270. člena ZIZ. Na to ne more vplivati dejstvo, da ima toženec nepremičnine v Sloveniji. Tožnica bi lahko ne glede na to svojo terjatev do toženca uveljavljala v tujini, čeprav bi bilo to zanjo bolj neugodno. Izključno tožnici pa je prepuščena odločitev, kje bo predlagala izvršbo zoper toženca. Poleg tega pa je tožnica slišala, da namerava toženec svoje nepremičnine v Sloveniji prodati, ker tu ne namerava živeti. Tako bi prišla v bistveno bolj neugoden položaj, ko bi morala svojo terjatev do njega uveljavljati v tujini.

Takšni situciji pa se želi tožnica izogniti s predlagano začasno odredbo. Sodišče je že enkrat izdalo začasno odredbo, v kateri je ugotovilo verjeten obstoj terjatve tako, da šteje tožnica to dejstvo za ugotovljeno. Prav tako se niso spremenile druge okoliščine, razen stranke na pasivni strani, zato je nerazumno, da je sodišče prve stopnje sedanji predlog za začasno odredbo zavrnilo, prvemu pa ugodilo. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe in mu ugodilo.

Tako je s sklepom z dne 13.4.1999 tedanjemu tožencu S. G. prepovedalo vsakršno odtujitev ali obremenitev nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k.o. Krška vas z vpisom zaznambe začasne odredbe v zemljiški knjigi. Odločitev o tem je po zavrnitvi toženčevega ugovora in nato še pritožbe postala pravnomočna. Z novim predlogom za izdajo začasne odredbe tožnica predlaga enako začasno odredbo zoper dediča dosedanjega toženca, poleg tega pa enako prepoved še za vse druge nepremičnine, ki jih je podedoval po svojem očetu - prvotnem tožencu in ki jih našteva v predlogu (in so vpisane v zemljiški knjigi v druge tri vložke).

Na podlagi navedenega, kar povzema v obrazložitvi tudi sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče v zvezi z nepremičninami vl. št. ... k.o. Krška vas ugotavlja: Sklep o začasni odredbi ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se izvršba v primeru, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bil dolg prenešen ali je prešel na novega dolžnika, nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (1. in 4. odstavek 24. člena ZIZ). To pomeni, da izdana začasna odredba (za zavarovanje se določilo 24. člena ZIZ smiselno uporablja - 239. člen ZIZ) učinkuje tudi zoper dediče dolžnika kot njegovega univerzalnega pravnega naslednika. Da je dolg prešel na dediča S. G., to je na njegovega sina B. W. G., upnik v konkretnem primeru dokazuje s sklepom o dedovanju opr. št. D 174/2002. Upnik si torej napačno razlaga, da izdana začasna odredba zoper sedanjega toženca ne učinkuje. Ker gre za stvar, o kateri je bilo že odločeno oziroma o kateri teče postopek, bi bilo torej na mestu celo zavrženje predloga v delu, ki se nanaša na nepremičnine vl. št. ... k.o. Krška vas.

V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe prepovedi razpolaganja in obremenitve preostalih nepremičnin, ki jih je podedoval sedanji toženec s sklepom opr. št. D 174/2002, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je vsak postopek za izdajo začasne odredbe poseben postopek, čeprav je tožeča stranka med določenim pravdnim postopkom vložila več predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora v vsakem postopku (predlogu) navajati in dokazovati dejstva, s katerimi dokazuje obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe in navedb strank, danih v enem postopku (predlogu) zato ni mogoče uporabiti za odločitev v drugem postopku (o drugem predlogu). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da tožeča stranka v predlogu ni navedla konkretnih okoliščin o t.i. subjektivni nevarnosti (2. odstavek 270. člena ZIZ) in tudi ne o tem, da bi toženec s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da je tožnica slišala, da namerava toženec prodati nepremičnine, pa pomenijo zatrjevanje novih dejstev in ker tožeča stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, takšno navajanje ni dopustno (1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izvršba v tujini ni potrebna tedaj, kadar ima dolžnik (ne glede na to, kje ima stalno prebivališče) v Republiki Sloveniji premoženje, zlasti ko gre za nepremično premoženje, saj je za izvršbo nanj izključno (in ne izbirno, kot meni pritožba) pristojno sodišče Republike Slovenije glede na to, da se v takem primeru izvršba opravlja na območju Republike Slovenije (63. člen ZMZP). Drugačno stališče pritožbe ni pravilno.

Končno pa je treba pritožnika opozoriti na to, da se zavarovanje denarne terjatve dovoli in opravi (le) v obsegu, ki je potreben za njeno zavarovanje (3. člen ZIZ). S tožbo tožeča stranka zahteva plačilo 1.250.000,00 SIT, kar naj bi predstavljal njen prispevek k povečanju vrednosti nepremičnine vl. št. ... k.o. Krška vas. Tožnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve še drugih nepremičnin, ki so bile last S. G. in jih je po njem podedoval toženec, ne pojasni, zakaj naj bi že izdana začasna odredba na prepoved razpolaganja in obremenitve nepremičnin vl. št. ... k.o. Krška vas ne zadoščala za zavarovanje vtoževane terjatve. Tudi to je razlog, ki kaže na materialnopravno neutemeljenost njenega predloga in s tem sedaj vložene pritožbe.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in ker tožnica s pritožbo tudi v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano začasno odredbo, ki se tiče nepremičnin vl. št. ... k.o. Krška vas, ne more doseči ugodne odločitve o predlogu za začasno odredbo, pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).